Že 12 let potujem po Evropi, a vendar jo prvič vidim takšno

Odkar je madžarska vlada 17. oktobra zaprla svoje meje s Hrvaško do vključno 8. novembra, so slovenski uradni statistični podatki zabeležili preko 160.000 beguncev in migrantov iz Sirije, Iraka, Afganistana, Irana, Maroka in celo Egipta, ki so drug za drugim vstopali v Slovenijo. Velika večina beguncev si želi, da bi prispela do Nemčije, pa tudi severne evropske države, kot so Švedska, Norveška, Danska in Finska so zelo zaželene destinacije.

Nahajam se ob slovenski jugovzhodni meji, malem naselju Rigonci z manj kot 200 prebivalci. Za koruznimi polji, kjer so ravno obrali še zadnjo koruzo, reka Sotla razmejuje Slovenijo in Hrvaško. Vsak dan, neprekinjeno od sredine oktobra, je na tem mejnem prehodu že več kot 10.000 beguncev vstopilo v Slovenijo. Ura je ena zjutraj in nad glavami hrumita helikopterja, ki z močnimi lučmi osvetljujeta, sicer običajno nenadzorovano »zeleno mejo« in iščeta morebitne sumljive obrise ubežnikov. Prizor spominja na vojni film. Vlaki natrpani z begunci drug za drugim zapuščajo srbsko-hrvaško mejo Tovarnik in po petih urah vožnje dosežejo hrvaško stran meje s slovenskimi Rigonci, malega naselja Ključ Brdovečki. V vlakih, ki drug za drugim prihajajo, se v vsakem stiska med 1500 do 2000 beguncev. Eden od helikopterjev v zraku pripada hrvaški policiji, drugi pa je od slovenske vojske. Čim hrvaški helikopter opazi, da so vojaške in policijske enote napotile begunce do nastanitvenih centrov in se je čakalno območje v Rigoncih izpraznilo, nemudoma obvesti odgovornega uradnika na hrvaški obmejni železniški postaji, da lahko čez mejo pripelje naslednjo skupino več kot 2000 beguncev. Toda, ker slovenske vojaške in policijske enote niso obveščene o natančnih terminih prihoda vlakov, so prisiljene delati 24 ur. Čeprav je begunska kriza zajela celotno Evropo in bi se morale vse članice EU zavedati, da so v skupnem čolnu, medsebojno obveščanje in obmejni nadzor med slovensko in hrvaško vlado zelo očitno ne delujeta kot bi morala.

Sredi oktobra je slovenska vlada na jugovzhodnem delu meje s Hrvaško v spodnjeposavski regiji vzpostavila 3 begunske zbirne centre (Brežice, Dobova 01 in Dobova 02), vendar pa je ogromen val beguncev, ki je centre popolnoma zapolnil, presegel pričakovanja vlade. Problem zaostruje tudi omejena kvota za sprejem beguncev s strani avstrijskih obmejnih organov na slovenski severni meji, zaradi česar morajo begunci, ko pridejo v Rigonce na tamkajšnjih poljih v, blizu nič stopinj, mrzlih nočeh čakati po več ur ali celo prespati. Pomagajo si z brisačami mednarodne humanitarne organizacije UNHCR, ki jih prejmejo ob odhodu iz Srbije in z nabranimi gozdnimi vejami in dračjem s katerimi zakurijo ogenj, da se pogrejejo.

Utrujeno kašljanje, ki odmeva v čakalnih območjih, arabski jezik, kurdski dialekt, pogovori v perzijščini, klici najbližjih, neučakanost in nemoč ... Kričeči zvoki prostovoljnih prevajalcev odmevajo iz zvočnikov, v upanju da pomirijo napeto ozračje. V ozadju se zasliši pisk lokomotive, ki deluje kot nekakšno satirično opozorilo. Navsezadnje, niti policijske enote ne vedo kdaj bo izza meje prišel naslednji vlak z begunci …

Ob štirih zjutraj je zunaj res težko prenašati nizko temperaturo zato se po spanec namenim v avto, nemudoma pa me obda skupina policijskih avtomobilov, ki me z glasnim žvižgom iz avta preženejo v zunanjo temo. Ob natančnem opazovanju med četami, ki v ospredju vodijo begunce, zasledim nekaj polno oboroženih policistov. Po manjši vaški cesti jim sledi najmanj kilometer dolga kolona več kot 2000 beguncev, ki se še na pol v spanju premika k zbirnem centru. Ceste niso razsvetljene in pod zvezdnatim nebom se vidi le svetloba iz mobilnih telefonov, ki tresoče sledi utrujenim korakom. Več kilometrska kolona se veličastno podaja v temoto noči, naslednji kontrolni točki naproti. Ob zvoku ptic v jutranji zori se otroški jok še bolj globoko zarije v srce. Prizor, ki ga v Evropi vidim prvič.

Pred očmi ostre kontinentalne zime in vse nevarnejših tokov Egejskega morja begunci raje kot da bi se vrnili, tvegajo življenja in se v malih gumijastih čolnih iz Turčije podajo proti grškem otoku Lesbos…navkljub govoricam, da bo Nemčija zaprla svoje nacionalne meje. Na meji med Avstrijo in nemško Bavarsko se število beguncev iz dneva v dan drastično veča in zvišuje napetost obeh oblasti. Trenutna Evropa je precej krhka. Tako države znotraj kot tiste izven EU so pred skrajno težkim testom, obupani begunci pa s svojo odločnostjo še bolj osvetljujejo različne poglede in vozlišča držav EU.

Simon Chang (Tajpej, Tajvan, 1978) je diplomiral na Oddelku za vizualne komunikacije na univerzi Fu-Jen v Tajpeju, nato pa se je leta 2003 preselil v Prago, se vpisal na magistrski študij fotografije (Department of Photography) na Akademiji za film in televizijo (Filmova a Televizni Fakulta Akademie Muzickych Umeni). Na Češkem je živel šest let. Osredotočal se je predvsem na marginalne skupine. Nominiran je bil za Joop Swart Masterclass 2004, s strani galerije Leica v Pragi, prejel je več nagrad, med drugimi prvo in drugo nagrado za Emzin fotografijo leta 2012 in dve nagradi za najboljšo reportažo leta pri Slovenia Press Photo (2011, 2012, 2015), prvo nagrado Eyetime 2013 – New York, Četrtkovo nagrado festivala Fotopub (2012) in prvo nagrado PX3 Prix de la Photographie – Paris. Izdal je štiri knjige – leta 2009 je izdal knjigo »Evaporation«, leta 2010 »6 years in Bohemia«, leta 2011 knjigo Midva in leta 2014 »To Become a Photographer, One Must First Learn to Wander«. Pred petimi leti se je preselil v Slovenj Gradec. Njegove fotografije so zbrane v Nacionalnem muzeju umetnosti, Kaohsiung muzeju umetnosti in Art Bank na Tajvanu in v »Transitland EUROPA video arhivu (1989-2009) v Berlinu. Trenutno živi in ustvarja v Sloveniji.

Na Facebooku ga najdete na tej povezavi, njegov video z naslovom Refugee crisis in Europe - Rigonce transit center, Slovenia pa tu.