Balkanska Slovenija, ponosna na sramoto

Evropski voditelji so z napovedanim dogovorom s Turčijo (dodatne tri milijarde pomoči, odprava viznega režima, menjava Sircev iz Grčije za tiste iz Turčije po sistemu "eden za enega") v Bruslju napovedali konec "begunske krize" v Evropi. Vendar so jih še pred doseženim dogovorom prehiteli balkanski voditelji, ki so se odločili za de facto zapiranje "balkanske poti" za begunce, teden dni pred dokončnim dogovorom s Turčijo. Slovenija je končno prišla na naslovnice svetovnih medijev - vendar ne kot država, ki beguncem pomaga, pač pa kot država, ki se je prva in še pred sklepom na vrhu EU odločila za zapiranje svojih meja. Kot vsak dober hlapec je slovenska politična elita namreč že "vnaprej" prebrala in razumela skrite želje svojih pravih gospodarjev, Berlina in Bruslja, ter beguncem znova zaprla "schengensko mejo." Slovenija se je s tem, v političnem in ne zgolj geografskem smislu, kot jasno kažejo poročila svetovnih medijev, znova uvrstila - na Balkan.

"Slovenija in Srbija sta, skupaj z Avstrijo, Hrvaško in Makedonijo, dramatično omejili vstop migrantov v zadnjih tednih in s tem povzročili ozko grlo ter zaustavitev okoli 36.000 migrantov na makedonsko-grški meji, od koder ne morejo nadaljevati s potovanjem," je na primer poročal britanski Guardian.

Slovenija seveda ni edina odgovorna za pravno in politično zmedo v EU. Veljavna pravila vstopa v EU je s politiko "odprtih vrat" že julija lani prva suspendirala Nemčija. V resnici pa med sedmim in osmim marcem letos v pravnem smislu ni bilo prav nič drugače. Veljal je enak sistem, le da je bil dan pred tem za pol leta dejansko suspendiran, dan zatem pa znova uveljavljen. Razlog ? Zmanjševanje sprejemanja beguncev iz Nemčije na 2.500 dnevno, ki je nato povzročil omejitev sprejemanja v Avstriji v in navzdol po "kaskadi", vendar tako, da se je Nemčija vse do zadnjega "borila" za begunce in "kritizirala" države južneje od sebe zaradi "enostranskih ukrepov", ki pa so bili dejansko izpeljani tudi zaradi omejevanja vstopa beguncev v Nemčijo.

Končni rezultat so bili ustavljeni transporti beguncev skozi Slovenijo (z največ 580 ljudmi, toliko jih namreč po podatkih Boštjana Šefica gre v en vlak) in nastanek humanitarne krize v Grčiji. Vendar je bilo vse skupaj izpeljano zelo "diplomatsko" in tako, da je na koncu Nemčija zgolj nemo opazovala dogajanje, na katero menda ni imela vpliva. Če ne, bi namreč Angela Merkel morala samo štiri dni pred volitvami v treh zveznih nemških državah odkrito priznati, da je njena begunska politika - propadla. Tako pa je Slovenija s svojimi ukrepi "rešila" Nemčijo in Avstrijo, medtem ko so Makedonci pridno opravljali to, kar je nek švicarski kolega opisal kot "drecksarbeit" - umazano delo. Šotori v Šentilju so zato zadnje dni samevali, Avstrijci pa so še v petek tistih nekaj sto beguncev naprej do Nemčije spravili samo v nekaj urah. Nemciji jih lahko vzamejo "locker", torej "z lahkoto", je povedal v vojaško uniformo oblečen župan Špilja. Slovenski predsednik vlade pa je ponosno razlagal, da je bila na koncu uveljavljena točno tista rešitev, ki jo je z zapiranjem makedonskih meja najprej predlagala prav Slovenija oziroma on osebno.

Kar seveda ni res. Že dokumenti makedonske vlade, ki so pricurljali prejšnji teden so pokazali, da ideja pravzaprav sploh ni bila Cerarjeva, pač pa makedonska, saj so Makedonci prošnjo za pomoč pri ustavljanju beguncev poslali vsem evropskim državam. Kar seveda pomeni, da se je naš predsednik vlade v resnici kitil s tujim perjem. Čeprav se s tem "uspehom" v Sloveniji ne bi smeli kititi in hvaliti. V skladu s starim balkanskim pregovorom "čega se pametan stidi, time se budala ponosi“ (bedak je ponosen na to, česar je pametnega sram) je namreč Slovenija svoje kršitve mednarodnega prava svetu pričela razkazovati kakor medalje za hrabrost v boju z "begunskim valom." Da je s pravnimi koncepti te vlade nekaj hudo narobe pa se je videlo že prejšnji teden. Takrat je moral predsednik Državnega zbora (DZ) Milan Brglez tisti "padalski" amandma SMC, ki bi beguncem omogočal, da zaprosijo za azil le, če v Slovenijo niso vstopili iz druge evropske države, v zadnjem trenutku pred glasovanjem izbiti z rok z napovedjo, da bo ob glasovanju o tem členu sam jasno povedal, da je v nasprotju z mednarodnim in evropskim pravom in da ga osebno ne podpira.

Zato bi bilo bolj primerno, če bi v slovenski vladi perje samohvale posipali kar po lastnem katranu. Kravja kupčija s Turčijo je namreč zelo brutalna in nedostojna. EU je namreč z zadnjim dogovorom avtokratskemu režimu, ki zapira usta novinarjem in ukinja še zadnje svobodne medije, medtem ko istočasno preganja kurdsko manjšino doma in obstreljuje sosednjo državo, v kateri podpira terorizem, omogočila hitrejši vstop v EU ter ukinitev vizumov za vse njene državljane. Ter ji za popotnico dala še dodatne tri milijarde evrov pomoči ter pristanek na nekakšno z mednarodnim pravom skregan dogovor, po katerem naj bi za enega "migranta" iz Grčije Turki v EU na njene stroške poslali enega "Sirca iz Turčije." Ob tem naj bi za "neregularne" begunce naredili še posebne sezname, na podlagi katerih naj bi jim bila tudi pozneje onemogočena pot v EU. Kaj se bo zgodilo z Afganistanci in Iračani in kaj z individualno obravnavo vsakega begunca ta dogovor ne pojasnjuje. Človeku sploh ni potrebno biti pravnik in sploh ne doktor znanosti, da v tem sporazumu ne bi opazil flagrantne kršitve mednarodnega prava. Na vse to pa je težko biti ponosen.

Kar seveda pomeni, da se je Slovenija z omenjeno "rešitvijo" in še posebej z enostranskim zapiranjem meja za vse begunce (ker ni počakala niti na zapiranje meja v Nemčiji, pač pa je Merklovi "rešila obraz" s svojim enostranskim, klečeplaznim dejanjem) uvrstila ne med rešiteljice "begunske krize", pač pa med resne kršiteljice mednarodnega prava. Diskriminacija beguncev na podlagi državljanstva in nacionalnosti, zapiranje vrat pred ljudmi, ki bežijo iz vojne in popolno razvrednotenje vseh temeljnih evropskih vrednot ob soočanju z begunci - to so posledice preko noči ukinjene politike "odprtih vrat" ter evropskega "humanizma", ki se je v samo šestih mesecih sesul kot hišica iz kart.

Prav na to so opozorili tudi številni najvišji predstavniki mednarodne skupnosti in človekoljubnih organizacij neposredno pred in po zapiranjem slovenskih (in ostalih meja drugih balkanskih držav) pred begunci. UNHCR je opozoril, da bi kolektivno vračanje beguncev v katerokoli tretjo državo (tudi Turčijo) predstavljalo kršitev evropskih in mednarodnih norm. na to je opozoril Vincent Cochetel, evropski regionalni direktor UNHCR-a iz Ženeve. EU ni po državah članicah "preselila" ne 20.000 beguncev, k čemur se je zavezala letos in ne 66 000 beguncev od lani - doslej jih je preselila le 600. "In to, kar se ni zgodilo iz Grčije naj bi se zgodilo iz Turčije? Bomo videli, toda dvomim v to," je dejal Vincent Cochtel za švicarski radio RTS. Sklad OZN za otroke je ob tem opozoril, da je okoli 40 odstotkov beguncev mlajših od 18 odstotkov in da bi načelo "ne delaj škode" moralo v tem primeru biti na prvem mestu. Otroke zato absolutno ne bi smeli vračati nazaj tja, kjer jih "čakajo pridržanje, prisilna rekrutacija, trgovanje z ljudmi ali izkoriščanje."

Amnesty International je dogovor s Turčijo označila kot "smrtni udarec pravici do azila." Po njihovem mnenju je načrt poln "moralnih in pravnih napak." "Evropski in turški voditelji so padli še nižje in s kravjimi kupčijami odpravili pravice in dostojanstvo nekaterih najbolj ranljivih ljudi na svetu." AI nasprotuje predvsem vračanju beguncev v "varne tretje države" in Turčije, ki ni v celoti ratificirala niti Ženevske konvencije o statusu beguncev. Turčija namreč od leta 1968 status begunca priznava samo "Evropejcem", državljanom držav članic Sveta Evrope, ne pa tudi Iračanom, Sircem, Irancem in drugim. zato ni sprejemljivo, da Grčija in Evropska Komisija Turčijo razglašata za "varno državo" in ji pošiljata begunce, ki v Turčiji sploh ne morejo biti obravnavani kot to, kar so - kot begunci. Na zgrešenost evropske politike do beguncev pa je opozoril tudi generalni sekretar OZN Ban Ki Moon, ki je ostro kritiziral evropsko zapiranje meja za begunce in s tem tudi slovensko enostransko zapiranje meja "Te omejitve niso v skladu z mednarodnim pravom in ne z skupno človeško dostojnostjo. Vsak iskalec azila ima pravico, da njegovo prošnjo obravnavajo individualno," je dejal generalni sekretar OZN.

In če je tako, potem Slovenija res nima ničesar, na kar bi lahko bila ponosna ob reševanju begunske krize, ki se je izteklo tako, da je EU preprosto v celoti zaprla svoja vrata za ljudi, ki bežijo pred vojno, ne samo moške, pač pa tudi ženske in otroke. Slovenska vlada je zato lahko ponosna samo na svoje nedostojno ravnanje, na svojo sramoto in na svoj mednarodnopravni "drecksarbeit", ki ga pridno in celo brez očitne nuje opravlja za svoje gospodarje v Berlinu in Bruslju.