Begunski tok znova preko Libije

Zaprta "balkanska pot" za begunce iz Sirije in drugih bližnjevzhodnih držav begunskega toka ni preprečila, pač pa zgolj - preusmerila. In to na še bolj nevarne poti v Evropo. Začetna destinacija poti za begunce, tokrat predvsem iz Afrike je znova Libija, njihov cilj pa - Italija.  To seveda ni bil namen dogovora med EU in Turčijo z dne 18. marca. Ameriški predsednik Barack Obama, ki se mudi na obisku v Nemčiji je sicer pohvalil nemško kanclerko zaradi njenega ravnanja v begunski krizi, toda dejstvo je, da je EU ta problem z zapiranjem poti čez Balkan samo pometla pod prag.

Po poročanju agencij in novinarjev na terenu namreč nov dogovor med EU in Turčijo, ki vključuje vračanje beguncev iz Grčije v Turčijo, sedaj sili begunce, da se podajajo na pot proti EU iz smeri, ki jih dogovor s Turčijo pač ne vključuje. Po poročilih z OZN je zato samo prejšnji teden na poti iz Libije v Italijo utonilo okoli 500 ljudi, medtem ko so čolni obalne straže prestregli okoli 4000 beguncev. Istočasno je padlo število beguncev, ki poskušajo vstopiti v Grčijo. Marca jih je v Grčijo prišlo 26 971, kar je pol manj kot mesec dni pred tem, v prvih 17 dneh aprila pa je to število znova padlo na 2257 beguncev.

Vendar pa je tudi predsednik EU Donald Tusk dejal, da se v Libiji že zbira "alarmantno" veliko število potencialnih beguncev in migrantov. Italija je prav zato že zaprosila za pomoč EU. O tem je poročal tudi BBC, ki je opozoril na sicer dobro znano dejstvo, da namreč v primeru Libije ne b mogoče uporabiti enakega pristopa, kot v primeru pot preko Balkana. Kljub temu tudi na makedonsko - grški meji še zmeraj prihaja do protestov, makedonska policija pa zoper begunce uporablja tudi solzivec. Po poročanju BBC-ja so predsedniki Hrvaške, Slovenije in Makedonije obiskali mejni prehod Idomeni, v tem trenutku pa je "policija izstrelila granate za razbijanje demonstracij na skupino okoli 1000 beguncev, ki so protestirali." Napetosti so opazne tudi med Italijo in Avstrijo, saj se je Avstrija odločila, da na mejnem prehodu Brenner prične izvajati ostrejši nadzor na avstrijsko-italijanski meji, zaradi česar je na meji že prišlo do demonstracij in protestov.

Vse to bi EU ali pa vsaj nekatere njene najpomembnejše članice lahko prisililo tudi v ponovitev intervencije, zaradi katerih se je položaj na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki sploh zapletel do tragičnih razmer. Britanski zunanji minister Philip Hammond je tako na primer dejal, da "ne more izključiti možnosti" britanske akcije v Libiji.

Odločitev o tem naj bi bila sicer prepuščena britanskim poslancem. Ali bo Velika Britanija počakala tudi na avtorizacijo Varnostnega sveta oziroma na prošnjo libijske vlade britanski zunanji minister ni pojasnil, vendar je javna skrivnost, da se britanske vojaške sile že dolgo časa nahajajo na libijskih tleh, ne da bi o tem parlament Velike Britanije kadarkoli razpravljal. V tajni vojni zoper ISIS v Libiji naj bi ob podpori Jordanije, ki naj bi imela veliko pripadnikov posebnih enot, sodelovalo tudi večje število britanskih vojakov, predvsem iz SAS-a, torej britanskih posebnih enot. Večinoma naj bi za zdaj le usposabljali lokalne enote.

Hammond je dejal, da ima Velika Britanija za vzhodno Sredozemlje "pomemben varnostni interes", ker bi bilo zadrževanje teroristov na tem območju nevarnost za celotno EU, vključno z Veliko Britanijo. Ki pa se sicer pravkar pripravlja na junijsko odločitev, ali bo v EU sploh ostala, kar je seveda poseben paradoks omenjene ocene. Hammond je opozoril tudi na bližino Libije glede na zunanje meje EU, saj ej od obal Libije do Lampeduze v Italiji le okoli 180 kilometrov poti. Dejal je tudi da bi vlada prošnjo nove libijske vlade za pomoč vsekakor "obravnavala". Težava je le v tem, da ni jasno, ali vlada v Libiji sploh nadzoruje državo oziroma katere dele države, saj je velik del Libije še vedno pod nadzorom sil, ki se štejejo za sestavni del Islamske države, ki dobro služi tudi z sodelovanjem pri tihotapljenju beguncev v Italijo.