Erdogan pohvalil Hitlerjev predsedniški sistem

Turški predsednik Tayyip Erdogan si je privoščil še enega v dolgi vrsti retoričnih spodrsljajev, ko je Nemčijo iz časa Adolfa Hitlerja navedel kot primer učinkovitega predsedniškega sistema. Urad turškega predsednika je sicer zanikal, da naj bi Erdogan podal takšen komentar, saj naj bi bile njegove besede »napačno interpretirane« in da Erdogan menda ni želel povedati, da je bil Hitlerjev sistem učinkovit. Turška tiskovna agencija Dogan je namreč navedla, da je ob prihodu iz obiska Savdske Arabije Erdogan na vprašanje novinarja, ali je predsedniški sistem mogoč ob istočasnem obstoju unitarne države dejal, da »v unitarni državi kot je Turčija predsedniški sistem lahko deluje odlično« ter da že obstajajo primeri tega v svetu. To lahko vidite tudi na primeru Hitlerjeve Nemčije. In po tem je bilo veliko primerov še v drugih državah,« je dejal turški predsednik.

Erdogan si namreč želi turško ustavo spremeniti tako, da bi v glavnem ceremonialna vloga predsednika države dobila več izvršnih pooblastil oziroma da uvede turško verzijo sistema, ki je sicer v veljavi v ZDA, Franciji ali Rusiji. V opozicijskih strankah se strinjajo s spremembami ustave, ne pa tudi z uvedbo predsedniškega sistema. V kabinetu turškega predsednika so dejali, da so mediji »Erdoganovo metaforo o Hitlerjevi Nemčiji izkoristili in izkrivili v nasprotnem pomenu,« saj naj bi predsednik države želel povedati le to, da predsedniška funkcija z izvršnimi pooblastili lahko obstaja v unitarni državi in da takšna oblika vladavine ni odvisna od federalne ureditve države, ter da v kolikor se sistem zlorablja, »to lahko privede do slabe vladavine in katastrof, kot v Hitlerjevi Nemčiji.« Težave tega demantija je le v tem, da je prišel precej zatem, ko so Erdoganovo »pohvalo« Hitlerjevega sistema prenesli vsi vodilni svetovni časniki in seveda tudi v tem, da iz citirane izjave sploh ni jasno, kako naj bi Erdogan »v resnici kritiziral« nacistično Nemčijo in Hitlerja, saj v njegovi prvotni izjavi ni opaziti niti ene kritične besede.

Ne glede na to, kako razumeti Erdoganove besede, pa žal ni veliko dvomov o tem, da država pod vladavino Erdogana postaja vse bolj avtoritarna država, vpletena v destabilizacijo svojih sosedov in uporabe zveze NATO zaradi lastnih koristi. Turčija je tako v zadnjih letih bolj ali manj odkrito podpirala uporniške skupine vpletene v terorizem v Siriji, izvajala represijo nad novinarji in mediji, kurdsko manjšino in podobno. Turški predsednik Erdogan ne samo da je zahteval spremembo oblasti v Siriji, pač pa je njegova vlada odigrala ključno vlogo pri opremljanju »upornikov« od Svobodne sirske armade in derivatov Al Kaide vse do Al Nusre, torej različnih skupin, ki so pozneje prešle na stran Islamske države. Leta 2012 je New York Times prvič jasno zapisal, da ameriška CIA pošilja orožje in vojaško opremo silam, ki se borijo proti predsedniku Asadu s turške strani meje ter pri tem uporablja tudi svoje zveze med pristaši Muslmanskega bratstva. Vse to pa ob vpletenosti turške obveščevalne službe. Ta dejstva je razkril Can Dündar, odgovorni urednik dnevnika Cumhuriyet, ki se sedaj sooča z možnostjo, da bo obsojen na dosmrtno kazen, turški predsednik Erdogan pa mu je zaželel, da bi bil za svoje poročanje obsojen na »več dosmrtnih kazni,« kar prav tako veliko pove o turškem političnem sistemu in implementaciji načela nevmešavanja izvršne v sodno vejo oblasti v Turčiji.

Vse to pa zgolj zato, ker je Cumhuriyet, eden od najbolj branih turških časnikov, objavil video dokaze o tem, kako so turški tovornjaki v lastništvu turške obveščevalne službe MIT, ki bi morali biti polni humanitarne pomoči za Sirijo, v resnici prevažali orožje za teroristične skupine, ki se borijo proti sirski vojski. Obenem so tudi prepisi prisluškovanj, ki jih je pridobil isti časnik in predstavil na sodišču skupaj z izjavami očividcev dokazovali, da so bili turški varnostni organi vpleteni v neposredno pomoč teroristični organizaciji Al Nusra, predvsem v okolici mesta Kasab. Priče so tudi potrdile, da so pri osvajanju tega dela ozemlja aktivno sodelovali turški vojaški helikopterji in težko topništvo. Leta 2012 je Reuters prav tako poročal, da je Turčija »vzpostavila tajna oporišča znotraj Savdske Arabije in v Katarju z namenom nujne vojaške in komunikacijske pomoči sirskim upornikom ter da ta oporišča »nadzorujejo Turki.«

To je potrdil tudi ameriški podpredsednik Joe Biden v svojem spektakularnem nastopu na Harvardu, kot smo o tem poročali v spletni Mladini, ko je na vprašanje, ali bi se morale ZDA v primeru Sirije odzvati prej, odgovoril tako: "Odgovor je ne in to iz dveh razlogov. Ideja o obstoju zmerne sredine je iskanje nečesa, kar so ZDA poskusile najti že dolgo časa. Mi Američani si domišljamo, da je v vsaki državi v tranziciji za neko skalo skrit Thomas Jefferson ali pa James Madison, za neko peščeno sipino. Vprašanje je torej vezano na sposobnost iskanja zmernežev v Siriji, toda dejstvo je, da v Siriji ni bilo zmernežev, kajti zmerno sredino sestavljajo lastniki trgovin, ne pa vojaki - in jo sestavlja skupina ljudi, ki imajo običajne zmerne lastnosti srednjega razreda v družbi ... Moje stalno opozorilo je bilo, da so naši zavezniki naš največji problem v Siriji. Turki so bili veliki prijatelji in z Erdoganom, s katerim sem preživel veliko časa, imam čudovit odnos - enako s Savdijci, s člani družin emiratov in tako naprej. Toda, kaj so počeli? Bili so tako odločeni, da zrušijo Asada, da so dali stotine milijonov dolarjev in na desetine tisoče ton orožja vsakomur, ki se je želel boriti zoper Asada, razen če je šlo za ljudi iz Al Nusre ali Al Kaide, ter ekstremistov, ki so prišli iz drugih delov sveta. Verjetno si mislite, da pretiravam - toda poglejte si zadeve sami. In kam je vse to pripeljalo? Kaj se dogaja sedaj? Nenadoma so se vsi zbudili zaradi te skupine, ki se imenuje ISIL in ki je bila nekoč Al Kaida v Iraku in ki je potem, ko so jo izgnali iz Iraka, našla miren prostor v vzhodni Siriji; in ki je sodelovala z Al Nusro, ki smo jo razglasili za teroristično organizacijo, vendar nismo uspeli prepričati naših kolegov, da jo prenehajo financirati. In kaj se je zgodilo? Sedaj so vsi nenadoma - in ne želim biti žaljiv - zagledali Gospoda. In tako smo prišli do tega, da je predsednik uspel zbrati koalicijo sunitskih sosedov, kajti ZDA ne morejo še enkrat nastopiti v muslimanski državi, kjer bi bili videti kot agresor. In zato morajo to voditi suniti, ki morajo nastopiti proti sunitski organizaciji." Zato lahko urad turškega predsednika še velikokrat »demantira« izjave predsednika Turčije, toda žal ne more demantirati politiko Turčije, ki se vse bolj približuje uspehom nacističnega »predsedniškega sistema.«