Savdsko-ruski naftni sporazum že dviguje cene nafte

Na naftnem trgu je prišlo do nenavadnega sporazuma med Rusijo in Savdsko Arabijo, državama, ki v vojni v Siriji podpirata različne vpletene strani in imata odprte številne mednarodne spore. Rusija in Savdska Arabija sta se namreč dogovorili za »zamrznitev« ravni črpanja nafte na dosedanji ravni. »Zamrznitev proizvodnje na januarski ravni je po našem mnenju primerna za trg. Opažamo, da se proizvodnja zaradi sedanjih cen zmanjšuje ter da povpraševanje narašča,« je dejal savdski minister za energetiko Ali al-Naimi. Sporazum vključuje tudi Venezuelo in Katar.

Še bolj nenavadno je, da je ta dogovor podprl tudi Iran, ki sicer ostaja največji nasprotnik Savdske Arabije v regiji. Ob tem je bila Rusija kot velika in v tem trtenutku celo največja proizvajalka nafte na svetu zmeraj izven OPEC-a, naftnega kartela, katerega najpomembnejša članica ostaja Savdska Arabija. In prav Savdska Arabija je bila tista, ki je zaradi svoje nezmanjšane proizvodnje nafte v zad jem letu poskrbela za več kot 70-odstotni padec cene surove nafte v zadnjih 18 mesecih. Čeprav naj bi bil »uraden« razlog za takšno ravnanje Savdske Arabije težnja po ohranitvi tržnega deleža in zmanjšanje proizvodnje nafte ameriških proizvajalcev nafte iz skrilavcev, pa v Rusiji vidijo takšno ravnanje Savdske Arabije kot uperjeno proti Rusiji in njenim zaveznicam – predvsem Iranu in Venezueli. Rusija je na to odgovorila z izgradnjo novih naftovodov in plinovodov v smeri Kitajske, vendar bodo le-ti končani šele čez nekaj let.

Sporazum kljub svoji presenetljivosti ne pomeni resnega premika na trgu z nafto tudi zato, ker je »zamrznil« črpanje nafte na sedanji, zelo visoki in skoraj rekordni ravni. Vendar omogoča, da se sedanji sporazumi razširi in poglobi. Povečevanje proizvodnje nafte in še dodatno zmanjšanje cene nafte očitno ne bi bilo več koristno niti Saudski Arabiji, kljub temu, da je cena črpanja nafte v tej državi zelo nizka. Vendar pa so bistveno nižji prihodki od prodaje nafte tudi Savdsko Arabijo že prisilili v prodajo obveznic in uporabo sicer izjemno velikih finančnih rezerv države. Finančna sredstva namreč hitreje kot je to običajno kopnijo tudi zaradi savdske vojaške intervencije v Jemnu ter posredne vpletenosti v vojno v Siriji in Iraku, kjer Savdska Arabija podpira sunitske teroristične skupine.

Rusija je januarja načrpala 10,9 milijona sodčkov nafte na dan, kar je rekord glede na čase po koncu Sovjetske zveze, Savdska Arabija pa je načrpala 10,2 milijona sodčkov nafte. Neposreden rezultat dogovora je bil blag porast cene nafte za okoli 15 odstotkov v dveh dnevih. Kljub temu d aje Iran sicer podprl omenjeni sporazum Savdske Arabije in Rusije pa ni jasno, kako bo ravnal uradni Teheran, ki je z ukinjenimi mednarodnimi sankcijami pravkar dobil dostop do mednarodnega trga z nafto. Iranski strokovnjaki trdijo, da bi bilo »nelogično« če bi Iran sam omejil svojo proizvodnjo nafte. Pred sankcijami leta 2012 je Iran izvažal 2,5 milijona sodčkov nafte dnevno, po sankcijah pa le še 1,1 milijon. Zaradi nizkih cen nafte pa so na udaru ne samo ameriški proizvajalci nafte iz skrilavcev, pač pa tudi proizvajalci nafte v Severnem morju, ki so po, letu 2014 morali ukiniti 65.000 delovnih mest.

Vendar pa omenjeni dogovor Savdske Arabije in Rusija potrjuje, da Rusija, kot ocenjujejo v RBC Capital Markets ostaja »največji faktor vpliva na spremembe cen nafte v letu 2016.« Rusija ima s svojo vlogo velike sile, sedežem v VS OZN in vojaško močjo očitno sposobnost da pomembno vpliva na mednarodno dogajanje, s tem pa tudi na procese, ki oblikujejo oblikovanje cene nafte.

Pri tem je zanimivo tudi to, da kljub vsem nasprotjem med Savdsko Arabijo in Rusijo »savdijci še naprej pogovarjajo z Rusi.« Pepe Escobar odgovor za to vidi v občutku savdske kraljeve družine, da so »izdani« s strani ZDA, predvsem zaradi dogovora velikih sil z Iranom o jedrskem programu, ki je Iranu omogočil ukinitev mednarodnih sankcij. Po drugi strani pa lahko Savdijska Arabija tudi Rusiji ponudi veliko. Sedanja »zamrznitev« proizvodnje morda res ne pomeni bistvenega prebija, toda če bi prišlo do dogovora o nekoliko večjemu zmanjšanju proizvodnje nafte, bi to lahko Rusiji letno prineslo več kot 180 milijard dolarjev več v državni proračun. Savdsko Arabijo je strah tudi tega, da bodo v ameriški administraciji počasi imeli dovolj njihove politike na Bližnjem vzhodu. Savdska Arabija se po demokratičnih standardih in svobodi seveda sploh ne more primerjati niti z Iranom - in se bodo raje oprli na Iran, ki bi lahko prevzel tudi oskrbo Evrope s plinom – kar pa se ne more zgoditi hitro, saj Iran potrebuje najmanj 180 milijard dolarjev tudi za investicije v zastarelo infrastrukturo. Povsem mogoče pa je, da bodo čez nekaj let zavezništva na Bližnjem vzhodu precej drugačna, kot so danes.