Koalicija "Za monopol nad družbenimi odnosi gre"

Odrekanje pravic istospolno usmerjenim je za pobudnike referenduma ključnega pomena. Enakopravnost namreč odpira preveč tuje horizonte.

Odločitev ustavnega sodišča, da dovoli širše ljudsko odločanje o tem, ali naj bodo istospolno usmerjeni državljani in državljanke enakopravni z ostalimi, je bila oznanjena v času oglušujoče histerije, zaradi katere begunce na meji pričakajo oklepniki, in je morda tudi zato minila bolj tiho. A ti na videz povsem različni tematiki se na neki točki prekrivata. Na neki žalostni, a povedni točki.

Da bi lahko razumeli, kakšni so razlogi za nasprotovanje dela družbe enakopravnosti homoseksualnih sodržavljank/ov, moramo najprej ovreči PR-ovsko premiso, da "gre za otroke". Vsako dodatno argumentiranje, da dobrobit otrok pobudnikom referenduma ni prva skrb, je seveda nesmiselno in bi služilo le legitimiziranju njihovega izključujočega razmišljanja, govora in delovanja, patetično in preveč transparentno našemljenega v žrtveni diskurz.

V srcu zadeve namreč niso otroci, ampak odnos med dominantno in podrejenimi oziroma marginaliziranimi skupinami. Podobno kot pri odnosu do beguncev gre tako za hierarhizacijo odnosov, oziroma v tem primeru za ohranjanje trenutne hierarhične družbene lestvice. Enakopravnost, četudi zgolj na papirju (tam se namreč včasih začne), je nevarna: na ruševinah starega - da ne rečemo tradicionalnega - sveta gradi novega, vključujočega. Izključevanje zato velja ohraniti, saj omogoča nadzor in dominacijo.

Diskriminacija za vse (razen zame)

Eden od pomembnih gradnikov obstoječega reda je tudi diskriminacija na osnovi spolne identitete kot osebne okoliščine, zato jo je dominantna skupina (beli, heteroseksualni kristjani) zavoljo ohranjanja privilegirane družbene pozicije prisiljena braniti z vsemi sredstvi. Tudi z referendumom, ki se včasih sprevrže v perverzijo demokracije. Tudi z oklepniki in žicami. Enakopravnosti enih lahko namreč kmalu sledi enakopravnost drugih, nato pa kar vseh, ravno strah pred takšnim domino efektom - in ne skrb za otroke - pa je tisto, kar žene nasprotnike pravic istospolno usmerjenih.

To je razlog, zakaj se katoliška cerkev - glavni "think-tank" nasprotnikov istospolno usmerjenih ljudi - tako krčevito, tako aktivistično upira formalnim spremembam na področju medčloveških odnosov. V preteklosti je ta institucija zahtevala monopol nad vedenjem oziroma znanjem, te težnje pa je le stežka opustila. Ne pozabimo na podrobnost - sicer stvar formalnosti - da je Vatikan uradno priznal, da se Zemlja vrti okoli Sonca, šele leta 1992. Skozi zobe, takorekoč. Ob nevzdržnosti takšne kognitivne disonance v svetu nešteto zlahka preverljivih informacij se je skupaj s svojimi sateliti (je izraz preveč astronomski?) tako osredotočila na obrambo monopola nad družbenimi odnosi oziroma pozicijami, saj razume, da bi njihova redefinicija močno spodkopala njen družbeni položaj.

Da ne gre za otroke, ampak za ohranjanje obstoječega reda, je navsezadnje priznal ravno zdajšnji papež, ko je leta 2010 kot nadškof Buenos Airesa ostro nasprotoval uzakonitvi istospolnih porok v Argentini. "Ne bodimo naivni. To ni zgolj politični boj, ampak namen, ki je uničujoč za božji načrt," je dejal takrat in dodal: "Grozi popolno zavračanje božjega zakona, vrezanega v naših srcih", pri čemer je jasno, kdo ima monopol nad določanjem božjega načrta in izvajanjem božjega zakona. Če naj homoseksualnost izgubi stigmo greha, kaj zagotavlja, da ne bodo sledili tudi drugi grehi? Zato takšni okopi in takšna nepopustljivost.

Racionalizacija iracionalnega

Referendumsko vprašanje bi se lahko torej glasilo tudi: Kdo ima pravico biti protagonist svojega življenja? So to lahko LGBT ljudje, so to lahko begunci iz pretežno muslimanskih dežel? Tako kot begunci ogrožajo našo krščanskost in slovenskost, našo večnost takorekoč, tako homoseksualci ogrožajo - kaj ogrožajo, že jemljejo - našo družino, "odvzeti mi želijo mamo in očeta". A ponavljamo, kakršna koli prepričevanja, da je dati pravico nasprotno od odvzeti pravico, bi na videz racionaliziralo povsem iracionalne argumente. Pri obrambi pravice do izključevanja pa so dovoljeni tudi ti. Tako ne manjka obtožb o pedofiliji in - da bo fantazija res sočna - zoofiliji, oboje pa je bolj kot obtožba znak nemoči analize, znak, do kam seže miselni horizont dela družbe, ki je zahteval referendum.

A tudi takšna razprava je za medije povsem sprejemljiva, saj je homofobija - in odrekanje pravic izključno zaradi homoseksualnosti je ves smisel homofobije - družbeno še vedno sprejemljiva. Bo moralo miniti novih 359 let kot v primeru Galileija, da bo postala homofobija tako zavržena ideja kot recimo rasizem? Bi ljudje, kot je Aleš Primc, dobili toliko medijskega prostora, če bi javno zagovarjali, da črnski par ne sme posvojiti belega otroka, ker to ni "naravno" in bi otroku škodovalo? Bi bile tudi zahteve, naj se judje ali muslimani v Sloveniji le registrirajo, ne pa tudi poročijo, predmet toliko "soočenj različnih mnenj"?

Vihar izključevanja

Omenili smo vlogo cerkve, a ob analiziranju razlogov za vztrajanje na tako krivičnih družbenih odnosih bi bilo vendarle neustrezno reči, da je vera eden od glavnih razlogov. Ti so namreč bolj strukturni kot domena psiholoških profilov posameznikov in posameznic. Ostaja pa dejstvo, da tako v primeru pravic istospolno usmerjenih kot beguncev velik del njihovih nasprotnikov svoje stališče utemeljuje ravno z vero. Pod mirno gladino vere pa pogosto divja vihar izključevanja.

Referendumski NE spremembam zakona je torej ključnega pomena. Homoseksualcem preprosto ne smemo priznati enakopravnosti. Komu bomo sicer čez 10, 20, 50 let namenjali obsojajoče poglede na ulici? Nad kom bomo afirmirali svojo moč s tem, ko ga/jo bomo silili v občutek sramu? Koga bomo lahko žalili in bili zaradi tega povabljeni v osrednje informative oddaje kot povsem legitimni sogovorniki?

No, gotovo bodo pri roki kakšni begunci.