Savdijsko uničevanje islamske dediščine 

Svetišče v Palmiri, ki so ga pripadniki ISIS zrušili z eksplozivom, je samo eden od spomenikov kulture, ki je v zadnjih letih vojne na Bližnjem vzhodu izginil zaradi barbarstva. Vendar imajo pripadniki ISIS dobrega vzornika - že desetletja in stoletja se namreč na Bližnjem vzhodu uničuje kulturna dediščina. In to ne zgolj kulturna dediščina, ki so jo za seboj pustili Rimljani, Grki ali Perzijci, pač pa tudi islamska kulturna dediščina. Kot nas opozarja britanski novinar Robert Fisk v časniku Independent, ki je med prvimi pisal o tem problemu, je bil celo dom soproge najbolj cenjenega moža v (islamski) religiji spremenjen v »vrsto stranišč«, pri tem pa ne gre za zločine vahabističnih salafistov in Isisovih glavosekov, pač pa za ravnanja – Savdijcev.

Vsa ta zavržena ravnanja in uničevanja muslimanskih spomenikov kulture pa se ne v Savdski Arabiji in ne v svetu običajno sploh ne kritizirajo, saj nas savdsko »groteskno bogastvo potiska v molk tako obsceno dolgo, da celo naš predsednik vlade spušča zastavo na pol droga, ko umre njen avtokratski vladar«, prav tako pa na zahodu ni dovoljena niti najbolj blaga kritika, ki bi »povezala naše savdske prijatelje za apokaliptičnim kultom imenovanem ISIS, ki z absolutistično odločenostjo sledi vahabistični veri, ki so jo pred 270 leti sprejeli predniki sedanje savdske monarhije«.

Uničenje slavoloka zmage v Palmiri, ki je bil star okoli 1800 let in najverjetneje postavljen v čast zmage imperatorja Avrelija nad kraljico Zenobijo, ki so jo nato v stilu današnjega Isisa nato vlekli po ulicah Rima, je zato tragedija. Toda še bolj neverjetno je, da svet ne reče nič, če neka država »izbriše islamsko zgodovino Arabije, vključno z 90 odstotki starih najdišč Meke«, kot to počne današnja Savdska Arabija.

V tej državi so namreč na mestu, kjer je bil nekoč leta 570 našega štetja rojen prerok Mohamed, zgradili knjižnico, ki naj bi jo zdaj kmalu nadomestili nebotičniki. Mošeja Bilal iz istega obdobja je bila uničena z buldožerji. Prva Mohamedova žena Kadija je v Meki živela v hiši, ki je danes spremenjena v stranišče. Hotel Hilton v Meki je zgrajen nad hišo Mohamedovega tasta Abu Bakra, njegovega najbližjega spremljevalca in poznejšega kalifa. Zaradi širjenja projektov romanja so v meki porušili na tisoče hiš iz časov otomanskega imperija. Med njimi so bili primeri izjemne arhitekture. Tudi pet od znanih »sedmih mošej«, ki so jih dali zgraditi Mohamedova hčerka in štirje pristaši Mohameda, so bile zrušene pred 90 leti. Ko pa je libanonski profesor Kamal Salibi, ki je kristjan in ne Žid, leta 1985 objavil knjigo o tem, da so številne vasi v Savdski Arabiji imele biblična židovska imena, so tudi mnoge od njih porušili buldožerji. To groteskno uničevanje islamske zgodovine je neposredno povezano z vahabistično vero, kot je bila oblikovana na podlagi različnih učenj ibn Abdul Wahaba iz 18. stoletja, ki se je zavzemal za »čistost« islama in vrnitev k prvim islamskim načelom. Na podlagi tega je savdska oblast prišla do sklepa, da je vse islamsko, kar ne ustreza njihovi različici vere, »idolatrija« in napačna verska usmeritev.

Ko se je Abdul Aziz ibn Saud leta 1920 preselil v Meko, je bila njegova prva odločitev uničenje pokopališča, v kateri je bila pokopana kadija, skupaj z grobom enega od prerokovih stricev. Enaka usoda je zadela grobnice Mohamedove hčerke Fatime in njegovega vnuka Hasan ibn Alija. Tako se je začelo savdsko uničevanje pokopališč, svetišč, spomenikov in zgodovinskih mest od šiitskih mošej v Pakistanu do tistih v Mosulu in vse do rimskih spomenikov Palmire. »Celo stoletja stare mošeje v Bosni in Hercegovini so bile porušene zaradi z denarjem Savdijcev zgrajenih betonskih monstruoznosti, ki se zdaj pojavljajo na Balkanu. To zaničevanje zgodovine je del retrogradnega vahabističnega prepričanja, da ima preteklost zgolj duhoven pomen, saj njena fizična pojavnost spominja le na nepopolnosti,« še poudarja Robert Fisk.