Iraška realnost: tisoči mrtvih, ranjenih in zasužnjenih

Iz Iraka je v zadnjih dnevih prišlo nekaj dobrih novic – iraška vojska je ob pomoči zahodne koalicije ponovno osvojila Tikrit, rojstno mesto nekdanjega iraškega diktatorja Sadama Huseina, kurdske enote pa so osvobodile mesto Sinjar in še nekatere dele severnega Iraka. Pred mesecem dni so iraške enote osvobodile mesto Ramadi, ki ga je ISIS nadzoroval od lanske pomladi. Kljub temu pa imajo te dobre novice tudi svojo drugo plat, ki jo nekateri mediji ponavadi spregledajo. Na prvem mestu to velja za visoko število civilnih žrtev. OZN ocenjuje, da je bilo od začetka leta 2014 v boju proti ISIS ubitih že 18.000 Iračanov. Do enakih ugotovitev je prišel tudi časnik The Atlantic. Zgolj po evidencah, ki so jih agencije OZN uspele zbrati, je bilo od začetka leta 2014 pa do 31. oktobra lani namreč ubitih 18.802 ljudi, medtem ko je bilo v istem obdobju ranjenih 36.245, razseljenih pa 3, 2 milijona ljudi.

Okoli 3.500 drugih, večinoma žensk in otrok, je bilo medtem zasužnjenih s strani pripadnikov Islamske države. V poročilih agencij OZN se še posebej poudarja, da so te ocene verjetno prenizke in ne prikazujejo razmer pokolov in kaotičnih razmer v Iraku v pravi meri. Zbrali so jih s pomočjo dostopnih uradnih podatkov ter s pogovori s pričami na terenu.

V poročilih so naštete zlorabe pri uporabi »samomorilskih vozil z improviziranimi eksplozivnimi napravami«, ki nastopajo s kratico »SVIBIED«, pa tudi pričevanja o ubojih žensk, ki so zavrnile spolne odnose s pripadniki ISIS-a, javno zasipavanje in teptanje množic s pomočjo buldožerjev, utopitve, sekanje glav in ubijanje mladoletnikov. Junija leta 2014 so bile na primer tri osebe, eden 60-letnik in dva mlajša moška, potisnjene z visoke zgradbe v Mosulu zaradi »domnevnih homoseksualnih aktivnosti.« Nato je bilo 21. junija v Mosulu v času ramadana organizirano tekmovanje v citiranju Korana, kjer so organizatorji Islamske države kot nagrado prvim trem najboljšim tekmovalcem obljubili »spolne sužnje«. »Ta dejanja lahko v nekaterih primerih predstavljajo vojne zločine, zločine proti humanosti in morebiten genocid,« piše v poročilu OZN. Poročilo pa navaja tudi zločine iraških varnostnih sil, enot, ki se borijo proti ISIS-u in kurdskih enot. Število mrtvih v Iraku je sicer na letni ravni trenutno še vedno manjše v primerjavi z okoli 60.000 mrtvimi, ki so umrli v Iraku na vrhuncu spopadov med šiiti in suniti leta 2006 in 2007, vendar zgolj številke ne morejo opisati vseh strahot in obsežnosti zločinov.

Na podoben način v Salonu zadnje »uspehe« iraške vojske v Iraku kritično analizira Nick Turse. Izjave ameriškega obrambnega ministra Ashtona Carterjav katerih le-ta hvali »uspehe«, zaradi katerih so iraške sile »ne zgolj sposobne, temveč tudi motivirane« spominjajo na pretekle izjave o »gradnji in opremljanju iraške vojske«, ki naj bi bila »znova na nogah.«

Vendar so bili rezultati tega pičli, predvsem zaradi napak, storjenih takoj ob okupaciji Iraka. Do septembra leta 2012 so ZDA za opremljanje in usposabljanje iraške vojske porabile več kot 25 milijard dolarjev. Ob robu tega je vrsta ameriških generalov napredek iraške vojske označevala kot »izjemen«, »velik« in celo »ogromen«, vojaki pa naj bi si nabirali čedalje več »samozaupanja.« Vendar je samo dve leti in pol kasneje prišlo do kolapsa iraških varnostnih sil pod udarom pripadnikov ISIS-a, ki jih ni bilo več kot 30.000. V samem Mosulu je na primer okoli 30.000 iraških vojakov in policistov zapustilo svoje položaje in pobegnilo iz mesta, ki ga je po ameriških podatkih napadalo ne več kot le 800 pripadnikov ISIS-a.

Steve Warren, polkovnik ameriške vojske je tako ocenil napake, ki jih je v Iraku zakrivil ameriški Pentagon: »Iraška vojska, ki smo jo v Iraku pustili za seboj leta 2011, je bila izvežbana za protigverilsko bojevanje. To pomeni čiščenje poti, operacije na kontrolnih točkah in zmanjševanje nevarnosti improviziranih eksplozivnih naprav. Iraška vojska, ki je kolapsirala leta 2014 ni bila …usposobljena in … ne pripravljena za konvencionalen napad, ki ga je ISIS izvedel v Mosulu in drugje.«

Na podoben način je Kalev Sepp, svetovalec najvišjih ameriških generalov v Iraku in nekdanji namestnik ministra za obrambo, zadolžen za posebne operacije in protiterorizem, ocenil učinke ameriške vojske v Iraku: »Imeli smo 12 let, da usposobimo iraško vojsko … Nismo uspeli. To je očitno. In zato je ta iraška vojska v tistem trenutku, ko jo je napadla tedaj le z lahkim orožjem oborožena skupina, ki se imenuje Islamska država - vdala pred njimi.« Bilo je potrebnih še nekaj milijard dolarjev in pol leta zračnih napadov, da bi se ozemeljske pridobitve »Islamskle države« pričele zmanjševati. Znova je bilo potrebno izuriti 17.500 enot, okoli 2.900 pa jih je trenutno še v procesu šolanja.

Vir vseh težav so bile zgrešene odločitve administracije nekdanjega ameriškega predsednika Georga Busha. V samo šestih mesecih po okupaciji Iraka je Paul Bremer, vrhovni upravitelj okupirane države, po instrukcijah obrambnega ministra Donalda Rumsfelda razformiral iraško armado. Več stotisoč iraških profesionalnih vojakov se je ennadoma znašlo na ulici. In zelo kmalu so se pridružili uporniškim enotam. General Paul Eaton pa je v Iraku medtem gradil lahko opremljeno iraško vojsko brez letalstva in s samo nekaj tisoč pripadniki, ki naj bi v glavnem varovali iraške meje. Kalev Sepp, ki je bil v tem času svetovalec ameriške vojske, se spominja, da mu je general Eaton »kar neposredno povedal, da želi, da se ga spominjajo kot očeta nove iraške vojske«, ter da je bil sam prepričan, da je bil »njegov pristop konceptualno napačen«, saj ni vzel v obzir posledic notranjega upora v Iraku. General Eaton se je pozneje, leta 2006 v intervjuju za New York Times pritoževal, da ni imel dovolj podpore države, ker so se namenili »opremiti in usposobiti armado za državo z 25 miljoni prebivalcev samo s šestimi ljudmi«.

Toda ne glede na napake Pentagona je bila največja napaka predvsem sama odločitev za nezakoniti napad na Irak, ki ga je podprla tudi tedanja slovenska vlada, okupacija, vojna in nato popolno uničenje domačih iraških struktur, vključno z vojsko. Prav zato so tudi danes uspehi proti pripadnikom Isisa še zmeraj tako redki, prisilno vračanje iraških beguncev v takšno državo, kot bi želele nekatere evropske države, pa bi bilo v nasprotju z mednarodnimi konvencijami. Edina dobra novica iz iraške Rake v zadnjem času je zato predvsem vest, da so zaradi finančnih težav pripadnikom ISIS-a zmanjšali za polovico.