Nezaupanje v prihodnost je eden od razlogov za propadanje Evrope

Prebivalci v Evropi se starajo. Za starajoče se družbe je značilno omejeno zaupanje v prihodnost, skrb ali celo strah pred večjimi spremembami, prepričanje, da mora vse ostati, kot je. Na političnem parketu osredotočenje na sedanjost in preteklost nastopa v različnih barvah. Najdemo ga v ekološki obleki s socialnodemokratskimi elementi, pa tudi v klasični obliki branjenja obstoječih socialnih struktur. Latentna konservativnost je v starajočih se družbah osnova vseh političnih strank, od levice do desnice. Nima enega samega obraza, ampak več različnih.

Omejeno zaupanje v prihodnost je eden od razlogov za relativno propadanje Evrope, v Die Welt piše Herfried Münkler, profesor politologije na berlinski univerzi Humboldt. Današnja Evropa zato ne upa prevzeti ustvarjalne vloge pri vzpostavljanju novega političnega in gospodarskega svetovnega reda, ampak se omejuje na določanje vrednot, norm in pravil, ki naj bi veljala v teh novih razmerah. Odgovora na vprašanje, kako jih uveljaviti, pa nima, saj niti starih vrednot in pravil v neposredni bližini ne more uveljaviti. Starajoče se družbe se na splošno bojijo tvegati. Vedo, da lahko veliko izgubijo, malo pozornosti pa posvečajo temu, kaj lahko pridobijo. Ko se soočijo z izzivi, v njih vidijo predvsem nevarnost, le redko priložnost. To se zdaj kaže tudi v razpravah o beguncih, ki bi jih bilo mogoče videti tudi kot priložnost za pomladitev družbe.

Tako je mogoče domnevati, da je obnašanje Evropejcev pri določanju norm in vrednot za reševanje sveta zgolj račun za to, da si ne upajo prevzeti aktivne vloge, ampak vztrajajo pri politiki odkupovanja, razlaga profesor Münkler, Evropa daje ves čas veliko denarja za reševanje problemov in je vedno znova razočarana, ker ti problemi ne izginejo. Politika odkupovanja ima veliko imen in lažnih naslovov, pod katerimi se skriva. Skoraj vedno pri tem pride na dan beseda »humanitarno«. Ta zveni lepo, pove pa dejansko le, da obravnavamo posledice določenega dogajanja, ne upamo pa se lotiti reševanja problema.

Okrog Evrope so zato nastale razmere, ko ni več dovolj zgolj preprečevati napačno, ampak je treba poseči v dogajanje in tako preprečiti poslabšanje in kolo obrniti v pravo smer. Na Bližnjem vzhodu hitro razpadajo države in red, prihaja do nestabilnosti na Balkanu in množičnega prihoda beguncev. Našteto pa so posledice problema in ne problem sam.

Zaradi tega prepričanje, da je ta problem mogoče rešiti z bodečimi žicami in zidovi, ali begunce odvračati vsaj z dosledno kontrolo na mejah, ni nič več kot nova samoprevara starajočih se družb. Te hkrati hočejo, da vse ostane tako, kot je bilo, ne upajo pa se lotiti nobenih trajnostnih projektov, s katerimi bi poskrbele, da bi to željo lahko tudi uresničile. Sedanji ostri prepiri med članicami EU o reševanju begunske krize so samo znak nemoči, ker reševanju problema niso kos.

Evropejci imajo zdaj možnost, da se poslovijo od svoje starostne utrujenosti in obupa ter se odločijo za soustvarjanje sprememb. To za starajoče se družbe ni lahek problem. Nemčija bi morala kot vodilna država v EU poskrbeti, da bi Evropa to odločitev sprejela. Odločitve o vlogi Evrope v svetu, blaginji njenih prebivalcev in njenem političnem redu bodo sprejete v prihodnjih tednih in mesecih. Posledice te odločitve bodo segle globoko v 21. stoletje.