Kaj manjka na dnevnem redu pariške podnebne konference

Na pariški podnebni konferenci je predvidena sklenitev dogovora o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v meri, ki bo omogočila, da se globalna temperatura glede na predindustrijsko dobo ne bo povečala za več kot 2 stopinji Celzija. To je po besedah profesorja Roberta Jensena ambiciozen cilj, za nekatere pa idealističen. Nič ni narobe, če je ambicija povezana z ideali, toda cilji morajo biti realni, v skladu z zakoni fizike in kemije, pa pošteni sami po sebi, upoštevati morajo ovire, ki jih postavljajo gospodarski in politični sistemi.

Tudi če se bo voditeljem držav uspelo dogovoriti za resen dogovor z mehanizmi za njegovo izvajanje, bomo v prihodnje živeli v drugačnem svetu, kot ga imamo zdaj. Našo prihodnost bodo določale posledice človeške brezglavosti. Tudi če bodo voditelji izpolnili obljube o financiranju ukrepov za znižanje izpustov, nas do konca stoletja čaka katastrofično globalno segrevanje. Modeli, ki so jih izdelali znanstveniki, ne vključujejo le napovedi, kaj se bo zgodilo, če izpustov ne bomo znižali, ampak tudi posledice segrevanja, ki se bo zgodilo zaradi dosedanjih izpustov, in vse večje učinke odziva narave na dosedanje uničevanje.

Spremembe klime so samo del ekološke škode. Pogledati je treba samo nekaj zadev, od katerih je odvisno zdravje naravnega okolja in naše življenje: zmanjševanje zalog podtalnice, zmanjševanje površin obdelovalne zemlje, kemično onesnaženje, nabiranje strupov v našem telesu, povečevanje števila in površine »mrtvih območij« v oceanih, izumiranje živalskih vrst in zmanjševanje biotske raznovrstnosti. Ob tem se je treba vprašati, ali smo na pravi poti, pravi Robert Jensen.

Če hočemo začeti ustvarjati prihodnost, v kateri bo mogoče živeti, moramo začeti kolektivno žalovati za vsem, kar smo že izgubili in kar še bomo izgubili. Žalovanje ni predaja, ampak priznanje, česar ni mogoče spremeniti, in zaveza, kaj je v danih razmerah še mogoče narediti. Žalovanje poznamo na osebni ravni, ko izgubimo nekoga od najdražjih, zdaj potrebujemo skupno žalovanje za planetom. In to po besedah profesorja Jensena manjka na pariški konferenci.

Dejstvo je, je prepričan, da ni rešitev, ki bi omogočale ohranitev sedanjega načina življenja z visoko rabo energije in tehnologijo, ki ga imamo v zahodnem svetu in si ga želijo v razvijajočem se svetu. Tudi mnogi odločni aktivisti, ki kritizirajo nepravično koncentracijo bogastva in moči, niso pripravljeni opustiti sedanjega načina življenja, kjer so poceni zabava in poceni igrače vredne več kot zdravi ljudje in zdrav planet.

Če zavračamo žalovanje za nečim, kar izginja, vztrajamo pri nerazumnem načinu življenja, ki ne more biti trajno. Če ne zmoremo izraziti globoke žalosti za tisto, kar je izgubljeno, ne zmoremo priznati realnosti in vztrajamo v iluziji, da lahko nadaljujemo s sedanjim načinom življenja. Zaradi tega bi moralo biti kolektivno žalovanje prednostna naloga za vse, ker bi nam pomagalo, da se poslovimo od zablode, da lahko nadaljujemo s sedanjim načinom življenja.

Nekateri so prepričani, da človek lahko sedanjo krizo premaga s tehnološkimi rešitvami, uporabiti mora zgolj samo domišljijo. Robert Jensen se z njimi strinja, a naša naloga ni ustvarjanje narcisistične znanstveno-fantastične prihodnosti. Vzpostaviti je treba nov odnos do širšega živega sveta.