Albert in Leonida Mrgole

Kaj se dogaja z današnjimi otroki in kaj se dogaja z njihovimi starši? Je res vse narobe? Se najstniki danes upirajo drugače, kot so se nekoč? Albert in Leonida Mrgole, sicer avtorja knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, sta prepričana, da mora družinske odnose voditi empatija, vživljanje v kožo drugega, pri čemer, to je bistvenega pomena, so starši tisti, ki imajo na otroke največji vpliv. Če so otroci apatični, če se dolgočasijo, če se jim zdi vse brez smisla in zavračajo okolico, je to predvsem iskanje stika, družinske navezanosti, ki se je nekje izgubila. Naloga staršev pa je, da znova vzpostavijo stik z izštekanimi najstniki, ki so se izklopili iz odnosa. Uporništvo v družini je po njunem mnenju stiska in hrepenenje po sprejemanju drugačnosti.

Kaj je narobe z današnjimi otroki?

Leonida: Narobe? Nič ni narobe z njimi, popolnoma nič. Res pa odraščajo v okolju, kjer je premalo zavestne prisotnosti odraslih, hkrati pa vzgoja temelji predvsem na tem, kaj je prav, kaj je narobe, ne pa na empatičnem odnosu do otroka na poti njegovega odraščanja in učenja odgovornosti, delavnosti, odnosa do drugih, odnosa do samega sebe.

Kako, da ni nič narobe? Ne želijo delati, hoditi v šolo, odgovarjajo, so neodgovorni, ne poslušajo avtoritete, sploh naj bi bili grozni in nevzgojeni.

Albert: Jaz bi se raje vprašal, od kod izvira ideja, da je kaj narobe, zakaj veliko staršev čuti tako. Gre za tipičen refleks ob spremembi, kjer se je podrlo dotedanje ravnotežje. Nekatere stvari so se v družbi spremenile, avtoriteta, s katero so bile vzgajane naše generacije, ni več samoumevna. Starši so izgubljeni, verjamejo v mehanizme, s katerimi so bili sami vzgajani, ki so nekoč delovali, torej v podrejanje pravilom, postavljanje meja, hkrati pa bi imeli ustvarjalne, najboljše otroke. Vzvodi avtoritete ne delujejo več v kontekstu nasilja, in ker tega ne razumemo, ne raziskujemo, ampak iščemo krivdo. In krivi so, jasno, otroci. Starši ne vidijo, da sami najbolj vplivajo na to, kako se odzivajo otroci. Nekateri otroci so blazno naporni, nekateri res pijejo kri, a vedno imajo svoj delež tudi starši, ki se ne znajo ustrezno odzvati.

V družbi velja posplošena teza, da so mladi narcisoidni, samovšečni, individualci, razlog za to pa naj bi bilo pomanjkanje patriarhalne vzgoje in preveč permisivnosti.

Albert: V takšno generalizacijo, v vse te tipologije, nalepke ne verjamem. Naši medsebojni odnosi so veliko bolj filigranski. Kaj pa je narcisistični tip? Kaj pa je razvajen tip? Kaj pa je patriarhalni tip vzgoje? Poimenovanja ne pomagajo veliko, diagnosticiranje s patologijo nima nobenega smisla, odločilnejši elementi so odzivnost, empatija, spodobnost vživljanja v čevlje drugega, sposobnost toleriranja druge zgodbe, spoštljivo sprejemanje. Otroci so različni, partnerji so med seboj različni, družine se med seboj razlikujejo.

Če otroci vidijo, da starši prepoznajo smisel njihovih želja, potem bodo tudi sami prepoznali smisel želja staršev.

To velja od pamtiveka, a otroci so se v zadnjih desetletjih gotovo spremenili, kot se je spremenila tudi družba. Kaj opažate?

Albert: Nekaj je spreminjanje časa, spreminjanje kulturnega konteksta, v katerem živimo, te spremembe doživljajo vse generacije, otroci že stoletja poslušajo zgodbo o tem, kako je bilo nekoč vse drugače. Dikcija kulturnih sprememb je stvar sociologije, mene bolj zanima tisto, kar se ne spreminja. To pa je navezanost otrok na starše in navezanost staršev na otroke. Nevroznanstvena spoznanja tej tezi o navezanosti pritrjujejo. Navezani smo drug na drugega, v moči navezanosti pa je tudi skrivnost vzgojne moči. Na tej relaciji se dogajajo spremembe, te relacije današnji starši ne razumejo.

Otroci se torej niso spremenili, spremenili so se njihovi starši.

Leonida: Težko je seveda govoriti, kakšni so današnji otroci, apatični, egoistični, kakršnikoli … vse to so etikete, ki jih sami nalepimo na otroke. In ko jih gledamo s takšnimi očmi, oni postanejo takšni. V resnici pa so današnji otroci povsem enaki, kot smo bili mi, čakajo na starše, čakajo na njihov odziv, čakajo, da jih kdo navduši. So enako radovedni, kot smo bili mi, imajo potrebe po druženju z vrstniki, po veselju, ne želijo depresivno ležati v postelji. A če to počnejo, če so res takšni, je to predvsem njihov odziv na naše vedenje do njih.

Kaj je z moderno družino, res je, starši nimajo več toliko časa za otroke, ampak če se spomnim svojega otroštva, tudi v socializmu starši niso imeli veliko časa za nas.

Leonida: Manj je bilo nadzorovanja življenja, veliko bolj so nas pustili, da smo bili takšni, kot smo bili. Hkrati pa so bili starši več z nami pri vsakdanjih opravilih, kuhali smo kosila, pripravljali, to je bil del življenja, del igre …

Albert: Naj razložim s pomočjo metafore plesa. Starši in odrasli plešejo določene plese, pri plesu pa vedno potrebuješ dva plesalca, če eden stopa nerodno, se drugi tudi nerodno odziva. Ti plesi, igre lahko pripeljejo do povezovalne naravnanosti, spodbude, ali ne. Starši morajo, in to se ne dogaja, zaupati otrokom, da bodo nekaj naredili sami. Eden od medsebojnih plesov je recimo ples vsiljivosti. Starši želijo otroku vse določiti, že pri treh letih ga vozijo na različne tečaje in treninge, otroku iz svojih dobronamernih prepričanj vsiljujejo pot razvoja, ki mu onemogoča avtonomno rast in lastne izkušnje.

Govorite o helikopterskih starših, tistih, ki bi radi nadzirali vsak otroški korak?

Leonida: Ni narobe, če starši nadzirajo otroke, češ, ali naredijo tisto, kar je dogovorjeno. Večji problem je, da nadzirajo način, kako se neka stvar počne, kako otroci hodijo, kako rešujejo nalogo, kako držijo žlico, kako se oblačijo, otroci zato ne morejo razviti svoje izkušnje z raziskovanjem, saj je vse določeno.

Albert: Krog varne navezanosti, o katerem sem govoril, pomeni, da starši pomenimo varen temelj, varno odskočno desko, vendar mora otrok svojo izkušnjo doživeti sam. On je njen lastnik. In šele potem, ko jo doživi, se lahko vrne k staršem v varno pristanišče. Poglejmo recimo najstnike: pri njih varen temelj pomeni varno vzdušje v družini, varna odskočna deska pomeni, da rečemo najstniku, zaupamo ti, verjamem ti, in ob koncu šolskega leta, ko imaš neke težave, ti zaupam, da jih boš znal rešiti. Otrok pa ima sam izbiro, ali se bo potrudil, ali bo stisnil ali ne, in kakšne bodo posledice. Otrok tako postane lastnik svoje izkušnje, ocena je njegova, uspeh je njegov, prav tako tudi poraz.

Otroci so postali statusni objekt staršev, simbol uspeha, sreče. Radi imamo zmagovalce, zavračamo poražence, če so otroci odlični, je odlična tudi družina.

Albert: Uspešnost ne pomeni le dobrih ocen, uspešnost pomeni, da se zna otrok sam postaviti na noge, da zna sam reševati probleme, da ima hrbtenico, da vidi smisel v učenju, da napaka postane spodbuda. To so veščine, ki vodijo k uspehu. Teh veščin se otroci naučijo pri načinu vzgoje, ki dopušča njihovo izkušnjo. Otroci se morajo tudi naučiti odpornosti proti stresu, pritiskom, neugodnostim, obstajajo učitelji, ki so neprijazni, obstajajo razredi, ki so disciplinsko problematični, ker se ustvarjajo koalicije, kjer se spletkari, kjer so otroci izločeni.

Kaj naj naredijo starši, če je njihov otrok prepričan, da jih je neki učitelj »vzel na piko«?

Leonida: Reče naj, ali potrebuješ mojo pomoč, ali naj grem s teboj v šolo, da bosta uredila odnos.

Albert: Zaplet se zgodi med učiteljem in otrokom in navadno starši že vnaprej opredelijo, kdo je kriv, tudi če se spreta otroka, vedo, kdo je napadalec in kdo žrtev. Postavijo se torej na neko stališče, to pa že vnaprej uniči možnost, da bi zaplet med seboj rešila akterja sama. Starši torej ne smejo biti razsodniki, ampak morajo pomagati otroku, da v sporu vidi svoj delež.

Leonida: Naše okolje je prežeto s tem, da otrok ne sme doživeti travm. Tudi sama se strinjam, da jih ne sme, ampak kaj je travma? Če rečem otroku, da pred kosilom ne sme jesti čokolade, on pa joka, to ni travma. Stopiti ven iz območja ugodja je morda težko, tudi za odrasle, a to res ni travma. Morda je tisto, kar učitelji zahtevajo od otrok, naporno, a tudi to ni travmatično. Tudi postavljanje mej ni travmatično, meje dajejo otroku občutek, da vedo, pri čem so.

Veliko staršev je pri postavljanju mej popustljivih, ker si ne želijo konflikta.

Leonida: Gre za povratno zanko, mislimo, da otroci ne smejo trpeti, ker naj bi bilo to travmatično, zato ne postavljajmo mej. Sama nisem zagovornik množice pravil, a nekaj jih mora biti, ker določajo okvir, mejo, tudi če so s stališč otrok nesmiselna. Znotraj tega okvira pa je otrok lahko svoboden.

Je smiselno, da otroci, ki načeloma nimajo resnejših težav, že v osnovni šoli hodijo na inštrukcije? In da imajo hkrati kopico dejavnosti z zelo napornim urnikom? Se tako kreira uspeh?

Leonida: Te dejavnosti so v resnici pogosto popoldansko varstvo otrok, posledica tega pa je, da starši svojih otrok sploh ne poznajo. In ko ti otroci postanejo najstniki, kar naenkrat ne želijo več hoditi na vse te dejavnosti, uprejo se, starši, ki so stik z njimi že zdavnaj izgubili, pa sploh ne vedo, kaj imajo njihovi otroci radi, kaj jih veseli. Iz vsega tega nastanejo apatični, nezainteresirani otroci. Mladi, s katerimi delava, velikokrat rečejo, itak staršev ne zanima, kdo sem, zanimajo jih samo moji rezultati …

Albert: … ali pa: vreden sem toliko, kot so visoki moje ocene in merljivi rezultati.

Torej ni nič narobe, če ima otrok v petem razredu kakšno štirico.

Albert: Jaz bi to predpisal … V tem, kot pravite, helikopterskem sistemu otroci sledijo samo do neke točke, potem pa se uprejo. Nekdanji model vzgoje sta bila prisiljevanje in prepovedovanje, bali smo se staršev ali pa smo delali samo zato, da se rešimo nalog, ki so nam bile odveč. Tudi širše okolje je bilo bolj represivno, govorili so, če se ne boš učil, boš delal za tekočim trakom, nekaterimi smo tudi delali. Bežali smo pred grozo fizičnega dela. Danes teh pritiskov ni več, ta model ne deluje. Zato so starši prevzeli drug model, bodimo prijatelji in hkrati jih nadzorujmo, da jih varno pripeljemo v polje naših pričakovanj. A znova, ker v tem plesu otroci nimajo avtonomije, se bodo najkasneje v puberteti uprli.

Starši smo podpora otrokom, nismo pa lastniki njihovih rezultatov. Otrok ne sme dobiti občutka, jaz pa se učim samo zato, da bo mamica vesela ali pa da oče ne bo kričal name.

Kako otroku razložiti, da je za uspeh v šoli odgovoren sam?

Albert: Otrokom se ne da nič razložiti, otrokom se ne da nič dopovedati, lahko pa se jim posreduje izkušnja odgovornosti. Kadar starši otrokove dosežke razumemo kot njegove, kadar ga sprašujemo, kako si s tem zadovoljen, kadar mu dovolimo, da dela napake, potem bo otrok gotovo dejal, da s slabimi rezultati ni zadovoljen. Bistvenega pomena je, da otrokom pustimo avtonomijo njihovega doživljanja dosežka. Če rečem, joj, kako sem vesel, da si dobil petko, sem otroku ukradel njegova čustva.

Ampak otroka je treba tudi pohvaliti, tudi pograjati.

Leonida: Seveda, rečemo mu: super, a si zadovoljen, ali pa, ni tako dobro, kaj pa ti misliš o tem. Čustva pa prepustimo njemu.

Albert: Starši smo podpora otrokom, nismo pa lastniki njihovih rezultatov. Otrok ne sme dobiti občutka, jaz pa se učim samo zato, da bo mamica vesela ali pa da oče ne bo kričal name.

Je puberteta biološko ali kulturno pogojena?

Albert: Oboje, sam sem fasciniran nad tem, kaj nam nevroznanost govori o spremembah v pubertetniških možganih. Možgani pubertetnika potrebujejo impulze, ki so povezani z ravnjo doziranja novosti, druženja z vrstniki, čustvenega iskrenja in raziskovanja sveta. Vse te stvari pubertetniki iščejo spontano in točno te stvari odrasle najbolj motijo, zato jih omejujejo in zavirajo.

Najstništvo se prodaja, najstništvo je kul, najlepši čas naših življenj. Hkrati je bistvena značilnost najstništva upor. Je ta res pomemben, družbeno spodbujen, pogojen ali pa gre v velikih primerih zgolj za formalnost?

Albert: Uporništvo najstnikov ima v zgodovini in sociologiji mladine seveda neki pomen identitetnega ogrodja. Uporništvo je lahko družbeno motivirana kategorija nekega delovanja. Mene pa bolj zanimajo odnosi v družini, iz katerih nastaja uporniško vedenje. To ima povsem druge razsežnosti. Starši se na razvojne potrebe mladostnikov lahko odzivajo s podpiranjem ali z zatiranjem. Najstniki se uprejo – in to na celi črti –, kadar jih odrasli ne razumejo in kadar imajo občutek, da odraslim ni mar zanje.

Ne torej, to je prav, to je narobe, nagrajen boš, ker si dober, kaznovan, ker nisi – pravilneje je »ni mi vseeno«.

Albert: Zdaj ste navedli tri plese. »Prav-narobe« je ples prepovedovanja, ki pripelje do odziva »bom se uprl«, ples vsiljivosti pripelje, »se bom po tihem uprl«. Upor (zoper starše) pomeni »vse je brez smisla«, »ne bom hodil v šolo« ... Prisiljevanje vodi k odkritemu upiranju, vse manipulacije, uporaba groženj, poniževanja, primerjanje z drugimi, vse to so plesi, ki vodijo k izgubi stika. Otroci te ne poslušajo, nanje nimaš več vpliva. Edina moč, ki jo imamo, je torej moč stika, »mar mi je zate« torej, ta stik gradi smisel.

Pa to ni čustveno izsiljevanje – mamica bo žalostna, ker ne ubogaš, ker se ne držiš dogovorov.

Albert: Ne, to ni enako. »Mar mi je« pomeni, da starši ob potrebah poznajo čustva otrok in da jih dovoljujejo.

Leonida: »Mar mi je« pomeni, da imajo starši empatičen odnos do otroka. Ne govorijo, če boš takšen, bom vesela ali žalostna, ampak se na otrokova vedenja odzivajo empatično. Otrok postane upornik takrat, ko ne more izraziti drugačnega mnenja. Za najstnike pravimo, oni so ful pametni, oni mislijo, da vse vedo, a hkrati isti najstniki provocirajo s svojimi mnenji, včasih namerno govorijo neumnosti prav zato, da bi jih slišali, da nas prikličejo v komunikacijo. Če mu rečem, poslušaj se, kake stvari pa govoriš, to je nelogično, ker … in mu naštejem tisoč razlogov, zakaj nima prav, bo odgovor otroka umik, prekinitev komunikacije, lahko se bo ulegel v posteljo in začel zanemarjati šolo. Odziv staršev, ki ni izsiljevanje, ki je ustreznejši, je: vidim, ta tema te zanima, jaz sicer vidim drugače, mi lahko poveš več o tem.

Torej morajo starši poslušati in vsaj malo razumeti navdušenost otrok nad, recimo, računalniškimi igrami.

Leonida: Ne samo poslušati, morali bi jih razumeti. Starši prihajajo k nama in pravijo: zasvojen je z računalnikom. Ko ga vprašamo, kaj počne, odvrnejo, da igra igrice. Ko vprašava, kakšne, navadno odgovorijo, da tega ne vedo in da se tudi ne bodo podučili, ker bo potem otrok mislil, da igre niso slabe. To je pristop, ki odvrača od stika, ki sporoča otroku, da z njim nekaj ni OK. Kadar se staršem uspe usesti k otroku za računalnik, k igri, in reči, daj, pokaži mi, se lahko igrava skupaj, takrat bodo z njimi stopili v stik in jim bodo razložili svoje mnenje. Sporočilo staršev v tem primeru je: zanimam se zate. Otrok bo seveda rekel, ti si beden, ti si star, a če otroku svoje stališče povemo v vzdušju, ko smo povezani, bo o naših besedah vsaj razmišljal.

To velja tudi za žene in može, za partnerske odnose, ne glede na to, na katerem področju nastane spor.

Leonida: Seveda, jasno, princip stika, navezanosti drži pri vzgoji, partnerskih odnosih, na delovnem mestu …

Albert: To je tudi osnovni model za vzgojo tolerance do drugačnosti. Naši otroci so drugačni od nas, imajo drugačna vedenja, ki pa imajo zanje neki smisel. Potreba po igrivosti je recimo razvojna potreba nekega obdobja, otroka strastno vleče k tej dejavnosti. Če dajo starši dovoljenje za to potrebo, to ne pomeni, da jim ni treba nič delati. Ko otrok doživi, da starši razumejo, spoštujejo mojo potrebo, to razume kot »mar jim je zame«, in zato se bo otrok odzval na povezovalni način. To je tudi skrivnost, kako otroci delajo neke stvari, za katere sami mislijo, da so nesmiselne. Recimo pospravljanje, učenje … Če otroci vidijo, da starši prepoznajo smisel njihovih želja, potem bodo tudi sami prepoznali smisel želja staršev.

Kaj narediti, če postane najstniku vseeno, vseeno mi je za šolo, vsi ste bedni, vseeno je, če zamujam in podobno?

Leonida: To je znak, da so starši na neki točki izgubili stik z otrokom. Otroci se morda resnično počutijo tako, da jim je vseeno, a dobro vem, da v njihovem čustvenem svetu vseenost ne obstaja. Vsak človek si želi biti uspešen, sprejet, vsak želi imeti neko vrednost. Hkrati pa vsi, tudi tisti, ki pravijo, meni je vseeno, potrebujejo neko osebo, na katero so navezani. Naj vam povem svoj osebni primer: z enim izmed otrok sva se oddaljila, in ko mi je otrok sporočal, meni je vseeno, sem začela kot odrasla oseba razmišljati, kako prekiniti ta »nestik«, kako otroka priklicati v svojo bližino. Zato sem nekega dne navrgla, četudi sem vedela, da bom zavrnjena, ali gre z mano v trgovino. In ko sem bila zavrnjena, sem pač rekla, nič hudega, grem sama. Odgovor otroka je bil, kdaj se bova vrnila, že samo ta bližina je omogočila rešitev distance. Znova sva vzpostavila prekinjeno komunikacijo. Otrokom ni nikoli vseeno, predvsem za stik ne. Vsak otrok v sebi skriva odličnost, to niso ocene, mi jim moramo pomagati odkriti to odličnost.

Je merjenje moči s pubertetnikom smiselno?

Albert: Razvijati moč je za najstnike razvojna potreba. Kjer starši skušajo vzgajati z močjo, najstniki to razumejo kot poziv na boj, kjer gredo praviloma do konca. Ko pademo v bojni ples, vedno izgubimo. Najstnika ne moremo premagati, četudi se na koncu podredi, se potem izklopi in odmakne. V vsakem tovrstnem boju izgubljamo vpliv. Res pa je, da morajo otroci dejansko krepiti moč, tudi fizično. Rivalstvo med očetom in sinom pri igranju košarke ali tenisa recimo ohranja stik, a to je drugačen ples moči. Najstniki potrebujejo notranjo moč, moč, da se postavijo zase, da stojijo na svojih nogah, moč za premagovanje ovir, pridobitev samozavesti, samovrednotenje, odgovornost.

Starši se na razvojne potrebe mladostnikov lahko odzivajo s podpiranjem ali z zatiranjem. Najstniki se uprejo - in to na celi črti -, kadar jih odrasli ne razumejo in kadar imajo občutek, da odraslim ni mar zanje.

Kako pripraviti najstnika, da postane odgovoren po standardih odgovornosti, kot jih razumemo sami? Je pot do odgovornosti več svobode ali več discipline in usmerjanja?

Leonida: Več svobode in hkrati velika doslednost.

Albert: Sam koncept odgovornosti razumem, da se najstniki pri izbiri nekih vedenj zavedajo, kakšna je posledica njihovih odločitev. Če torej, to velja za starše, zamujamo na neki sestanek, smo za to sami krivi, ne pa recimo promet, sami smo odgovorni, da nismo predvideli zastojev. To je koncept odrasle odgovornosti, ki jo moramo posredovati otrokom. To se ne nauči s kaznovanjem, kaznovanje daje otroku sporočilo, starši so grdi, jaz sem žrtev. Odgovornosti naučimo otroka tako, da lahko izbira posledice svojih vedenj, ki jih zmore vnaprej predvideti.

Lahko navedete kakšen primer?

Leonida: Otrok je sam doma do štirih popoldne, in ko do štirih naredi vse šolske obveznosti, bo lahko imel potem prosti čas …

… čakajte, to je pogojevanje, če do štirih narediš nalogo, potem pa …

Leonida: Če te posledice določite na takšen način, seveda. Ampak če vi otroku vnaprej rečete, lahko do štirih narediš nalogo, potem pa imaš prosti čas, ali pa je ne narediš do štirih in jo boš delal popoldne, potem ko pridem iz službe, mu daste možnost izbire, možnost svobode, avtonomijo lastne odločitve. Nalogo mora narediti v vsakem primeru.

Kakšna naj bo meja kaznovanja? Lahko otrokom odvzameš ugodje, jim lahko recimo prepoveš obiskovanje najljubšega krožka ali pa športnega treninga?

Albert: To, da starši jemljejo otrokom, kar jih veseli, ni učinkovito. Otrokom jemljemo, na kar so navezani. Sam sploh ne zagovarjam principa kaznovanja, zagovarjam predvidljive, dogovorjene posledice, ki so logično nadaljevanje nekih dejanj, nekega koncepta učenja odgovornosti. To seveda pomeni predvidevanje odklonov, ki jih povzročijo otroci, in posledic, ki jih to prinese. Starši raje impulzivno vzamejo žepnino, telefon, računalnik, delajo neumnosti, za katere sploh ne vedo, ali jih bodo lahko izpeljali. Vzamejo recimo telefon, pa ga otroku vrnejo po dveh dneh, ker ga ne morejo priklicati. Ali pa rečejo, ne smeš gledati televizorja, no, danes je pomembna tekma, to pa lahko gledaš. Vzgaja se z dejanji, ne z besedami.

Leonida: Otroci so nama velikokrat povedali, da jim starši kupujejo stvari zato, da jim jih lažje jemljejo. Otroci so bili najprej brez teh stvari, kar pomeni, da brez njih znajo živeti. Otroci lahko tudi ležijo na postelji in gledajo v strop, takšne kazni, da jim nekaj vzamejo, ne delujejo.

Zakaj v modernih družbah potrebujemo toliko delavnic, starševstvo ni bolezen, zakaj je odraščanje del terapevtske družbe?

Albert: Ne gre za bolezensko stanje, živimo v dobi, kjer se zavedamo nekih možnosti. Ljudje se danes izobražujejo vse življenje, iščejo se znanja, želimo si uspeha, stremimo k večji kakovosti. Z nami torej ni nič narobe, ne gre za patološko družbo, starši stremijo h kakovostnejšim odnosom. Res pa je, da danes živimo v dobi strahotne eksplozije znanj o kakovosti medsebojnih odnosov.

Leonida: Popolnoma se je spremenilo razumevanje čustev, popolnoma se je spremenilo razumevanje konfliktov. Da se dokopljemo do spoznanja, da konflikt ni nič drugega kot klic po navezanosti in stiku, da so grozne besede le fasada, potrebujemo znanje. Starši torej ne iščejo nasvetov, ker mislijo, da je z njimi kaj narobe, starši iščejo nasvete, ker želijo izkoristiti potencial svojega otroka.

Ampak vidva sta vseeno terapevta, želita pomagati družinam v stiski ali tistim, ki so zgolj zvedavi?

Leonida: Delava več stvari, terapevtsko delo je namenjeno ljudem, ki so v velikih stiskah, drugi del je svetovalni, tretji je učenje, učiva in izobražujeva starše. Najbolj jih fascinira, ko mi rečejo, ali lahko pripeljem otroka, da ga malo popravite, pa jim odgovorim, naj pridejo sami, brez otroka, ker oni najbolj vplivajo na otroka.

Kakšna je razlika med starši, ki štekajo, in starši, ki ne štekajo?

Leonida: Zelo preprosta, starši, ki štekajo, točno vedo, na kateri točki so v odnosu z otrokom, in kadar niso v stiku, so za ponovno vzpostavitev tega stika pripravljeni nekaj narediti. V konfliktu z otrokom je vsak od staršev vedno odgovoren za njegovo rešitev, pa četudi mislite, da je konflikt zakuhal otrok.

Albert: Sam iz dobe odraščanja nisem prinesel modela stika s starši. Na začetku sem imel veliko težav, spontano sem se kot oče obnašal na način, ki mi je bil znan iz mladosti. A moral sem narediti spremembo, ni bilo enostavno, prvi korak k spremembi je zavedanje. Vseh teh vzorcev smo se priučili prek čustvenih izkušenj, zato so tako usidrana, spremembe tega nezavedno naučenega obnašanja pa lahko naredimo le tako, da vzpostavimo primarne čustvene izkušnje.

Torej moramo podoživeti neko osuplost, jezo, nemoč, strah, zbeganost, ki smo jih doživeli v neki pretekli situaciji, ko nismo razumeli, sprejeli odločitve neke starševske avtoritete.

Albert: Neka mama je recimo v mladosti doživljala prepire staršev in se je odločila, da ne bo takšna, a to odločitev je težko izpolniti, ker pozna vzorec reševanja konflikta z močjo in s prepirom. Če se starši prepirajo, otrok doživlja bolečino, izgubo varnosti, sledi bolečina, ki jo izrine stran od svojega zavedanja. Vrniti se v to bolečino pomeni zavedati se, kako je bilo to težko, ampak prav to zavedanje ti omogoča, da se vzpostavi nov način reševanja konfliktov.

Pa vajini otroci mislijo, da vidva štekata?

Leonida: Lani sem imela petdeset let in najini štirje otroci so mi prinesli zlat štekar, na katerem piše: Za mami, ki šteka. Seveda nisva nobena superstarša, velikokrat se zapleteva in tudi v naši družini so bili hudi trenutki, neuspehi, vseskozi pa sva se trudila, da sva bila prisotna in da sva skupaj lahko opravila nešteto popravnih izpitov. Otroci nam namreč vedno dajejo možnost popravnega izpita, ker smo zanje najpomembnejše osebe.