Marš smrti

Zakaj se imajo Slovenci za žrtve beguncev in kako se je Evropa prelevila v trgovko z ljudmi

Khalil, sirski Kurd, obnemogel čaka svojo družino, ki jo je izgubil v množici približno tri tisoč beguncev, ki so se odpravili proti registracijskem centru v Brežicah. Skupina je v noči v spremstvu policije zapustila začasno zbirališče v Rigoncah. Po vstopu v Slovenijo v Rigoncah, se begunci peš odpravijo na približno 8 kilometrov dolgo pot preko polj in vasi.

Khalil, sirski Kurd, obnemogel čaka svojo družino, ki jo je izgubil v množici približno tri tisoč beguncev, ki so se odpravili proti registracijskem centru v Brežicah. Skupina je v noči v spremstvu policije zapustila začasno zbirališče v Rigoncah. Po vstopu v Slovenijo v Rigoncah, se begunci peš odpravijo na približno 8 kilometrov dolgo pot preko polj in vasi.
© Matic Zorman

V filmu Amistad, ki ga je pred skoraj 20 leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko sužnji – izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni – počasi plujejo skozi noč, mimo, prav tako počasi, pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Khalil, sirski Kurd, obnemogel čaka svojo družino, ki jo je izgubil v množici približno tri tisoč beguncev, ki so se odpravili proti registracijskem centru v Brežicah. Skupina je v noči v spremstvu policije zapustila začasno zbirališče v Rigoncah. Po vstopu v Slovenijo v Rigoncah, se begunci peš odpravijo na približno 8 kilometrov dolgo pot preko polj in vasi.

Khalil, sirski Kurd, obnemogel čaka svojo družino, ki jo je izgubil v množici približno tri tisoč beguncev, ki so se odpravili proti registracijskem centru v Brežicah. Skupina je v noči v spremstvu policije zapustila začasno zbirališče v Rigoncah. Po vstopu v Slovenijo v Rigoncah, se begunci peš odpravijo na približno 8 kilometrov dolgo pot preko polj in vasi.
© Matic Zorman

V filmu Amistad, ki ga je pred skoraj 20 leti posnel Steven Spielberg, je prizor, ki izgleda kot popolna anticipacija in metafora tega, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. La Amistad, španska ladja s sužnji, leta 1839 pluje proti Kubi. Španci – ne tihotapci, temveč povsem legalni trgovci – z afriškimi sužnji ravnajo brutalno, sadistično, nečloveško, zato se ti uprejo, pobijejo krvnike, zavzamejo ladjo in jo usmerijo proti Ameriki, ki si je že tedaj rada rekla »dežela svobodnih«. In ko sužnji – izčrpani, dehidrirani, sestradani, prestrašeni – počasi plujejo skozi noč, mimo, prav tako počasi, pripelje razkošna ameriška ladja, polna jet-set potnikov, ki razmetavajo s šampanjcem, kaviarjem in obiljem. Ladji drsita druga mimo druge, počasi in neslišno – sužnji nemo strmijo v bogataše, bogataši nemo strmijo v sužnje. Drug mimo drugega polzita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala, potemtakem svetova, ki se do tega »kratkega stika« – do tega, spielbergovsko rečeno, »bližnjega srečanja tretje vrste« – drug drugega sploh nista niti zavedala. Ni nujno, da se bosta še kdaj srečala. Le drug mimo drugega sta šla. To je vse.

In natanko to se zdaj dogaja v Sloveniji. Mimo dobro založene slovenske ladje počasi pluje ladja z begunci. Drug mimo drugega počasi drsita svetova, ki se sicer ne bi nikoli srečala. Prvič se vidita. In zdi se, kot da se do zdaj drug drugega nista niti zavedala. Slovenci strmijo v izčrpane, dehidrirane, sestradane, prestrašene begunce, ki se svetopisemsko vijejo čez zeleno mejo, begunci strmijo v Slovence.

Toda razlika v primerjavi z Amistadom je na dlani. Slovenci so prestrašeni – bolj kot begunci. Stalno poslušamo, da so tudi izčrpani – očitno bolj kot begunci, ki imajo za sabo že na tisoče kilometrov pešačenja, ponižanja, mučenja, šikaniranja in kar jih je še. A to še ni vse. Slovenci dajejo tudi povsem jasno vedeti, da so bolj dehidrirani in sestradani od beguncev. Zakaj bi jim dajali, če pa še sami nimamo! Veste, koliko je lačnih Slovencev! Begunci so itak bogati – imajo denar in mobilne telefone, hrano zavračajo! In ja, za sabo ne pospravljajo! Tipični bogataši. Da so »ošabni«, je rekel nemški notranji minister Thomas de Maizière, s čimer se Slovenci – zavrnili so hrano! – več kot strinjajo.

Se je res potrebno držati za pištolo?

Se je res potrebno držati za pištolo?
© Borut Krajnc

Kar pomeni dvoje. Prvič, v slovenskih očeh žrtve niso begunci, temveč sami Slovenci. Še huje: Slovenci se imajo za reci in piši žrtve beguncev. Kar ni le sprevrženo, temveč tudi komično. In drugič, nič manj komično: Slovenci v sebi vidijo sužnje, kako gledajo bogataše, ki plujejo mimo. S tem kakopak na glavo ne postavijo le filma Amistad, temveč tudi svet.

In če prisluhnete slovenskim spletnim forumom, politikom, patriotom in vztrajniškim malim ljudem, slišite njihove panične krike. Slovenci kričijo. In ječijo. In vreščijo. In pozivajo k zaprtju meja. In kličejo na pomoč – vojsko, bodečo žico, ograje, tanke, oklepnike, komandose, robokope, pse, izredne razmere, Orbana.

Ironija je kakopak v tem, da gredo begunci le mimo. In nič več. Le mimo. In to je vse. Le mimo. Nihče noče ostati. Le mimo gredo. Mimo nas. Slovenija pa kriči in vrešči, kot da jo dajejo iz kože.

Slovenci so prestrašeni – bolj kot begunci. Stalno poslušamo, da so tudi izčrpani – očitno bolj kot begunci.

Na kaj to spominja? Predstavljajte si, da ste na potniškem letalu, ki ga nenadoma zgrabi močna turbulenca. Letalo najprej silovito premetava, potem pa celo izgubi malce višine. Prepričani ste, da je konec, zato začnete panično vreščati, kričati in ječati, se tresti, Boga prositi za milost in življenje, klicati mamico, se oklepati stevardesinih nog. Potem pa se letalo na lepem ujame in izravna – in mirno odleti naprej. Nič, lažni preplah – vi pa ste videti kot bebec! Popolno teslo! In ko letalo pluje naprej, kakor da ni bilo nič (in dejansko ni bilo nič), vas sopotniki s strogimi, začudenimi, očitajočimi pogledi sprašujejo: kaj ti je pa bilo!?

In vi? Nič, od sramu bi se najraje udrli v tla.

Invazija tretje vrste

V Slovenijo je vstopilo že 25 tisoč beguncev, so poročali. In potem so stopnjevali: že 35 tisoč ... že 44 tisoč ... že 55 tisoč ... že 66 tisoč ... že 73 tisoč ... in tako dalje. V očeh Slovencev, precej dekoncentriranih zaradi dolge zatopljenosti v resničnostne šove, v katerih gledajo druge Slovence, kako delajo (kuhajo, kmetujejo ipd.), te številke delujejo zastrašujoče, grozljivo, alarmantno, tako rekoč apokaliptično, saj ustvarjajo vtis, da gre za pravo in neobvladljivo invazijo na Slovenijo. In kot pravijo: s številkami se ne moreš prepirati.

O, pač. V Slovenijo je resda vstopilo že 55 tisoč in že 66 tisoč in že 73 tisoč beguncev (in ja, še več), toda tako rekoč vsi so medtem iz Slovenije že tudi izstopili. Če še niso, pa še bodo. Kmalu. Le mimo so šli. In ne bodo se več vrnili. Slovenci pa imajo občutek, da so napadeni in da je islamizacija Slovenije že v polnem teku.

Je polna bojna oprema res potrebna?

Je polna bojna oprema res potrebna?
© Simon Chang

Kar je približno tako, kot če bi mislili, da gre za invazijo na Slovenijo, ker bi slišali podatek, da je Slovenijo v zadnjih dneh preletela kopica letal, v katerih je bilo na tisoče potnikov. Če upoštevamo še prejšnji teden, jih je nad Slovenijo letelo že 44 tisoč – in če upoštevamo še predprejšnjega, jih je nad Slovenijo letelo že 73 tisoč. Pa mi smo napadeni!

Ko to ali ono deželo preplavi takšna količina paranoje, populizma in konspirologije, kot je preplavila Slovenijo, je lahko že vsak podatek – turbulenten ali ne – znak za preplah, še toliko bolj, če ne pozabimo, da dobro stimulirani konspirološki um vidi le podatke, ki jih hoče videti, potemtakem le podatke, ki potrjujejo njegovo tezo. Le podatke, ki prikimavajo njegovi paranoji, njegovi histeriji. Le podatke, ki izgledajo kot nedvoumni znak invazije in apokalipse. Da so šli vsi tisti letalski potniki le mimo in da so iz slovenskega zračnega prostora tudi hitro izstopili (še preden so vanj sploh dobro vstopili, ja, pri nas so zajeli le zrak, kot begunci), je kakopak podatek, ki paranoji, histeriji in apokalipsi ne prikimava.

Ne le da se s številkami lahko prepiramo, ampak se z njimi moramo prepirati. Nando Sigona, profesor z Univerze v Birminghamu, se je nedavno pomenljivo vprašal: ali Evropska unija vidi dvojno? Frontex, evropski mejni organ, je namreč objavil podatke o številu beguncev, ki so v Evropsko unijo vstopili letos – od januarja do septembra. Naštel jih je 710 tisoč. Vau: 710 tisoč! In vsi – od medijev do politikov, od patriotov do paranoikov, od nacionalistov do neonacistov – so začeli takoj mahati in rožljati s to številko, kričati, ječati in klicati na pomoč. 710 tisoč! To ni bil le znak za preplah – to je bil znak, da smo sredi invazije na Evropsko unijo. S številko, ki jo je objavil Frontex (hej, Frontex je Frontex!), se ni mogoče prepirati.

O, pač. Združeni narodi in Mednarodna organizacija za migracije so tako rekoč sočasno objavili podatek, koliko beguncev je letos, od januarja do septembra, vstopilo v Evropsko unijo: 590 tisoč. So se zmotili? Ali pa je Frontex številko napihnil, da bi dodatno poudaril in okrepil vtis, da gre za invazijo? 710 tisoč zveni »strašnejše« kot 590 tisoč. Številke niso nepomembne: vemo, kako dramatično delujejo in kakšen učinek imajo na ljudi. Ksenofobi in populisti komaj čakajo na »dramatične« številke, ki potrdijo njihove »teze« o invaziji na Evropsko unijo in njihove »argumente« za takojšnje zaprtje evropskih in nacionalnih meja, pravi Sigona, ki se mu je zazdelo, da Frontex s številkami res manipulira in da v nekem smislu šteje dvojno, da je torej število beguncev, ki so prečkali notranje evropske meje, preprosto združil s številom beguncev, ki so dejansko vstopili v Evropsko unijo.

Kar ni ista reč. Recimo: Frontex šteje begunce, ki v Evropsko unijo vstopajo v Grčiji. Toda ko ti begunci potem – na »balkanski poti«, ki jih vodi proti Nemčiji – prečkajo Albanijo, Makedonijo ali Srbijo, iz Evropske unije izstopijo ter vanjo ponovno vstopijo na Hrvaškem ali Madžarskem. To so sicer še vedno isti begunci, ki so v Evropsko unijo vstopili v Grčiji, toda Frontex jih šteje kot nove begunce, kot nove vstope v Evropsko unijo. Kar pomeni, da Frontex vidi dvojno.

Ali tudi za vročičnega otroka veljajo stroga schengenska pravila?

Ali tudi za vročičnega otroka veljajo stroga schengenska pravila?
© Borut Krajnc

Sigona je Frontexu poslal mejl in hitro dobil odgovor, v katerem je ta priznal: ja, prav imate, begunce smo šteli dvojno! Še več, Frontex je takoj zatem objavil tudi sporočilo za javnost, v katerem je ponovil: številne begunce smo šteli dvojno. »Veliko ljudi, ki smo jih šteli, ko so vstopili v Grčijo, smo šteli še enkrat, ko so v Evropsko unijo ponovno vstopili skozi Hrvaško ali Madžarsko.« Toda tedaj je bilo že vseeno. Za Frontexovo zmoto se ni nihče zmenil (niti mediji niti politiki), tista prvotna številka, 710 tisoč, pa je že naredila svoje. Okrepila je vtis, da gre za invazijo. In okrepila je »argumente« za zaprtje meja. Novica, da Frontex, Bruselj, evropske vlade, evrokaliptiki in vsi tisti čudovito anonimni spletni fikusi vidijo dvojno, ne bi več ničesar spremenila. Vtis, da begunci Evropsko unijo dajejo iz kože, je očitno tako nujen in neprecenljiv kot vtis, da je Evropska unija sredi varnostne, ne pa humanitarne katastrofe. Drugačne številke bi ta vtis – z balonsko atmosfero »vojne proti terorju« vred – le pokvarile.

Zato ne preseneča, da so nogometno tekmo med Olimpijo in Mariborom, ki naj bi se na stoženskem stadionu odvrtela prejšnjo soboto, odpovedali. Če bi se ta tekma »visokega tveganja« odvrtela, bi se zlahka izkazalo (in dejansko le ponovno potrdilo), da je mogoče večtisočglavo množico – magari petnajsttisočglavo (in za nameček še precej razgreto, nasršeno in polarizirano) – brez kakšnega silnega problema obvladovati, kar pa bi vtis, da begunci dajejo Slovenijo iz kože, le pokvarilo.

Mi, nobelovci

Leta 2012 sem dobil Nobelovo nagrado za mir. Ne le jaz, ampak tudi vi. In vaši prijatelji. In vaši bratje, sestre in starši. In vaši sosedje. Vsi Slovenci smo jo dobili. In vsi Evropejci. Živi in mrtvi. Neživi in nemrtvi. Leta 2012 je pač Nobelovo nagrado za mir dobila Evropska unija. In zakaj jo je dobila? Logično: za svoj prispevek k napredovanju miru, demokracije in človekovih pravic v Evropi.

In Evropska unija danes, le tri leta kasneje, res izgleda kot tipična dobitnica Nobelove nagrade za mir. Prvič, dela vse, da bi ustvarila apokaliptično atmosfero in vtis, da je invazijsko napadena. Drugič, dela vse, da bi se čim bolj militarizirala in zaščitila pred zunanjim svetom. In tretjič, dela vse, da bi Evropejce čim bolj odvrnila od spoštovanja človekovih pravic tistih, ki vanjo vstopajo in bežijo.

Tistega dne so otroci v Ljubljani na maratonu tekli na 600 metrov, ona je prehodila 8 km

Tistega dne so otroci v Ljubljani na maratonu tekli na 600 metrov, ona je prehodila 8 km
© Simon Chang

In če rečem, da dela vse, da bi Evropejce čim bolj odvrnila od spoštovanja človekovih pravic, pomeni, da to počne na vseh ravneh in na vseh – če naj uporabim ta izraz – frontah. Naj vas le spomnim na nekaj teh front. V Nemčiji – pa tudi v drugih evropskih državah – so oblasti spremenile azilno zakonodajo in socialno pomoč, ki naj bi jo prejemali begunci in azilanti, drastično zmanjšale. Zakaj? Da bi begunce odvrnile od bega v Evropsko unijo. Če jim ne bomo več dajali denarja, ne bodo več prihajali! V Sredozemlju so zmanjšali število ladij, s katerimi naj bi reševali begunce, operacijo Mare Nostrum pa opustili. Zakaj? Da bi begunce odvrnili od bega v Evropsko unijo. Če jih ne bo nihče reševal, ne bodo več prihajali! Pustili so, da se begunci množično – res v rekordnem številu – utapljajo v Sredozemlju in Egejskem morju. Zakaj? Da bi jih odvrnili od bega v Evropsko unijo. Če se bodo utapljali, ne bodo več prihajali! Raje bodo ostali doma, v peklu, kot da bi utonili! Begunce so začeli tudi naglo in množično deportirati – z vojaškimi letali. Nemci jih kanijo – češ da gre za »ekonomske migrante«, ne pa za begunce – deportirati okrog 200 tisoč. Zakaj? Da bi jih odvrnili od bega v Evropsko unijo. Če jih bodo deportirali, ne bodo več prihajali. Pod pretvezo, da jih je preveč, začenjajo postavljati »tranzitne cone«, ki so le olepševalnica za koncentracijska taborišča. Zakaj? Da bi begunce odvrnili od bega v Evropsko unijo. Če bodo videli, da jih trpajo v koncentracijska taborišča, ne bodo več prihajali.

Še huje, finančnih sredstev za begunce je, pravijo Združeni narodi, vse manj, vse težje jih je zbrati, države in donatorji vse bolj stiskajo (Bela hiša in Združeni narodi so poskusili s Kickstarterjem!), tako da so begunska taborišča v vse slabšem stanju, v številnih – recimo jordanskih, iz katerih so se sirski begunci raje vrnili v Sirijo! – pa je nemogoče živeti. Če bo v begunskih taboriščih slabše kot v Siriji, bo to begunce odvrnilo od bega! Če bodo begunska taborišča humanitarni pekel, begunci ne bodo več prihajali!

In seveda, notranje evropske meje so začeli utrjevati in militarizirati z vojsko, ograjami, oklepniki, šmajserji, robokopi in psi. Zakaj? Da bi begunce odvrnili od bega v Evropsko unijo. Če bodo vedeli, da jih čakajo v popolni bojni opremi, ne bodo več prihajali. Le zakaj bi? Ko se namreč begunci zdaj, po vseh tistih tisočih in tisočih kilometrov nevarnosti, mraza, blata in dežja, po vsem tistem kalvaričnem pešačenju, surovem poniževanju, agoničnem trpljenju in kafkovskem soočanju z birokracijo, prebijejo do Slovenije, imajo itak občutek, da so se vrnili v Sirijo. Tja, od koder so zbežali.

Točno: če bodo imeli občutek, da je v Evropski uniji še huje kot v Siriji, ne bodo več prihajali!

Toda to, da Evropska unija begunce na vse mogoče in nemogoče načine odvrača od tega, da bi bežali vanjo, pomeni, da jim ne priznava pravic, ki izhajajo iz tega, da so begunci, upravičeni do azila, varstva, pomoči in podobnega. Prva je varnost – človekove pravice so drugotne. Ker pa bo vse, kar se dogaja, povsem redefiniralo človekove pravice, bo to katastrofalno tudi za same Evropejce, če smo že ravno pri tem: vlade državljanom ne bodo več priznavale pravic, ki izhajajo iz tega, da so ljudje. Imeli bodo le še toliko pravic kot begunci, če veste, kaj hočem reči. In kot vemo, je Evropska unija, gnana z neoliberalno kontrarevolucijo, prav zdaj sredi največje relativizacije človekovih pravic po II. svetovni vojni.

Spomnite se, kako so Evropejci jokali in se ogorčeno zgražali, ko so spomladi gledali, kako se begunci v Sredozemlju množično utapljajo. To se jim je zdelo grozno, nečloveško, neodpustljivo. Evropa mora ukrepati! Ubogi ljudje! Kje je solidarnost? Kje sta evropska humanizem in humanitarizem! Evropske vlade, z bruseljsko vred, je treba pri tej priči zmetati v morje! Potem se je na srečo odprla »balkanska pot«. Od tod dobra novica: število mrtvih se je drastično zmanjšalo. V Sredozemlju še umirajo, toda ne več tako kot prej. Toda ko so Evropejci – da o resničnostnih Slovencih, ki bi o beguncih najraje odločali kar s televotingom (»Ti greš domov!«), niti ne govorim – zagledali žive begunce, so začeli panično vreščati in klicati na pomoč, obenem pa politike, ki niso bili za takojšnjo deportacijo vseh beguncev, pozivati k odstopu. In meje so se začele zapirati. Kaj se bo zgodilo, če bodo meje povsem zaprli? Tole: begunci se bodo skušali v Evropo spet prebijati prek Sredozemlja, kar pomeni, da se bodo spet množično utapljali, Evropejci pa bodo imeli spet solzne oči.

Dobri Slovenci v Rigoncah

Dobri Slovenci v Rigoncah
© Borut Krajnc

Če bi bila Evropska unija res Evropska unija, če bi bila res zaščitnica in prvakinja človekovih pravic, če bi res hotela živeti v skladu z retoriko Nobelove nagrade za mir, potem bi morala imeti azilno politiko, ki bi beguncem omogočala, da v Evropsko unijo – in tudi drugam, če že ravno hočete – pripotujejo z rednimi ali izrednimi letalskimi linijami. Pot po morju ali kopnem jih itak stane bistveno več (od 5000 do 35 tisoč dolarjev), kot bi jih stal letalski polet v Frankfurt, Pariz, Stockholm, London ali Ljubljano. Ne bi bilo več morskega utapljanja in kopenskega trpinčenja – in ne bi bilo tega strašnega marša smrti. Toda tega ne morejo. Ni letal, ki bi jih sprejela. V času, ko vsi potujejo z letali, le begunci ne smejo potovati z njimi. In Evropska unija je naredila vse, da se to ne bi zgodilo. Če begunci v Evropsko unijo ne bodo mogli z letali, jih bo to odvrnilo od bega! Če bodo vedeli, da jih čaka marš smrti, ne bodo več prihajali!

Trgovina z ljudmi

V resnici je še hujše. Kot veste, se tudi v Ameriko stalno zlivajo begunci in migranti. Toda število beguncev se je zadnje čase zmanjšalo. Zakaj? Je v Hondurasu, Gvatemali, Nikaragvi in Salvadorju bolje, kot je bilo? Ne. Pač pa se je zgodilo tole, poroča Sonia Nazario v New York Timesu: v zadnjem letu je ameriška vlada Mehiki izplačala velike denarje, da bi ta ustavila begunske valove. In mehiška vlada je lov na begunce vzela zelo resno, kar pomeni, da dela vse, da begunci iz Hondurasa, Gvatemale, Nikaragve in Salvadorja ne bi prišli do ameriške meje in zaprosili za azil. Begunce dobesedno lovijo. Racije na vlakih, avtobusih in cestah so brutalne. Begunci lahko na človekove pravice, varstvo in humanitarno pomoč pozabijo. Mehika, ki je azilna dovoljenja lani izdala le 18 otrokom, jih brez milosti vrača v matične dežele – pogosto v smrt.

Logika je na dlani: plačaš – pa beguncev ni več. Kar pomeni: države – Amerika, Mehika – postajajo trgovke z ljudmi. In v Evropi ni nič drugače. Bruselj in evropske vlade so nas ves čas prepričevali, da so za begunsko krizo krivi tihotapci in trgovci z ljudmi. Če ne bi bilo tihotapcev in trgovcev z ljudmi, ne bi bilo beguncev. Begunce – in begunske valove – so ustvarili tihotapci in trgovci z ljudmi. Kar seveda ni res, toda to je zgodba, ki so nam jo prodajali in se ob tem zgražali. Nič ni pošastnejšega in grozovitejšega od tihotapcev in trgovcev z ljudmi, so ponavljali.

Odrasli bi morali paziti, kako ravnajo z begunci in kaj govorijo o njih. Otroci jih gledajo.

Toda evropske vlade so zdaj same prevzele vlogo trgovcev z ljudmi. Zakaj bi pustile, da z begunci profitirajo tihotapci in trgovci z ljudmi, če pa lahko z njimi profitirajo same? Oglejte si le begunsko pot, ki pelje od Turčije do Nemčije: vsaka vlada, vsaka država, ki je na tej poti, skuša profitirati, vsaka skuša sebično trgovati, vsaka skuša kaj izsiliti. Turčija, v kateri je več kot dva milijona sirskih beguncev, hoče v EU, Srbija tudi, Grčija hoče finančno pomoč, Hrvaška je sredi predvolilne kampanje, Slovenija pa hoče pohvalo Bruslja (glejte, le mi se držimo pravil in direktiv!). In ja, Nemčija hoče priti do poceni delovne sile. Angela Merkel, ki je še malo prej ostro nasprotovala turškemu vstopu v Evropsko unijo (samo prek njenega trupla!), je odpotovala v Turčijo, da bi s predsednikom Erdoganom, že itak strastnim kršilcem človekovih pravic, sklenila takšno kupčijo, kot jo je Amerika sklenila z Mehiko: mi vam bomo plačali, vi pa k nam ne spuščajte več beguncev! Turki hočejo v Evropsko unijo, tri milijarde, potovanje brez vizumov in sedež na državniških summitih. Kul, pravi Merklova. Plačaš – pa beguncev ni več. Pravic, ki izhajajo iz tega, da so begunci, nimajo več.

Zato so namesto na marš življenja obsojeni na marš smrti.

Tako silovitega in množičnega begunskega valovanja ni nihče pričakoval, pravijo. Ni čudno: tudi sam schengenski sistem ga očitno ni pričakoval, saj je zastavljen tako, kot da je begunski val nemogoč. Ali bolje rečeno: zastavljen je tako, da begunski val ne bi bil mogoč.

A po drugi strani: od tega, da so evropski državniki begunce razglasili za »roje« (kot da so insekti), uničevalce turistične sezone in rušilce evropske krščanske identitete, je bil le korak do političnega trgovanja z njimi. Evropske vlade so begunce najprej dehumanizirale, zdaj pa z njimi trgujejo. Če ljudi dehumaniziraš, potem z njimi lažje trguješ.

Ali tudi za vročičnega otroka veljajo stroga schengenska pravila?

Ali tudi za vročičnega otroka veljajo stroga schengenska pravila?
© Borut Krajnc

Otroci vas gledajo!

Evropi je situacija ušla iz rok, pravijo. Toda obenem pozabljajo, da je Evropa predisponirana, da ji takšne situacije uidejo iz rok. Spomnite se le velike finančne krize. Ali pa obeh svetovnih vojn, še posebej druge.

Sredi leta 1938 so v francoskem Évianu – na pobudo ameriškega predsednika Roosevelta – priredili konferenco, na kateri naj bi se 32 državnikov dogovorilo o razdelitvi Judov, ki so hoteli zaradi vse hujšega nacističnega terorja zapustiti Nemčijo in Avstrijo. Hitler ni imel nič proti, da odidejo. Toda državniki na konferenci, na kateri je Roosevelta nadomeščal kar neki poslovnež (in na kateri Golda Meir, edina predstavnica judovske skupnosti, ni smela govoriti), niso prišli nikamor. Z Judi so sicer sočustvovali, a v sprejetje večjega števila judovskih beguncev niso privolili, češ da nimajo zmogljivosti, da so kvote že presegli, da imajo visoko brezposelnost in da morajo ohraniti svojo kulturno, rasno, krščansko identiteto. Meje so zaprli, Jude pa prepustili maršem smrti in »končni rešitvi judovskega vprašanja« – holokavstu.

Odrasli bi morali paziti, kako ravnajo z begunci in kaj govorijo o njih. Otroci jih gledajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Radivoj Pahor, Renče

    Marš smrti

    Predsednik države je, če povzamemo s predsednikovega portala, v državnem zboru »podal mnenje o aktualni imigrantski problematiki«. Več