Ekonomija begunske krize

Današnja begunska kriza spominja na begunsko krizo takoj po drugi svetovni vojni. Takrat je bilo samo v Evropi po eni od sodobnih ocen več kot 40 milijonov beguncev. Te »razseljene osebe«, kakor so jih takrat imenovali, so bile prisiljene zapustiti domove zaradi nasilja, prisilnega preseljevanja, pregona, uničenja lastnine in infrastrukture, v Project Syndicate piše ekonomist Robert J. Shiller.

Zaradi tega je bil leta 1950 vzpostavljen Visoki predstavnik za begunce pri OZN, ki naj bi samo začasno, tri leta, skrbel za zaščito preseljenih ljudi. Toda begunci so ostali problem vse do danes, še več Visoki komisariat za begunce opozarja, da se število beguncev povečuje. V poročilu, ki ga je objavil sredi lanskega leta, je navedeno, da je bilo konec leta 2014 na svetu 59,5 milijona beguncev, od tega jih je 19,5 milijona znotraj svojih držav. Države, kot so Afganistan, Azerbajdžan, Kolumbija, Centralnoafriška republika, Demokratična republika Kongo, Irak, Mjanmar, Nigerija, Pakistan, Somalija, Južni Sudan, Sudan, Sirija in Ukrajina, so imele konec leta 2014 več kot pol milijona prisilno preseljenih ljudi. Od takrat se je število beguncev bistveno povečalo, še piše v poročilu, ki je bilo objavljeno pol leta kasneje.

Robert J. Shiller na podlagi teh podatkov ugotavlja, da smo v zgodovini usodo beguncev, ki iščejo mednarodno zaščito v drugih državah, veliko premalo preučevali in se z njo ukvarjali. Zgodovinarji beležijo vojne, omenjajo diaspore, redko pa jih zanima, kako so begunske krize nastale in kako so se končale.

Zgodovino seveda pišejo zmagovalci, vedenje, da je ena država tako nasilno preganjala manjšino, da so njeni pripadniki bili prisiljeni zbežati, pa da je velik del prednikov prišel v paniki kot poraženci, ni vir nacionalne identitete, ki bi navduševal. Takšne zgodbe gredo zato v pozabo.

Zaradi tega po Shillerjevih besedah potrebujemo več raziskav, kaj je mogoče in bi bilo mogoče narediti za begunce na dolgi rok. Begunska kriza je ekonomski problem. Sklical je sestanek nekaterih uglednih ekonomistov, ki se ukvarjajo z migracijami. Timothy J. Hatton z univerze Essex in nacionalne avstralske univerze, je preučeval begunske tokove po svetu. Lotil se je vprašanja, ali drži splošno prepričanje, da prosilci za azil v resnici niso obupani, ampak krizo izrabijo zgolj za odhod v bogatejšo državo. Ugotovil je, da so begunci v veliki meri posledica političnega terorja in kršenja človekovih pravic, ljudje večinoma ne bežijo iz ekonomskih razlogov. Ljudje, ki se bojijo za svoje življenje, bežijo v najbližje varne kraje, ne v najbolj bogate.

Semih Tumen iz centralne banke Turčije je predstavil podatke o vplivu 2,2 milijona beguncev iz Sirije na trg dela na območjih ob meji s Sirijo. Preverjal je, ali velja splošno prepričanje, da begunci lokalnim prebivalcem odvzemajo delovna mesta. Njegovi podatki so pokazali, da se je število rednih delovnih mest za lokalno prebivalstvo po prihodu beguncev celo povečalo, očitno zaradi spodbudnega učinka na lokalno gospodarstvo. Če bodo nadaljnje raziskave to potrdile, bi begunci za države dejansko morali biti dobrodošli.

Susan F. Martin z univerze Georgetown se je lotila arbitrarnosti postopkov za begunce. Po njenih besedah bi pravni okvir za ravnanje z begunci moral temeljiti na potrebi za zaščito, ne pa na spodbujanju razlogov za migracije. Takšna pravila je treba določiti na podlagi temeljitega ekonomskega premisleka. Uzakoniti je treba spodbude za migrante, ne za vlade držav, iz katerih bežijo, saj nočemo tiranom olajšati izganjanja nezaželenih prebivalcev iz države.

Jeffrey D. Sachs z univerze Columbia se je lotil vpliva begunskih tokov na svetovno gospodarstvo na dolgi rok. Po njegovem mnenju bi morali vzpostaviti nov sistem za upravljanje z begunci, ki bi preprečeval spodbujanje bega možganov, ki omogoča, da države sprejemajo le tiste begunce, od katerih pričakujejo koristi, ampak bi vseboval tudi spodbude za sprejem manj kvalificiranih beguncev. Begunci morajo biti poleg tega enakomerno porazdeljeni, zato bi ekonomisti morali po Sachsovih besedah razviti način, kako jih enakomerno porazdeliti po državah.

Robert J. Shiller zaključuje, da ekonomisti lahko pomagajo pri preverjanju, katera mednarodna pravila in institucije je treba reformirati, da bi odpravili sedanji neučinkovit in pogosto nehuman sistem ravnanja z begunci.