Tanja Žagar

Tanja Žagar je najbolj priljubljena pevka slovenske zabavne glasbe. Pri 34 letih ima za seboj 20 let glasbene kariere, od tega deset let samostojne. Ima toliko gongov popularnosti kot Slavko Bobovnik (šest) in dva viktorja za glasbeno osebnost leta. Doma je iz središča Ljubljane, prvi samostojni koncert v domačem mestu pa je doživela šele novembra lani, ko je nastopila v Hali Tivoli. V glasbeni šoli v Logatcu poučuje klavir in vodi otroški pevski zbor, za njeno pevsko kariero pa skrbi ekipa 20 ljudi, od tega polovica živi izključno od njene glasbe.

Glasbeno kariero ste začeli leta 1996 v najstniški skupini Foxy Teens, ki je nastala v času, ko so bile v svetu priljubljene dekliške skupine in »girl power« feminizem. Po kom ste se takrat zgledovale?

Naša prva skladba je bila priredba skupine Spice Girls, saj so bile takrat svetovni trend dekliške in fantovske skupine in po tem vzoru smo nastale tudi me. Vse smo spremljale Spice Girls, bile so nam všeč in zanimive, pozneje pa smo si želele ustvarjati svojo glasbo.

Na neki način ste kot skupina delovale celo dlje kot Spice Girls, ki so prvi cikel delovanja zaključile leta 2000, po šestih letih.

Res je, delale smo devet let, kar je za najstniško skupino zelo dolgo. Za solista je to dober, spodbuden začetek, za skupino, sploh za najstniško, pa je to zelo zrela doba in na to, da smo tako uspešno delale toliko časa, sem izjemno ponosna. To redkokomu uspe. Tudi v svetu.

Je res, da ste sprva načrtovali, da bo to projekt za tri leta?

Ko smo se z našim producentom in menedžerjem Mikijem Šarcem takrat dogovarjale in pogovarjale, kako in kaj, smo načrtovali približno tri leta. Potem pa nas je vse skupaj malo presenetilo. Ljudje so nas vzeli za svoje, in to vse generacije, od otrok, njihovih staršev, starih staršev, osvojile smo občinstvo. Bili so nam zvesti vseh devet let. Potem je pač prišel čas za slovo, ker je od Foxy Teens ostalo samo še Foxy. Sicer bi še z veseljem delale.

Koliko je na vaš uspeh vplivalo dejstvo, da ste nastale v obdobju, ki je bilo za slovensko glasbeno sceno zelo ugodno, saj so takrat nastale skupine, ki še danes polnijo večje dvorane? Govorim o skupinah Big Foot Mama, Siddharta, Dan D. Kaj je takrat imela slovenska glasbena scena, česar danes nima?

Časi se spreminjajo. Danes je zelo drugače kot pred desetimi leti. Takrat je bilo vse v razcvetu, nastajale so nove skupine, prihajali so novi izvajalci, tudi medijska podpora je bila izjemna, imeli smo radijske in televizijske oddaje, ogromno revij je bilo. Medijske podpore je bilo veliko več. Več je bilo tudi nacionalnega naboja.

Če se prav spomnim, kot Foxy Teens niste toliko nagovarjale nacionalnih čustev.

Ampak me smo pele slovensko glasbo. Pesmi v slovenskem jeziku. Danes je že to razlika, da mladi, že ko začenjajo, pojejo v angleščini ali hrvaščini, redkokdo poje v slovenščini. Vendar to potrebujemo in prav bi bilo. Spremenilo se je tudi to, da smo dobili šov talentov in resničnostne šove. In to je vse skupaj obrnilo na glavo. Mladi nimajo več realne slike. Logika je šla tako: prijaviš se na šov talentov, tam stojiš na največjem, najbolj bleščečem odru, vsi te predvsem hvalijo, kako si dober, kako ti bo uspelo in kako si boljši kot original, ampak to je samo šov. To ni realnost.

Hočete reči, da ti mladi nimajo »terena«?

Tako je. Ko se šov konča, se s temi mladimi ljudmi nihče več ne ukvarja. To pa ni prav. Ti šovi so pokazali, da je ogromno mladih, ki so zelo talentirani, sposobni, ampak žal je to premalo. Mlad človek sam ne more narediti ničesar, sploh pa ne v svetu šovbiznisa. Z mladimi se je treba ukvarjati, a žal menedžerjev, ki bi se temu resno posvečali, manjka. Miki Šarac je izjema.

Danes mlademu človeku rečeš, da bo za glasbeno kariero najprej pet let treba delati, potem pa še pet, po desetih letih morda kaj uspe, pa te vsi debelo gledajo. In so v šoku. Seveda, ker šovi talentov kažejo, da gre to od danes na jutri. Da čez noč postaneš popularen. Ampak popularnost še ne pomeni imeti kariere. In še nečesa se je treba zavedati. Popularnost mine. To ni nekaj trajnega. Ne moreš biti v vsakem trenutku najbolj popularen. Najpomembnejše je, da konstantno dobro delaš.

Sami ste imeli precejšnjo srečo. Leta 2005 ste šli na svoje in takoj imeli za seboj ekipo. Miki Šarac je danes še vedno z vami.

S Foxy Teens smo imele vseh devet let ob sebi profesionalno ekipo. Ljudi, ki so delali z nami in za nas. To je bil Miki Šarac s svojo ekipo založbe Gong Records, z njim sodelujem že 20 let.

Koliko ljudi je poleg njega še skrbelo za vas?

Pet, šest ljudi.

Ki so poleg glasbenega menedžmenta opravljali še kaj?

Pisali glasbo, skrbeli za odnose z javnostmi, stajlinge.

Koliko ljudi je pisalo glasbo?

Največ je za nas napisal Boštjan Groznik.

Koliko ljudi pa skrbi za lik in delo Tanje Žagar?

Projekt Tanja Žagar se je v teh desetih letih tako razvil, da okrog deset ljudi živi izključno od njega, še deset ljudi pa je skoraj vsakodnevno vpetih v ta projekt. Zavedam se, da brez takšne ekipe ne bi mogla delati tako dobro, uspešno in profesionalno. To je nemogoče. Morda je tudi v tem problem mladih izvajalcev, nekaj jih poznam tudi sama, da bi vse radi naredili sami. Ne prepustijo se nekomu, ne zaupajo. Saj to je težko. V svetu šovbiznisa, ki je tako razburljiv, težko naletiš na človeka, ki bo delal pošteno, z roko v roki in ti svetoval na pravi način. Sama sem to srečo imela – pod svoje okrilje nas je vzel Miki Šarac, ki nam je nesebično pomagal. Sicer bi tudi me lahko imele velike težave in travme in morda ne bi nikoli več želele poprijeti za mikrofon.

Pa se ob teh 20 ljudeh, ki so v vaši ekipi, še počutite kot glasbenica, ali si rečete: pismo, jaz imam tukaj podjetje z 20 zaposlenimi.

To je pa druga stvar, ki je zelo pomembna. Ti ljudje, ki delajo skupaj z mano in za mene, sledijo meni. Jaz sem tista, ki ima načrt, vizijo, ki povem, kako si želim ustvarjati, kaj bi rada naredila, kako čutim, in stvari se ravnajo po meni. Seveda so tukaj kompromisi, pogovori, sestanki. Sem človek, ki posluša nasvete in nikoli ne vztrajam pri tem, da imam vedno prav. Svoji ekipi popolnoma zaupam, zato jih vedno upoštevam.

Kljub veliki ekipi pa veliko skladb napišete sami.

Že na začetku sem pisala besedila in nekatere melodije. Nekatere pesmi pa so povsem moje. Pri zadnji plošči, ki izide konec junija, naslov je Carica in to je moja peta plošča, pa sem vsa besedila napisala sama. Zelo rada ustvarjam, to mi je v veselje, ampak nikoli pa na silo, v smislu, da bi nujno morala napisati tekst in melodijo. Če imam navdih, če vem, kaj bi rada povedala, bom to z veseljem naredila, se je pa že velikokrat zgodilo, da se mi je na pol poti ustavilo, pa sem rekla, dajmo to komu drugemu, jaz pa sem samo korigirala.

Sprašujem tudi zato, ker ste samostojno pot začeli s pesmimi o poljubih, pa tudi varanju, na primer Neka te, ki govori o tem, naj vaš fant kar tolče po vratih, medtem ko imate vi spolne odnose z drugim ...

Joj, kakšen bo šele ta album zdaj. Erotičen! To bo šok!

No, ampak skladba Carica s tega albuma ima vendarle prizvok opolnomočenja, ne jokate več za izgubljeno ljubeznijo, ampak rečete, kar pojdi, jaz sem zdaj lahko sama in jaz sem carica.

Pesem Carica ni mišljena kot maščevanje.

Rekla sem si: hočem izobrazbo, službo in plačo, da bom lahko položnice in kredit odplačevala sama. Da ne bom s kom samo zato, ker imava skupen kredit.

Ne govorim o maščevanju, ampak o tem, da pojete, da tega konkretnega moškega ne potrebujete več.

Če bi to pesem zapela pred desetimi leti, vprašanje, ali bi jo kdo zaslišal in zaznal, ker sem bila stara okoli 20 let. Zdaj pa sem v letih, ko je ta tema prava zame. Tako zaradi čustev kot zaradi izkušenj, ki jih imam. S to pesmijo sem želela sporočiti, da si kot ženska dam novo priložnost. Če z nekom ne gre, če je spoznal drugo in nisem več jaz ta, mu pustim svoje življenje, ampak tudi sebi dam novo priložnost in grem z voljo, pokončnostjo in optimizmom naprej ter ostanem carica.

Ste feministka?

(Smeh) A v smislu »lahko smo brez moških, kaj nam bodo moški«?

Ne govorim o tem. Govorim o nekem Beyonce momentu, ki ga zaznavam v tej skladbi.

Carica je samo ena od izkušenj, ki jih življenje lahko prinese. Ampak ostale pesmi na moji novi plošči so zelo privlačne, erotične, vabijo.

Feminizem ne pomeni, da se kolektivno odrekamo moškim ...

Do svojega 34. leta sem si ustvarila tako življenje, da lahko živim tudi sama. Se pravi, preživim tudi sama. Ampak moškega si želim. Moje mnenje je, da smo ustvarjeni drug za drugega. Ne na vsak način, z vso silo in do konca življenja. Ni te potrebe in nuje, da moram biti s kom do konca življenja. Ampak ja, ženske potrebujemo moškega.

Ampak ne zato, da vas preživlja.

Vedno sem želela doseči, da bi živela samostojno. Se pravi, da nisem z nekom samo zato, da lahko plačam položnice. Rekla sem si: hočem izobrazbo, službo in plačo, da bom lahko položnice in kredit odplačevala sama. Da ne bom s kom samo zato, ker imava skupen kredit. Tega nočem in ne delam na tem. Sicer pa obožujem moške, jih občudujem in ta svet brez njih ne more. Tako kot ne brez žensk.

No, saj o tem ne dvomim. Pa se strinjate z izjavami v dokumentarnem filmu Ne grem na koleno Miha Šaleharja, mimogrede, kako se vam je zdel ta film?

Mislim, da ta dokumentarec potrebuje še drugi del.

Sonja Javornik v njem reče, da zabavni glasbeniki in glasbenice svoje občinstvo lahko pridobite predvsem v obdobjih, ko je občinstvo samsko. In da morajo biti besedila zato napisana v slogu, da recimo neka ženska ni več z nekim moškim zato, ker je predobra zanj. Se strinjate, da zabavna glasba potrebuje nekakšno opolnomočenje za samske?

Ja, ampak v osnovi je bila glasbo vedno in je še danes nekaj, kar nas združuje in povezuje. Namen glasbe ni, da te spravi v depresijo, v slabo voljo, da postaneš negativen, da si sam ali da se počutiš osamljeno.

Mislim, da besedila o tem, da je neka ženska predobra za nekega moškega ali da je samostojna, vsaj žensk ne spravljajo v depresijo ...

Ampak moje pesmi niso take. To je lahko tudi malo negativno nastrojeno, a je odvisno od izkušenj, ki jih imaš. To, da v pesmi ženska zmore vse sama, je sicer lahko tudi spodbuda, ampak tako bom povedala: kakršnokoli preveliko filozofiranje o glasbi se mi zdi izguba časa. Zato ker izvajalec mora izvajati glasbo, ki jo ima rad in ki je ne sprejema samo kot izvajalec, ampak tudi kot poslušalec. Jaz imam svoje pesmi rada, všeč so mi, zato svojo glasbo občasno poslušam tudi v avtu in doma.

Res? Niste kot Nick Cave, ki je doma prepovedal predvajanje svoje glasbe?

Ne, ne zgodi se, da bi kakšno pesem prevečkrat zapela na nastopih ali v studiu in je potem ne bi več želela slišati. Z veseljem poslušam svojo glasbo, všeč mi je, uživam v njej! Dobro se počutim ob poslušanju! Pojem pa tisto, kar se mi trenutno dogaja, nekatere pesmi napišem tudi na podlagi izkušenj drugih, niso vse samo moje izkušnje.

Svoje pesmi imam rada, všeč so mi, zato svojo glasbo občasno poslušam tudi v avtu in doma.

Nekoč ste rekli, da je vaš cilj, da ljudje, ki pridejo na vaše nastope ali koncerte, za tisti čas pozabijo na težave. Se vam ne zdi, da živimo v času in svetu, ko bi nam bolj kot skupinsko pozabljanje koristil skupni boj?

Vedno so bili problemi in vedno bodo. In vedno težimo k temu, da te probleme rešimo.

Ampak ne zaznavate zgodovinskega trenutka, ki bi zahteval, da se organiziramo na vseh ravneh?

Poglejte, že zdavnaj bi se morali organizirati. Nikoli ni pravi čas, da pozabiš na težave, ker moraš težave reševati v vsakem trenutku. Ne bo se zgodilo, da težav enkrat ne bi bilo več, da bi se nekega dne zbudili in bi bilo vse lepo in prav, vsi bi se le še smejali, ne bi več jokali, ne bi bili več jezni ... to ne obstaja. Človek mora biti toliko realen, da to ve. Ampak še vedno trdim, da je namen glasbe, da osrečuje. Namen glasbe ni, da te travmira. In nikoli ni bil. Tudi če gledaš stare filme, vidiš, da se ob glasbi ljudje smejijo, plešejo, pojejo, pijejo, jedo, se družijo, zabavajo, spoznavajo … jim je lepo.

Ni vsa glasba namenjena samo zabavi in sreči. So žanri, na primer politični hiphop, ki imajo drugačen namen.

Jaz pojem zabavno glasbo. Že samo ime pove, da gre za glasbo, ki zabava. Se pravi z mojo glasbo se zabavamo. In to je sporočilo moje glasbe: zabavaj se, pleši, poj, bodi sproščen in neobremenjen. V zabavni glasbi so nekatere pesmi bolj globoke, osebnoizpovedne, druge so lahko bolj duhovite, štoserske, in to je ta širina, ki jo zabavna glasba dopušča.

Da bi se v svoji glasbi kakorkoli mešala v politiko, me ne zanima. Tudi v intervjujih se ne vtikam v to. To ni moje področje, s tem naj se ukvarjajo tisti, ki se morajo.

V dokumentarcu Ne grem na koleno je zabavna glasba v enem delu predstavljena tudi v razmerju do takratnega sistema, ko so v osemdesetih izvajalci in izvajalke, ki niso dobili priložnosti, da bi snemali za ZKP (Založbo kaset in plošč), ustanavljali svoje založbe. Je danes kaj bolje ali je še slabše?

Danes je največji problem to, da je zelo malo izvajalcev, ki sploh še izdajamo plošče. To je propad, konec, ne vem, kako naj temu rečem. To je žalostno, ker kam to pelje? Kje je prihodnost? Meni je jasno, da časi niso več takšni, kot so bili, in da smo s Foxy Teens pred 20 let prodale več albumov, kot jih jaz danes, čeprav jih za te čase prodam kar nekaj.

Ampak vaše občinstvo še kupuje albume, ne naloži si jih samo prek spleta.

Res je, kar pomeni, da sem si ustvarila občinstvo, ki mi je tako pripadno in me tako spoštuje, da moj album kupi.

Kdaj ste nazadnje album izdali na kaseti?

Nazadnje s Foxy Teens.

Veste, tudi jaz bi lahko rekla, da prodajne številke pač niso več takšne, kot so bile, zato ne bom več izdajala albumov, saj se ne splača. To je najlažje, vržeš puško v koruzo. Ampak kakšna izvajalka sem potem? Moja naloga je, da izdam tudi ploščo. Sicer nisem glasbena izvajalka. Tako kot da bi kdo rekel, da je pisatelj, pa ni izdal še nobene knjige. Moja naloga je, da snemam pesmi, plošče, nove spote, čeprav se ti na televiziji ne vrtijo več, ker ni oddaj, imamo pač YouTube, da nastopam, da koncertiram, hodim na intervjuje, na slikanja, vse to je moje delo. Jaz to moram početi, tega se zavedam in zato mislim, da mi gre dobro.

Se vam zdi, da zabavna glasba pri nas obstaja v nekakšnem vzporednem svetu? Na televiziji je je zelo malo, a po drugi strani noben glasbenik več ne pride na mainstream medije. Preživel je samo Slovenski pozdrav oziroma narodno-zabavne oddaje.

Me sprašujete, ali sem v depresiji zaradi tega? Nisem. (Smeh)

Vem, da niste, vam je vseeno. Ampak vam je pa žal, da ni več na primer oddaj z Mariem? Da morate v narodno-zabavne oddaje?

Žal mi je, da ni več oddaj, ni mi pa žal, da moram v Slovenski pozdrav. Saj ne delam nečesa, česar nočem početi, delam to, kar mi je všeč, zato sem pozitivka, zato sem dobre volje. Ne razumem ljudi, ki delajo nekaj, česar nočejo delati. Jaz si naredim tako, da stvari hočem delati. Hudo mi je, da ni podpore za glasbo, da ni oddaj, ampak verjamem v to, da se bo zadeva spremenila. Ker v življenju gredo stvari gor pa dol, gor pa dol, pa mogoče nekaj časa malo stoji, pa gre spet gor pa dol. In verjamem, da bo šlo spet gor, a je treba vztrajati. Problem, zakaj je vedno manj izvajalcev, da so obupali, je pa ta, da nas je zelo malo, ki smo tako vztrajni. Jaz sem zelo vztrajna!

Res je, opravite pa tudi veliko čustvenega dela s svojimi oboževalci in oboževalkami. Prirejate jim Žagarije, organizirate križarjenje, to vse je naporno, čustveno delo. Počnete to zato, ker v teh razmerah to morate?

Vedno je treba graditi teren. Lahko sem vsak dan v vseh televizijskih oddajah, vsak dan na vseh naslovnicah časopisov. Pa to ne pomeni, da bom zato priljubljena in uspešna. To pomeni samo, da bom prepoznavna. Izvajalec gradi svojo kariero na živih nastopih, se pravi na terenu. Tam dobiš oboževalca, ki reče: Tanja Žagar mi je pa všeč, dobro dela, njo bom pa šel še poslušat, ne pa zato, ker je prebral intervju v časopisu. Zaradi intervjuja ne bom dobila novega poslušalca ali pa novega kupca albuma. Ampak ko me bo kdo videl, kako nastopam, kako uživam v tem, kar počnem, da to delam odlično, pa je skoraj nemogoče, da ne bi užival tudi on. In takih primerov imam ogromno.

Bili smo recimo na Krku. Naredili smo slovenski večer in opazim dva fanta v rokerskih majicah, ki se približata odru in uživata cel večer tik pod odrom. Po koncertu sta celo prišla po podpis, in seveda rečem, da ni problema, ampak fanta, a nista vidva tako malo bolj rokerja? Pa sta rekla: Tanja, ne govori nama, midva sva šla slučajno mimo in sva se ustavila in te malo gledala ... in tukaj je bilo tako prijetno vzdušje, da nisva mogla stran, sicer pa sploh ne poslušava zabavne glasbe, ker sva rokerja.

Kaj naj rečem, jaz sem za med ljudi. Nimam težav s tem, da kdo ne mara zabavne glasbe ali mene. Sem človek, ki združuje.

Podobnih zgodb ljudi, ki sicer ne poslušajo zabavne glasbe, ampak ste jim vi všeč, sem slišala že kar nekaj.

Kaj naj rečem, jaz sem za med ljudi. Nimam težav s tem, da kdo ne mara zabavne glasbe ali mene. Sem človek, ki združuje. Nekaj se zgodi, še sama včasih ne vem, kaj, ampak neka energija se zgodi, zaradi katere se ljudje dobro počutijo.

Se še kdo pri nas toliko ukvarja s tem stikom z ljudmi? Meni se zdi, da samo še Pahor.

Če potrebuje nadomeščanje, ga lahko kdaj nadomestim, kajne? (Smeh) Bomo tako »žagal« tam v parlamentu!

Ali pa on vas? Tanja Žagar za en dan?

Vprašanje, vprašanje, če bi zmogel ... (Smeh)

Zase vem, da to zame ni tak napor, da bi po koncertu ali po Žagarijah potrebovala popolni mir. Mogoče se mi bo to kdaj zgodilo, in če bom tako čutila, se bom tudi umaknila. Nisem tip človeka, ki bi šel na vsak način z glavo skozi zid. Za zdaj pa me to ne izčrpava, lepo mi je in uživam. To dojemam zelo sproščeno in neobremenjeno, nimam kompleksov, zato sem lahko neprekinjeno že 20 let v šovbiznisu.

Vas na splošno nič zares ne gane, tudi to, ko vam kdo reče, da imate glas kot Arnold Schwarzenegger?

Joj, kaj vse govorijo. Zadnjič me je klicala novinarka z nekega medija, zjutraj je bilo, in se oglasim na telefon, ona pa reče: Dober dan, gospod, bi lahko govorila s Tanjo Žagar? Pa ji rečem: Ja, ja, kar povejte. In nadaljuje: Ne, ne, ne, gospod, jaz bi s Tanjo Žagar govorila. In ji zagotovim, da sem to jaz, da naj kar pove, in seveda potem zadrega, ni vedela, kaj naj reče, vprašala me je, ali sem bolna, čisto je bila zmedena, meni je bilo pa smešno. Takoj sem si šla zapisat v dnevnik.

Ne moti vas niti to, da v zvezi z vami ves čas omenjajo neka pričakovanja, ki jih ima družba do žensk, torej da ste noseči, zaročeni ...

Kdaj izide ta intervju?

Konec junija.

Konec junija bom izvedela, da sem noseča! (Smeh)

Ampak ne, meni to ne dela težav, mogoče sem padla z Marsa. Jasno mi je, da lahko napišete, kar hočete. In intervju naslovite kakorkoli, da boste imeli boljšo prodajo. Ker je to biznis. V tem svetu je zelo težko komu zaupati in jaz to vem! Zato se ne sekiram in z ljudmi v tem poslu tudi ne sklepam prijateljstev.

Kaj je bila najbolj ogabna stvar, ki so jo o vas zapisali?

Nič ni bilo ogabno, so pa že pred desetimi leti pisali, da sem noseča. In si lahko predstavljate, koliko telefonskih klicev sem takrat dobila, že skoraj prejemala darila za dojenčka. Pa zvez sem imela že toliko, da bi lahko napisala pet romanov. Teh partnerjev, ki naj bi jih imela, sicer še nisem vseh spoznala. (Smeh) Vem, da to tako je, to sprejemam in zato nimam težav. Če bi se s tem obremenjevala, pa se verjetno s tem ne bi več ukvarjala, ker bi bila na kakšnih zdravilih.

Ste kdaj razmišljali o tožbi?

Nimam časa za to, niti nisem konfliktna oseba. Skregati se z mano je višja umetnost. Kar ne pomeni, da ne znam zaropotati, znam, ampak moje mnenje je, da se lahko vse dogovorimo z lepo, mirno besedo, da lahko vedno najdemo kompromis, gremo na kavico in vse rešimo.

Ljudem povem na glas: kupite album, ne kopirajte, ker ko pa enkrat res ne bo več nikogar, ki bi bil pripravljen kupiti moj album, se bom najbrž tudi sama prisiljena ustaviti.

Koliko koncertov imate na leto?

Poleg drugih nastopov sem imela od leta 2008 okoli 150 koncertov. To so bili moji samostojni koncerti po dvoranah in kulturnih domovih, ko ljudje kupijo vstopnico, da poslušajo samo glasbo Tanje Žagar. To je velik uspeh in tega se zavedam.

Potem so pa tu še nastopi, sindikalne zabave, veselice, plesi, otvoritve, zabave, ogromno drugih nastopov, dobrodelnih prireditev …

In to so vse stvari, s katerimi služite oziroma se greste projekt Tanja Žagar, od katerega živi 20 ljudi.

Tako je. Od prodaje albumov človek ne more živeti, niti od vrtenja na radijskih postajah, prihodki so od nastopov. In tako se ta denar obrača in se mora obračati. Zato tudi ljudem povem na glas, kupite album, ne kopirajte, ker ko pa enkrat res ne bo več nikogar, ki bi bil pripravljen kupiti moj album, se bom najbrž tudi sama prisiljena ustaviti. Veliki stroški so, da posnamem pesem, spot, da izdam album. Zato vedno rečem, da mora denar krožiti, ves čas moram vlagati v svojo kariero, vsakodnevno.

Poučujete še?

Še, 12 let sem zaposlena v Glasbeni šoli Logatec.

Drži, da je bil novembrski koncert v Hali Tivoli vaš prvi samostojni koncert v Ljubljani?

V Ljubljani ja.

Po 20 letih kariere?

Desetih letih samostojne kariere. Res je, imeli smo koncerte vsepovsod, tudi v dvorani Tabor v Mariboru, pa v Golovcu v Celju … prav v centru Ljubljane pa še ne. Ig pri Ljubljani je bil najbližje doslej. Ampak mislim, da prej niti ni bil pravi čas za to.

Čeprav ste iz centra Ljubljane.

Želela sem imeti koncert v Hali Tivoli, in da imaš lahko tu koncert, moraš imeti najprej dober repertoar, nekaj hitov, dovolj občinstva, da bo napolnilo dvorano, in za to potrebuješ deset let kariere. No, jaz sem potrebovala deset let. To sem si želela. Naredili smo program, ki ga pri nas še ni bilo, naredili smo velik plesno-glasbeni šov, ki ga lahko vidiš tudi pri tujih izvajalkah. Jasno, da so tam večje finančne možnosti, mi pa smo vse naredili v okvirih, v katerih smo lahko. To je bil v tem trenutku pri nas v Sloveniji najboljši možni šov. In moja želja je, da to novembra ponovimo in seveda še nadgradimo.

Ne v Stožicah?

Ne, bom kar v Hali Tivoli, kjer se počutim odlično. Počakajte, sem še mlada, stara sem 34 let, kaj bom pa počela čez 10, 20 let, če bom že zdaj vse? (Smeh)

Še kakšen film?

S Foxy Teens smo res posnele tri dokumentarce in bile smo prve, ki smo jih pri nas snemale. To je super zato, ker je to nekaj, kar ostane. In tudi jaz bom kaj naredila v tej smeri.

Ampak glede na to, da zelo skrivate svoje zasebno življenje, tovrstnih dokumentarcev, ki bi nudili vpogled v »pravo« Tanjo Žagar, ne bo.

Ne, tega ne bo. Mene ljudje poznajo zaradi mojega dela. Ali je nekomu Tanja Žagar všeč ali ne, je posledica mojega dela. Ne zato, ker ima tistega partnerja, pa je poročena ali ločena in ima pet otrok … Ne, ljudje me imajo ali pa nimajo radi zaradi mojega dela.

No, veliko je takih, ki ste jim všeč, ne marajo pa vaše glasbe.

Nič hudega, tudi to je v redu. Tudi ti pridejo na koncert. Tudi ti ne zamenjajo kanala, ko ima Tanja Žagar intervju na televiziji.

Za novo ploščo napovedujete, da bo erotična …

U, ja, zelo je privlačna. Zaradi moje plošče bo nastalo kar nekaj novih Slovencev. Bo baby boom, ima ta žar, ima ta čar, res je dobra.

Ampak kaj je z besedili v zabavni glasbi? Ogromno pesmi je o seksu, metafore, ki so zanj uporabljene, pa so pogosto trapaste.

Vi bi radi, da jaz pojem: greva seksat?

Saj ni problem v tem, da se takšne in drugačne metafore pojavljajo v zabavni glasbi. Problem so druge glasbene zvrsti. Recimo rock. Ko poslušaš rock glasbo, se vse vrti okoli zvezd, neba, sanj, ljubezni … Rock glasba je tista, ki bi morala na direkten in recimo temu bolj strog in surov način nekaj povedati. Če vi to pričakujete od zabavne glasbe, je problem v vas in ne v besedilih zabavne glasbe.

Kako se boste vi lotili te erotike?

V moji erotiki se ve, za kaj gre. In to je najbolj pomembno. Imam tudi pesem Dadi ladi. So stvari, ki sodijo v zabavno glasbo, in takšne, ki ne. Pri meni tako melodije kot besedila sodijo v zabavno glasbeno zvrst. Z metaforami ali brez njih. In tudi nova plošča bo erotična in ne vulgarna. Ker nisem vulgarna. Sem pa za erotiko. Ker mi je to všeč. Ker me to privlači, mi daje navdih, me spodbuja.

Pa morate paziti, da je vaša glasba primerna za mladino?

Nobena moja pesem ni takšna, da ne bi bila primerna za mladino. Da bi bili v njej neprimerni, grdi, opolzki izrazi. Tega ni, ker tudi v vsakdanjem življenju ne komuniciram tako. Navsezadnje sem učiteljica, profesorica glasbe, delam z mladimi ljudmi.

Lahko date primer erotičnega besedila z nove plošče?

Ravno sem izdala skladbo Trava.

Greva tja za Savo

na zeleno travo,

la lo la lo la lo laj.

In kaj je ta »la lo laj«?

To je poper v juhi.

Zvezde bova štela,

pa se malo grela.

Saj sem vse povedala. Vsi vemo, za kaj gre, in to je najbolj pomembno. Po tej pesmi te prime, da bi šel na to travo. Še z nekom. In z deko v roki.

Ko sva ravno pri la lo laj. Pred leti je bil v medijih članek, da ste bili šokirani, ko ste v nekem pornografskem filmu, ki so ga predvajali na neki slovenski televiziji v nočnem programu, ugledali svojo dvojnico.

Nisem se ravno sekirala takrat, ker to tako ali tako nisem bila jaz. Ampak tako je. Ko se kje pojavi kakšna rdečelaska, tako ali tako vsak pomisli name. Naj bo to oglas ali pa pornografski film. Da bi delala iz tega cirkus, ne, sem pa prosila, da te fotografije odstranijo z mojega Facebooka, ker so mi to takrat objavljali.

Ne bi pa sami posneli tovrstnega filma.

Nisem rekla, da ga ne bi. Meni so erotični filmi všeč. Nisem pa rekla, da bi vam ga dala, da si ga ogledate.

S podjetniškega vidika bi bilo to pametno, vsaj, če smo se kaj naučili od Kim Kardashian in njene mame, ki je kljub temu, da je šlo za njeno hčerko, v tem videla poslovno priložnost.

Kdo je pa rekel, da kakšnega že nisem posnela? In si ga ogledala. Si ga pa ne želim izdati, kot novo ploščo na primer.

Se ne bojite, da bi se vam zgodila Severina?

Poskrbela sem za to, da se ne more. Skupaj z golimi fotografijami je v pravem predalu, zaklenjeno s pravim ključem. (Smeh.)