Bernie Sanders znova proti zmagi

Čeprav so skoraj vse ankete v ZDA v zadnjem letu nekdanji soprogi ameriškega predsednika Billa Clintona ter nekdanji zunanji ministrici ZDA napovedovale udobno prednost pred izzivalci, je »demokratični socialist«, vermontski senator Bernie Sanders v zadnjih mesecih temeljito pretresel ameriško politično sceno. Po praktično izenačenem izzidu strankarskih volitev v zvezni državi Iowa se Sandersu danes nasmiha še zmaga v New Hampshiru, kjer Sanders pred Clintonovo vodi za več kot 20 odstotkov. V štabu Clintonove so ta pričakovani neuspeh že vzeli v zakup, vendar nič ne kaže, da bo tudi prihodnost spopada s Sandersom kaj drugačna. Kot kažejo zadnji podatki javnomnenjskih raziskav je Sanders v zadnjem času dobesedno izničil nekoč še 30-odstotno prednost Hillary Clinton na državni ravni. 

V anketi, ki jo je naredila univerza Quinnipiac so odgovori pokazali, da na nacionalni ravni Hillary Clinton glede na Bernieja Sandersa med demokratskimi volivci vodi z 44 odstotki podporniki demokratov, ki so za Clintonovo, proti 42 odstotkov tistih, ki so za Sandersa. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi ankete iste univerze celo sredi decembra še vedno kazale, da je Clintonova pred Sandersom vodila z 61 odstotki proti 30 odstotki. Nekatere druge ankete sicer kažejo še nekoliko večjo podporo Clintonove, vendar pa ni dvoma, da prednost nekdanje zunanje ministrice ZDA pred Sandersom hitro izginja.

Pri tem v oči najbolj padejo tudi zelo »rockovske« konvencije Sandersa, na katerih se zbirajo predvsem mladi in kjer Sanders velikokrat jasno poudarja, da ne sprejema nikakršnega denarja od velikih korporacij in vplivnih institucij Wall Streeta, pač pa zgolj od posameznikov, ki mu vsi lahko plačajo večinoma po zgolj 27 dolarjev na volivca. Že decembra lani je Sanders s takšnim načinom zbirana denarja dosegel zgodovinski preboj, saj je kot prvi kandidat za predsednika, ki je tako hitro ob začetku kampanje zbral z individualnimi donacijami že decembra lani prvi zbral dva milijona dolarjev. Barack Obama je v enakem času na primer zbral samo milijon dolarjev. Ker je večina njegovih donacij majhna, pod 30 dolarji, to pomeni, da so svoj denar Sandersu namenili milijoni. Prav to je tudi Sandersova prednost pred Clintonovo, ki se mora ves čas opravičevati zaradi velikih honorarjev različnih korporacij, ki so ji na sto tisoče in milijone dolarjev namenili samo za nekajminutne govore, pri čemer Clintonova suho dodaja, da so bila ta plačila vedno »brez kakršnihkoli pogojev.« Vendar pa je vse manj volivcev v ZDA, ki nasedajo na te izgovore nekdanje prve dame ZDA.

Anketa univerze Quinnipiac je hkrati pokazala, da bi se Sanders proti drugim kandidatov desnice odrezal precej bolje od Clintonove. To je argument, ki so ga v Sandersovem volilnem štabu izpostavili šele pred kratkim. Podatki kažejo, da bi na nacionalni ravni Clintonova na hipotetičnih volitvah proti republikancu Marcu Rubiju izgubila s 7 odstotki razlike, medtem ko bi bila Rubio in Sanders izenačena. Vendar pa na republikanski strani še vedno vodi Donald Trump z 31 odstotki glasov pred teksaškim senatorjem Tedom Cruzom ki ima 22 odstotkov ter Rubiom, ki ima 19 odstotkov podpore.

Odločitev o tem, koga bodo demokrati in republikanci po strankarskih zborovanjih ki so se začela v Iowi 8. novembra letos kandidirali za 45. predsednika ZDA bo zato zelo pomembna. Sandersu se obeta, da bo z zaporednima zmagama na začetku volitev dosegel »revolucijo«, s katero bo ogrozil prednost Clintonove v drugih državah. Clintonova se mora ob tem neprestano zagovarjati tako zaradi neprimernega ravnanja s svojimi strogo zaupnimi pismi, ki jih je nato tudi brisala, obenem pa ji njeni lastni volivci očitajo tudi neprimerno ravnanje ob napadu teroristov na ameriško veleposlaništvo v Libiji. Kot ocenjuje Anni Karni, jo medtem, ko želi izpostaviti nove teme pred volivci in se pripraviti na nove govore »vlečejo nazaj vprašanja, ki so njeno kampanjo obremenjevale že od prvega dne.« Ob tem so jo ob zadnji debati znova spraševali, ali bo razkrila vsebino plačanih govorov, ki jih je imela v podjetjih kot je na primer korporacija Goldman Sachs. V njenem štabu odgovarjajo, da »proučujejo to možnost.« To je postalo pomembno vprašanje, ko se je razvedelo, da je Clintonova samo od Goldman Sachsa dobila 600.000 dolarjev. V vodstvo Sandersovega volilnega štaba pa opozarjajo na zgodbo CNN o tem, da sta Hillary in Bill Clinton zgolj od leta 2001 naprej s honorarji za svoje govore zaslužila 153 milijonov dolarjev.

Njeni podporniki zato ne sprejemajo trditev, da gre za »brezpogojne« donacije in da so honorarji bili visoki, ker so »toliko pač ponudili«. »Bernie Sanders sprašuje, ali res verjamete, da ljudje dajejo milijone dolarjev samo zato, ker pač radi dajejo? Tega nihče ne verjame. Ona je pravdni pravnik in osupel sem, kako je na to nepripravljena,« je ocenil eden od njenih dolgoletnih zaveznikov.

John Cassidy pa v New Yorkerju dobro opisuje, kje je največji problem Hillary Clinton. NMamreč v tem, da zelo veliko govori o sebi. Kako se bo »ona« borila za druge, kako bo delala »to kar sem počela vse življenje« in podobno, medtem ko Sanders zelo redko govori o sebi. Njegovo poročilo je preprosto – vrniti ZDA Američanom, jo iztrgati iz rok milijarderjev. In kot je poudaril David Axelrod, nekdanji vodja kampanj Billa Clintona, je »pogosto lažje inspirirati ljudi, še posebej mlade ljudi z novo temo, kot pa z povzetkom.« To je bila tudi težava Clintonove kampanje leta 2008, ko je Barack Obama nastopal z sloganom »zmoremo« medtem ko je kampanja Clintonove izzvenela kot »ne zmoremo.«