Cane Zoran Kostić

Zoran Kostić - Cane (1964), frontman skupine Partibrejkers, je odraščal na Ušću, v predelu Novega Beograda, kjer so po drugi svetovni vojni, tudi z akcijami mladinskih delovnih brigad, nastala nova naselja z visokimi stolpnicami in zaradi prišlekov iz drugih delov države drugačna urbana kultura v hitro rastoči, danes več kot dvomilijonski srbski prestolnici. Prvi bend, Kopilad, je ustanovil pri petnajstih letih, nato pel v Urbani gerili in Radnički kontroli, leta 1982 pa je s kitaristom Nebojšo »Antonom« Antonijevićem ustanovil Partibrejkerse, ki so danes med najbolj prepoznavnimi in najboljšimi rockovski bendi na območju nekdanje Jugoslavije. O tem smo se nedavno prepričali v Kinu Šiška, na predstavitvi novega albuma Sirotinjsko carstvo, prežetega s Partibrejkersom lastno energijo.

Cane je napisal besedila za večino pesmi skupine. V njih vseskozi in predvsem govori o ljubezni, poziva k utrjevanju človekove individualnosti in samosvojosti kot temelju svobode. V njegovi interpretaciji besedila namenoma zvenijo kot nekakšna rock'n'roll mantra, poleg tega pa tisto, kar poje, tudi živi. Po hudi bolezni v devetdesetih letih, ko se je z ženo preselil iz Beograda v Zrenjanin in postal veren, da bi v veri našel notranji mir in samodisciplino, je ta mantra še za spoznanje izrazitejša v njegovih besedilih in interpretaciji, vendar je »uvek isti« v prizadevanju za uveljavljanje vrednot, ki so na preizkušnji v sodobnem svetu. V takšnem umevanju sodobnega sveta in človeka v njem je za Caneta značilen premislek: »Ni življenja brez težav. Težave so dejavnik motivacije. Predstavljajte si, da gre vse v življenju tako, kot smo si zamislili. Nazadnje ne bi imeli takšnega življenja, kakršno hočemo. Težave nas profilirajo, saj človeka bolj določajo njegove slabe plati kot dobre. Dobre stvari so le posledica truda, da bi popravil pokvarjeno. Smo zato slabi? Ljudje smo.«

Ob prvem poslušanju se zdijo vaša besedila, ki so jasna in neposredna, preprosta. Ko pa se človek poglobi vanje, zazna v verze zajete življenjske modrosti in globlja, občečloveška, tudi uporniška sporočila, primerna za vsak čas. To niso tipična punkovska besedila, čeprav lahko Partibrejkersom pripišemo, da imajo energijo punka. Kako ste prišli do tega samosvojega umetniškega izraza?

V šoli se nisem učil angleščine, ampak ruščino, to je treba povedati, ker smo od mladih nog poslušali zahodno rockovsko glasbo v angleščini in se, tudi zaradi neznanja tega jezika, bolj poglobljeno spraševali, kaj je hotel avtor v pesmi povedati. Še posebej smo bili pozorni, kako prenaša sporočilo. Iz zahodne glasbe smo razbirali smisel in pomen njenih sporočil, to vzporejali s svojimi mladostniškimi izkušnjami in tako oblikovali svet, ki smo ga spreminjali v svojo glasbo. Seveda smo bili ob prevajanju besedil iz angleščine včasih tudi razočarani nad plehkostjo in obrabljenostjo, vendar nam je ta svet buril domišljijo in skoznjo smo oblikovali pesniški izraz. Pozorno smo spremljali, kako so pevci, denimo Jim Morrison ali Iggy Pop, navezovali stik z občinstvom, saj so njihovi koncerti vsebovali dramske premore, vseskozi se je čutila in ustvarjala napetost, ker ni bilo jasno, kaj se bo zgodilo v naslednjem koraku. Poslušalstvo je bilo hipnotizirano od tistega, kar je počel človek na odru; nekaj mu je govoril, najpogosteje v obliki nekakšnih manter, ponavljajočih se besed.

Je ta postopek značilen tudi za besedila Partibrejkersov?

Dobro besedilo, če lahko opišem nekakšno svojo formulo zanj, mora sestavljati čim manj besed, te morajo biti čim bolj vsakdanje, najboljši so verzi na ravni komunikacije, kakršna poteka med ljudmi v vsakdanjem življenju. Vseskozi je treba biti pozoren na besede. Ko se pojavi beseda ali besedna zveza, ki odslikava polnost in resničnost življenja, si jo je treba zapomniti. Živimo pa v času obrabljenih besed, v času, ko je beseda stokrat zlorabljena, razvrednotena, vsaki črki sta odvzeta nedolžnost in smisel. Zato je treba ustvarjati čim preprosteje, kajti preprostost je mati modrosti. Zapletajo tisti, ki se bojijo vsebine, saj ta vodi k rešitvam. Marsikomu pa ni do rešitev, kajti ribarjenje v kalnem jim ustreza. Kalijo vodo, da bi se laže znašli. Zato čim preprostejše besede in čim manj pojasnjevanja. Tako delam sam. Cenim seveda tudi opisne pesmi. Rad bi jih znal pisati, a tako, da ne bi zašel v pretencioznost ali odkrival tople vode. Še nekaj je zanimivo. Ko mine nekaj časa po nastanku pesmi, se mi zazdi, da to niso moji verzi. Zdi se mi, da je bil na delu nekakšen nebeški kurir, dostavljavec sporočil, ki je sposoben zaznati in zapisati šifre, znake, sporočila okrog nas. Treba jih je doumeti in poslati ljudem, ki danes niso sposobni takšne zaznave, ker imajo preveč dela s skrbjo za svoj obstoj.

Živimo v času obrabljenih besed, v času, ko je beseda stokrat zlorabljena, razvrednotena, vsaki črki sta odvzeta nedolžnost in smisel. Zato je treba ustvarjati čim preprosteje, kajti preprostost je mati modrosti.

Zato pa je treba biti vpet v življenje in med ljudi. Nekje sem prebral, da so na vas, ko ste bili najstnik, vplivali predvsem pogovori s starejšimi, ki ste jih srečevali na Ušću v Beogradu.

Življenje, ki nam je namenjeno, je treba občutiti. Živeti ga je treba. Enako je z glasbo. Ne berem leposlovja in ne poslušam dua White Stripes. Raje slišim tisto, kar je avtentično in izvirno. Hočem biti pri izviru. Hočem slišati tisto, kar me spodbuja k ustvarjanju. Težko bi živel in počel to, kar počnem, če bi črpal le iz tujih izkušenj. Lahko jih spoznavam, lahko živim od tujih izkušenj, ne maram pa jih vzeti za svoje ali jih ponavljati. Če pa jih že uporabim, morajo biti obarvane z mojo barvo, mojim doživljanjem življenja in dinamiko moje prisotnosti.

V osemdesetih letih, ko sta s kitaristom Antonom ustanovila Partibrejkerse, je v Srbiji delovala izpovedno in glasbeno močna skupina Šarlo Akrobata. Iz nje sta nastali Disciplina kičme in Ekaterina Velika. Kakšen vpliv je imelo takrat pestro glasbeno dogajanje na skupino Partibrejkers, kako se je izognila klasičnemu punku?

Disciplina kičme je tematizirala parole, s katerimi smo živeli, da bi jih vsilila ljudem v kritični premislek. Milan iz Ekaterine pa je pisal poetična besedila, saj je študiral književnost. Mi, Partibrejkersi, smo punk bend le po odrski energiji. Držimo se punk postulata, da ni pomembno, kako igraš, ampak da prenašaš občinstvu tisto, kar doživljaš. V naši glasbi je vse: od rock'n'rolla do rythm and bluesa. Vse, kar je, rekel bi, organsko. Zato, trdim, je treba biti pri izvoru. Se pravi, da je treba celovito doživljati glasbo, da ne postane predelava tujih zamisli. Glasba mora skozi nas, mi pa moramo najti zlato žilo, ki nas bo usmerila na tej poti.

Glasba in predvsem besedila pesmi morajo odsevati dogajanje v resničnem svetu. Zanimivo je, da nobena izmed glasbenih skupin, ki jih omenjava in so bile prevladujoče na srbski glasbeni sceni, s Partibrejkersi vred, ni tematizirala tedanje politike in politične ureditve. Rekli smo ji socialistična. V ospredju so bile klasične rock'n'roll teme; zgodbe o ljubezni, izgubljencih in pozivi, da mora človek misliti s svojo glavo.

… in to je tudi politično sporočilo. Pesem Šarla Akrobata Mali čovek je pesem z jasnim političnim sporočilom. Sicer pa, ko pišeš pesem, ne smeš biti preveč določen, saj lahko zapadeš v banalnost in ogroziš nadčasovnost pesmi. A iskrena mora biti, kajti iskrenejša ko je, dlje bo trajala. Bistvo je v njenem trajanju, iskrenost pa je v domeni incidenta. Če vstopiš v avtobus, v katerem smrdi in to nikogar ne moti, ti pa rečeš, ljudje, odprite vendar okno, in tega noče nihče napraviti, nihče se noče izpostaviti, da bi odprl okno, ga pač sam odpreš. Vsi niso zadovoljni s tem. Tudi v svetu glasbe je tako. Vsak naš poskus zapisovanja stvarnosti, našega obstoja, naše eksistence, je na meji incidenta, to pa omogoča, da prebudiš ljudi, da se sprašujejo, zakaj se kaj dogaja. Ni lahko, saj so danes ljudje malodušni in po svoje kastrirani.

Vseskozi pišete in pojete v srbščini. Tudi ko se vam je leta 1992 na odru v Beogradu pridružil igralec Johnny Depp na kitari, komad pa je napovedal režiser Jim Jarmusch, se niste izneverili svojemu jeziku.

Rad moraš imeti svoj jezik. Nobenega smisla ne vidim v tem, da naši bendi pojejo v angleščini. Zaradi tega se ne bodo prebili v svet. Vsak naj poje v svojem jeziku. Tudi na Balkanu, in to ne glede na to, kako so se oblikovali posamezni jeziki, kar je tema jezikoslovja. Pomembno je, da so naša sporočila razumljiva tudi v hrvaščini, slovenščini in bosanščini. Vsi pa v pesmih govorimo o istih temah. Pripovedujemo svojo resnico in spoznanja o svobodi, ljubezni, identiteti, odnosu do soljudi in tudi o težavah v družbi. To so moje in naše pesmi. Ne pišem zato, da bi zadovoljil svoj ego, saj pesmi, ko ugledajo luč sveta, ko jih posnamemo in predstavimo na koncertih, niso več moje. So pesmi ljudi, ki jih želijo slišati.

Partibrejkersi so nastali v zapletenih časih, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Delovali so pred razpadom nekdanje skupne države Jugoslavije in njene ureditve, med njim in po njem. So se ljudje zaradi teh sprememb tudi spremenili ali so ostali v bistvu enaki?

Ljudje po takšnih spremembah ne morejo ostati enaki. Lahko pa razmišljajo in presojajo o tem, kakšne so bile te spremembe. Dobre ali slabe. Pa tudi, kaj se je skrivalo pod površjem prejšnje ureditve, kakšna država je bila in kdo je bil v njej privilegiran in kdo ne. V meni ni bolečega romantičnega nacionalizma. Na razmere v času vojne sem se odzval z »mir, brate, mir«. Zdaj mi gre predvsem za to, da se moj narod, Srbi, pomirijo drug z drugim.

Jezi me ta polovični svet, v katerem so skupine idiotov, ki jim človeško življenje nič ne pomeni. V tem svetu se tudi danes porajajo neuresničljive želje in marsikdo hoče kaj, za kar ni sposoben. Ljudem je težko biti to, kar so: ljudje. Ljudje, ki bi bili zadovoljni s tem, kar imajo in kar so. Pravzaprav je življenje sestavljeno iz nenehnih začetkov in v tem je treba najti zadovoljstvo. Pa tudi v angažiranju za skupnost, v kateri živiš.

Med vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije ste imeli koncerte?

Med vojno je bilo težko. Po razpadu države naenkrat nisi mogel nikamor. Človek se je znašel v razmerah, kakršnih si ni želel. Skupina Partibrejkers je v tistem obdobju nastopila v mestih, kjer so se začele težave. Bili smo v Sarajevu v času referenduma. Bili smo na Hrvaškem, ko se je začelo streljanje. Ne moreš verjeti, kako se je vse spremenilo. Gledal sem ljudi, ki so govoričili o nacionalnih interesih, in videl, da niti svojega jezika ne obvladajo, da nimajo afinitete do ničesar. Ne marajo glasbe, so gluhi za potrebe drugih, ki prav tako hočejo svobodno živeti od svojega dela in ostati pošteni.

Nostalgije za nekdanjo skupno državo očitno ne čutite?

Ne obremenjujem se s tem. Ne čutim nostalgije. Nostalgija je za ljudi, ki ne delajo ničesar in živijo od tistega, kar je minilo. Sem za nekakšen skupni kulturni prostor, kjer je jasno, kdo kaj velja na katerem področju. Naj vsak živi v svoji hiši in med nami naj bodo čisti odnosi. Če že mora biti tako, tudi pri recipročnosti, kjer velja, kolikor daš ti meni, bom jaz dal tebi. Kristjan bi sicer dal vse, ti pa vrni, kolikor pač imaš. Ampak glede na to, da živimo v civilizacijski kanalizaciji, tako ne gre. Všeč mi je, da imajo ljudje povsod radi Partibrejkerse, da imajo občutek za nekaj več od vsakdanjosti. Lepo je videti, da nekomu nekaj pomeniš.

Vrniva se v leto 1992, ko ste se skupaj z Ekaterino Veliko in Električnim orgazmom združili v superskupino Rimtutituki in posneli protivojni komad Slušaj vamo z refrenom »mir, brate, mir«. Med vojno ste na tovornjaku, ki je vozil po beograjskih ulicah, igrali ta protivojni komad. Kako so se odzivali ljudje in oblast?

Bilo je noro. Takrat je v Beogradu živelo še veliko tistih, ki so se potem izselili zaradi vojne in političnih pritiskov. Desettisoči so šli za tovornjakom, na katerem smo igrali to pesem. Česa takšnega Beograd še ni videl. Mi pa smo peli to pesem. Posneli smo jo v studiu Pink, snemalec je bil Željo Mitrović, današnji lastnik TV Pink. Ampak tedaj ni bil gospodar možganov nerazsvetljenih. Bil je debelušen fant v puloverju in vojaških hlačah. Ko smo se odločali za to dejanje, prav veliko nismo razmišljali, kajti če bi, bi nam upadel pogum, čeprav se nam je zdelo pozivanje na vojno popoln nesmisel. Na ulicah smo gledali mlade fante s kalašnikovkami, ki so odhajali na bojišča. Tudi nekaj mojih prijateljev iz benda je umrlo tam. Koliko solz smo se nagoltali zaradi solzivca. Koliko panike smo občutili. Tako je pač bilo. »Na psu rana, na psu i zarasla,« pravijo. Ljudje hočejo danes pozabiti na tiste čase in na vse, kar se jim je slabega zgodilo. Hočemo čim več pozabiti, da bi se lahko lotili česa novega. Pa je težko, saj iz podzavesti prihajajo na dan dogodki iz tistih časov.

Bi bila potrebna kolektivna katarza, o čemer so pisali nekateri novinarji po koncu Miloševićeve Srbije?

Ne. Vse to je treba predelati na osebni ravni. Ni mogoče kar ukazati, zdaj pa vsi v katarzo, v kolektivno očiščenje. To bi bilo noro. Človek se mora prebuditi. Vsak se mora spoprijeti s svojimi strahovi in premisliti, koliko je strah stvaren in koliko je privzgojen ter napihnjen. Strah je sicer dober, saj te omejuje, te opominja, kaj vse se lahko zgodi. Vendar omejuje tudi svobodo, ker preprečuje, da bi svoboda prešla v divjaštvo in ogrožanje sočloveka.

V času izbruha nacionalizma in najnižjih strasti ste peli, naj ljudje mislijo s svojo glavo, česar očitno številni Srbi niso hoteli slišati in ne razumeti.

Glasba ne spreminja sveta. Lahko da le moč posamezniku, da se zave samega sebe in sporočila iz pesmi prenaša na druge ljudi. Veste, kako se lahko človek postopoma osvobaja? Tako, da ne gleda televizije in ne bere časopisov. Magija pospešitve časa pride z mediji. Mi pa se moramo prisiliti, da hodimo počasi, mislimo s svojo glavo in smo pozorni na življenje okrog sebe. Imeti rad sočloveka, znati in moči iskreno odpuščati. V tem procesu gre tudi za iskanje identitete skozi sočloveka, ki se kaže med drugim v koristnem delovanju za skupnost. Sam sodelujem v skupini Nurdor, ki pomaga staršem otrok, obolelih za rakom. Zločinci, ki so nam v devetdesetih letih »dostavili« na tone osiromašenega urana, so nas zastrupili. Srbija umira. Vsako leto tisoče ljudi zboli za rakom. Pomagam pri zbiranju denarja za prenočišča za starše, ki pripeljejo obolele otroke v bolnišnice. Država jim ne pomaga, ne dobijo dovolj denarja za bolniški dopust, da bi lahko bili z otroki. Težko je gledati otroke, stare od dve do 17 let, ki jih je prizadel rak.

Zaradi napačnih odločitev v preteklosti smo se znašli v pasti …

… ki je (ne)civilizacijska, ker različno vrednoti človeška življenja. Eno človeško življenje je dragocenejše od drugega. Zdaj marsikdo kriči, da je treba dati oblast ljudstvu. Ok. Toda ljudje morajo biti najprej sposobni naučiti se držati življenje v svojih rokah. Odgovorni morajo biti do življenja, kajti svoboda ne sme biti izenačena z divjaštvom, demokracija pa ne z neodgovornostjo. Zdrav razum je zbolel. Namesto zdravega razuma dobivamo umetno inteligenco, ki človeka spreminja v blago, v robota. In v takih razmerah se je treba spomniti na krščanski nauk o pomoči in usmiljenju. Ne moremo živeti brez boga, ne brez zakonov, ki postavljajo meje človeški neumnosti. Ni življenja brez boga, kajti če vseskozi gledaš na zemljo, boš padel v mračno luknjo.

Sem za nekakšen skupni kulturni prostor, kjer je jasno, kdo kaj velja na katerem področju. Naj vsak živi v svoji hiši in med nami naj bodo čisti odnosi.

Ozriva se še na sedanje politične razmere v Srbiji. Znani novinar Teofil Pančić pravi, da se s sedanjim predsednikom vlade Aleksandrom Vučićem vzpostavlja populistična avtoritarna oblast, ki izvaja pritisk tudi na medije in svobodo odločanja. Kako to doživljate vi?

Politika pač. Kakršen narod, takšna vlada. Enako je v Sloveniji, na Hrvaškem, vsepovsod. Če si infantilen glede svoje politične svobode, boš imel skrbništvo. Če se odrečeš življenju in privoliš, da te vodijo drugi, bo ta, ki te bo vodil, govoril o tvoji svobodi. Je pa še ena stvar glede Vučića. Na oblast so ga pripeljali popolni idioti iz demokratske opozicije v Miloševićevem času. To so smrduhi, nekatere poznam tudi osebno, nevzgojeni nekulturni smrduhi v dragih oblekah. Mi in moji mrtvi prijatelji smo jim pripeljali ljudi na mitinge. Sami ne bi zmogli pripeljati nikogar. Narod je hitro doumel, da gre za ljudi, lačne denarja, polne frustracij, za ljudi, ki jih boli k… za narod. Zaradi svoje nesposobnosti so na oblast pripeljali Vučićeve ljudi. Morda ni težava ravno v Vučiću, ampak so sporni in nesposobni ljudje okrog njega. Ljudje, ki živijo v njegovi senci. Ki ga bodo prodali, kot so prodali že marsikoga. Upravičeno je vprašanje, ali lahko upravljamo svojo usodo. Le v omejenem obsegu, kajti našo usodo upravljajo močni. Smo le tla, s katerih se bo njihova noga odrinila za naslednji skok.

Skeptični ste do članstva Srbije v evroatlantskih povezavah, čeprav marsikdo pravi, da je v njih edina prihodnost za Srbijo?

Pripadamo Evropi. Je pa v tej skupnosti veliko stvari, ki me motijo. Če gledaš History Channel, dobiš občutek, da obstaja samo zahodna civilizacija. Vzhodni civilizaciji, ki ji pripadamo Srbi, pravoslavju, bizantinski kulturi, cirilici pa je namenjen le stavek ali dva. Vnemar nas puščajo. Neiskrenosti ni mogoče zapakirati kot končno resnico. Zdaj nas povsod po medijih prepričujejo, da bomo nekaj dobili, če se jim pridružimo. Toda gre za kupovanje tvojega zdravega razuma. Hočejo, da postaneš njihov vojak, da postaneš svinčnik, ki bo pisal njihovo resnico, njihov pogled na svet. Kot da je to edina resnica. Ljudje v Španiji, Italiji, Nemčiji, na Danskem bi se morali nad tem zamisliti, se zbuditi in reči: u kurac, bre više, dosti je bilo vašega sranja. Vsak narod ima svoje posebnosti, ki ga odlikujejo v primerjavi z drugimi. Te je treba pustiti pri miru. Celotna zgodovina je šla v smeri, da bo človek lahko živel od svojega dela, da ima grunt, družino in da živi kot svoboden človek. Tega ni mogoče urejati z dekreti tako ljubimi tudi EU. Birokracija je zastrupila človeštvo in polaga ličinke brezumja v človekovo tkivo. Birokracija uničuje človeško vrsto.

Rock'n'roll, ki nosi v sebi odpor do vsakršnih avtoritet, je na prvi pogled v nasprotju z vero. Toda v vašem primeru, saj poudarjate ljubezen, dojemljivost in zdravo mišljenje, se zdi nekako v sozvočju s konceptom krščanske ljubezni agape.

Da rock'n'roll in vera ne gresta skupaj, si je izmislila industrija. Češ v rock'n'rollu ni boga, ni ničesar. Ni res. Vsi tisti, ki smo jih imeli najraje, Elvis Presley, Jerry Lee Luis, Chuck Berry, vsi črni izvajalci so poznali boga. Morda so bili baptisti, toda vedeli so za Jezusa Kristusa, božjega sina. Njihove pesmi izvirajo iz Svetega pisma. Potem pa je nekdo temu gibanju pripisal negativnost, češ da velja le seks, droge in rock'n'roll. In kaj je heavy metal? Nič drugega kot metastazirana zgodba o novi družbeni ureditvi, ki potem metastazira v turbo folk. Pušča te depresivnega, ne daje ti nobenega upanja. Ni radosti in veselja, jemlje ti pogum, da bi bil to, kar si – enota, ki ne spominja na nikogar. Za to gre. Pomemben je kolektiv, skupna večerja … Super, da ste omenili agape. Za to gre. Predstavljate si, da bi se imel za ne vem koga, pa ne bi bilo nikogar v dvorani. Med igranjem mi živi ljudje postavljajo ogledalo. Ogledam se v njem in se poščijem na zadovoljstvo, da sem nekdo in nekaj. Prah smo in v prah se bomo povrnili. Naša skupna domovina, zemlja brez mej, se imenuje ilovica. Toda to je samo telo. Duša gre naprej. Ni konca, vse je nov začetek. Ni strahu, nihče ti ne more odvzeti pravice do govora, ne prepovedati človeške energije. Vseskozi me je nekaj potiskalo naprej, že od mladih nog, česar si ne morem pojasniti. Nočem niti izgubljati časa z iskanjem pojasnil sebe sebi.

Na spletu obstaja stran, kjer so objavljene vaše duhovite replike občinstvu. V Zaječarju so vas denimo obmetavali s kamni, vi pa ste rekli: »Kaj je to, Vlahi, kamena doba?« Kako pomemben je takšen humorno-zajebantski odnos do občinstva?

Zamislite si, da je na koncertu vse samo resno. Na odru se rad šalim. Temu pravim ravnotežje v neravnotežju. Težke stvari je ljudem najbolje povedati v šali. S tistim, ki se ne zna šaliti, je nekaj narobe. Vseskozi živimo v svetu namrgodenih ljudi, ki se ne znajo šaliti. Vse te resne poteze na obrazu so tja namestile piarovske službe. Humor je pomemben v tem preresnem svetu, kajti v Sirotinjskem carstvu smo čustveni, duhovni, socialni reveži. Vendar obstajata tudi sposobnost in moč, da spregledamo in poskusimo stvari spremeniti.

Kaj je danes resnica, o kateri tako pogosto pojete?

To je normalen človek. Z vso paleto človeškosti v sebi. Človek, ki ti bo podal roko za topel pozdrav. Ki te bo gledal v oči. Človek, ki bo spoznal samega sebe in sočloveka. Ki misli na otroke. Misli na vse generacije, ki prihajajo za nami. Misli, komu vse to zapuščamo in v kakšni obliki. Človek, ki je ustvarjen za to, da gre skozi kopice laži, iščoč svojo resnico.

Govorite o tem tudi na gostovanjih v šolah in zavodih za mladoletne? Jim dajete upanje, da se bodo izvlekli?

Vsi se ne bodo izvlekli. Nemogoče. Samo posamezniki se bodo izvlekli in morda bodo nekateri prenesli izkušnje na druge. Ni se namreč lahko v zavodu za mladoletne preobraziti tako, da postaneš dober človek. Za takšno preobrazbo je treba brati knjige, razmišljati s svojo glavo in resetirati možgane. Ljudje pa tega nočejo. Dobili so preveč udarcev pod pasom. Življenje pošilja pozdrave pod pasom. In ljudje ostanejo brez sape. Komaj še stojijo na steklenih nogah.

Partibrejkersi pa nas bodo opozarjali na pravo pot?

Tako je. Mi smo rock'n'roll bend. Najboljši rock'n'roll bend, ki se je kdaj pojavil. Lahko sem neskromen. Anton in jaz sva dala življenje za ta bend. Zmogli smo, brez vsake pomoči, vendar s prijatelji, preživeti tudi hude čase. Predvsem pa je za naš dolgoletni obstoj »krivo« občinstvo, ki razume naša sporočila. Če se ne bo ohranilo občinstvo, vsak človek, ki nas rad posluša, komu bomo igrali?