Pričevanje prostovoljke

Z Majo se javiva na zbirno mesto ADRE v Brežicah. Takoj naju prepeljejo do Dobove, kjer je v zapuščeni tovarni urejen zbirni center. Ob prihodu nas policist opozori, naj se čim hitreje umaknemo, ker prihaja nova skupina beguncev. Komaj se izkrcamo in nadenemo brezrokavnike, že koordinatorka skliče 6 prostovoljk, ki gremo pričakat prihajajočo skupino beguncev. Mudi se, zato nas kar med tekom zbrifira: "Vsakemu kos kruha, jabolko, eno konzervo ter pollitrsko plastenko vode. Otroci dobijo kos topljenega sira in marmelado ali Viki kremo. Delajte čim bolj avtomatizirano, sicer vas bodo čustva premagala. Če boste dali komu več, za druge ne bo več dovolj." Vstopimo v ogrado ob zapuščeni tovarni, kjer so ob vsaki strani vhoda postavljene po tri mize s hrano. "Punce, stojite za mizami, ne pred njimi. Hrano jim dajte neposredno v roke, da ne bodo sami jemali, ker potem bo nered," nas svari poveljnik civilne zaščite.

Begunci so tukaj. Na hitro vržem pogled, izčrpani so. Okoli nas fantje v oklepih naredijo kordon, znotraj katerega se ljudje razporedijo v dve vrsti, ki vstopata v ogrado ob tovarni, spotoma pa jim delimo hrano. Ozrem se čez hrbet. Vsepovsod so policisti, skrbijo za red in varnost vseh, tudi nas. Družine pošiljajo na eno stran trate, moške, ki potujejo sami, na drugo. Pozneje se izkaže, da to ni naključje, družine bodo šle prve pod streho.

Delim konzerve, sir in marmelado. Veliko jih, kar prihajajo in prihajajo. "Thank you, thank you so much ..." in prikloni, zahvale v jeziku, ki ga ne poznam. Sklanjam se v drobne otroške roke, tako premražene, da komaj držijo tisto majhno marmelado. Oči se mi začenjajo solziti, čustva odrinem stran. Posežem po sardinah. Vsakemu eno. Odrasli moški pokaže na marmelado. "Sorry, this is only for the children." Prikima, da razume, nasmehne se. Nekateri bi goljufali, konzervo skrijejo in bi še eno. Hitre smo, zato se včasih zmotim in konzervo ponudim nekomu, ki jo že dobil. Pokažejo mi, da so jo že dobili.

Nekatere družine, ki so že vstopile v zbirališče, pošiljajo otroke nazaj k nam, da bi jim dali še hrane. Ne smemo. Gospod iz civilne zaščite vpije: "Ti so že dobili, drugi bodo ostali brez, na koncu boste delile samo še jabolka." Ubogamo ga.

Reka ljudi presahne, bilo jih je okoli 1000. Dobimo navodilo, naj se čim prej umaknemo. Policisti in civilna zaščita nam pomagajo pospraviti preostalo hrano, vzamemo tudi vse smeti, saj se bojijo, da bi begunci, zanetili požar. Smeti so namreč edini vir ogrevanja na prostem. Ograjo zaprejo. Ljudje sedijo na golih tleh, nekateri imajo s seboj odeje, ki so edino, kar jih loči od mrzlih tal.

Z Majo stojiva pred ogrado. Mlada Sirijka me vpraša, če je na voljo wi-fi. Približno 17 let ima, potuje s teto, ki ima kakih 5 več. Rada bi poklicala starše, že nekaj dni jih ni slišala. Vzpostavljanje hotspota na telefonu ne uspe, dam ji telefon, kliče, vmes pojasnjuje, da je omrežje v Siriji slabo. Kliče prvič, kliče drugič, kliče tretjič. Potem mi nasmeh na obrazu pove, da je uspelo, sledijo besede baba, Slovenija, ... Po kake pol minute jo teta začne karati, naj prekine in me opravičujoče gleda. "No problem", se ji nasmehnem.

Gremo nazaj v nastanitveni center, kjer v industrijski hali čaka na vlak 200 beguncev. Nekdo mora v bolnišnico, družino želijo ločiti. Skrbi nas, kako se bodo našli.

Začnemo pospravljati veliko tovarniško halo, v kateri je približno 300 ležalnikov in jogijev. Ostali bodo spali na tleh. Nadenemo si rokavice, maske. Nekaj beguncev je ostalo, najverjetneje čakajo na svojce, večinoma vsi pomagajo pospravljati. Zavzeto odmikamo ležalnike, zračimo odeje, pometamo, polnimo vreče z uporabljenimi rjuhami. Pripravimo nove ležalnike. Na vsakega položimo sivo UNCHR odejo. Večkrat uporabljeno. In svežo rjuho za enkratno uporabo. Štiriletna sirska deklica pomaga zlagati rjuhe. Nek deček pometa. Opazim, da je v hali samo ena pipa s tekočo vodo. Ena pipa za 1000 ljudi. Pogoltnem cmok v grlu.

Starša z majhnim, dveletnim dečkom stojita ob delilnici oblek. Zgoraj ima oblečeno samo tanko trenirko brez spodnje majčke, tudi čeveljc nima. Najdem mu topel otroški pajac v svetlo zeleni barvi, dekliške škorenjce za dež in tople nogavičke. Kmalu se v novi opravi lovi z bratcem po hali. Od daleč se mi smeji.

Pospravimo 2/3 hale, preostanek sledi, ko jo bodo zapustili zadnji begunci iz te skupine. Če nekaj časa res oddidejo na vlak. Hodijo mimo nas, pogosto je slišati: "Thank you so much!" in "Thank you very very much".

Na horuk pospravimo še preostalo 1/3 hale. Pride ekipa za deratizacijo, po odhodu vsake skupine prostore namreč razkužijo. Pršijo zadušljiv plin, nekaj ga prodre tudi v naše skladišče, še dobro, da imamo maske. Mali sirski deček v svetlo zelenem kombinezonu kašlja, plin ga draži, oče ga odnese na zrak. Vseeno je to za mala otroška pljuča preveč, prične bruhati. Ponudimo mu čaj, na srečo ni hujšega.

V enoti Rdečega križa so 4 bolničarji in prostovoljka. Tudi oni pomagajo, kjer lahko. Kadar nimajo drugega dela, pomagajo pospravljati. Iz skupine, ki čaka zunaj, pripeljejo obnemoglo gospo. Oče prinese dečka, ki je očitno vročičen, blede se mu. Kar dolgo je pri ekipi Rdečega križa. Potem gre spat na ležalnik. Še en oče z malo manjšim dečkom, mama govori za silo angleško. Že dva dni ne je in ne pije. Boli ga trebuh. Bruha. Najprej gre na stranišče, potem k Rdečemu križu. Dobi Linex. Oče pobriše po tleh. Oče kaže na nogavičke. Mokre so. Čevlji tudi. Pogledam številko, 27 ima, tako kot moj sin. Odrinem to misel. Grem in poiščem tople nogavice ter dvoje škornje, prve imajo številko 27, druge 28, ene mu bodo že prav. Poskusi oboje. Tisti s številko 28 so za spoznanje bolj pisani, trdi, da v njih lažje hodi. Z očetom nisva prepričana, a oče več nima energije, samo prikima. Preostal par vrnem v delilnico oblačil.

Dobimo informacijo, da naj bi begunci, ki čakajo na vstop v notranjost nastanitvenega centra, lahko odpotovali naprej že v parih urah. Pravijo, da zato ni smiselno, da bi jih spustili v center. Postopek čiščenja in deratizacije namreč traja slabi dve uri, kar pomeni, da bi naslednja skupina, ki prihaja iz Rigoncev, morala še dodatno čakati na mrazu.

Vodja izmene uniformiranih policistov skliče prostovoljce ADRE in ekipo Rdečega križa. Pove, da je vlak s 300 begunci pravkar odpeljal, medtem ko bodo družine prenočili v centru. Kdor bo imel srečo, bo lahko spal pod streho, preostali bodo ostali na mrazu.

Iz Brežic nenehno vozijo lunch pakete, ki jih delajo tamkajšni prostovoljci. Lunch paketi marsikaj olajšajo, pohitrijo proces deljenja pomoči. Imamo kakih 1000 paketov. Vendar na Rigoncah trenutno čaka na vstop še 4000 ljudi. Paketov je torej samo za kako četrtino. Ne vemo, kdaj pridejo in se pospešeno lotimo zlaganja paketov v prosojne vrečke. Kos kruha, kos topljenega sira, ribja konzerva, jabolko in Viki krema. Če ni drugega, je to paket za celo družino. Hrano dobijo enkrat dnevno.

Koordinator dobi klic, da so iz Nemčije v našo bližino pripeljali 300 toplih obrokov. Zmaje z glavo, tukaj je 1000 ljudi, občutno premalo za vse. Ne morejo jih podeliti samo nekaterim. Nemogoče je ločiti otroke od družin, ne gre. Naj poiščejo kako manjšo skupino. Ravno danes se je zgodil stampedo, ko sta dve prostovoljki delili cigarete čez ograjo.

Hala centra se medtem napolni, odločimo se, da bomo našo izmeno podaljšali, sicer naj bi delali od 16h do 24h. Z Majo greva pomagat v delilnico oblačil. Dobiva stroga navodila, naj se čevlje in oblačila deli samo tistim, ki jih nimajo ali pa so ta mokra. Smo na eni strani ograje, begunci na drugi, na vhodu pa policisti v oklepih nadzorujejo situacijo. Težko nama je zavračati prošnje po boljši, toplejši obutvi, a poskušava vztrajati. Tistim, ki so bosi, ustreževa. Številke čevljev kažejo s prsti, nekaj jih govori angleško, prevajajo nama, kaj želijo ostali. Kažejo na roke, tistih nekaj razpoložljivih parov rokavic mimogrede poide. Nekaj se jih tudi izmišljuje. Ne bi teh hlač, raje bi druge. Bolj izkušen poljski prostovoljec jim zabrusi: "This is not a shop. Take it or leave it." Z Majo se vse bolj spogledujeva, zdeluje naju. Razpoložljivih oblačil in obutve je vse manj. Pride ženska, in mi govori "For the baby", kaže na svoje noge. Sprašujem jo po starosti in reče "small". Najdem žabice za velikost šestih mesecev, gestikulira, da želi še manjše. Začne me stiskati. Najdem jih in še tople hlačke za čez. Vesela je.

Teža dne postaja vse hujša. Z Majo je isto. Reši naju prostovoljec, ki naju je tudi pripeljal v zbirni center, vidi, da sva že na koncu z močmi. "Punce, gremo domov?" Prikimava, posloviva se od ekipe, vrneva brezrokavnika in kmalu smo spet pred zbirnim centrom ADRE v Brežicah.

Ob 2h zjutraj še v skladišče zlagava iz avta stvari, ki jih je DRPD zbral v Novem mestu. Srečava prostovoljca iz popoldanske ekipe, pogovarjamo se, da je potrebna sistemska rešitev, NVO-ji enostavno ne zmorejo vsega. Poslovi se od naju in še reče, da bodo v primeru zaprtja meje ljudje začeli tukaj množično umirati.

S to grenko mislijo se odpeljeva domov v Novo mesto. Pod vroč tuš in v toplo posteljo.

Vsi, ki želite pomagati, se lahko vključite preko ADRA Slovenija oz. DRPD Novo mesto.

Vse, kar ste hoteli vedeti o begunskem šoku, pa ste o tem spraševali konspirologe, si lahko preberete v članku Marcela Štefančiča Jr tu. Zakaj so novi državljani dobrodošli pa je v zadnjem uvodniku pisal tudi urednik Mladine Grega Repovž.