Problem je predsednik Pahor

V Dnevniku je bil 2. julija objavljen članek Matevža Krivica z naslovom »Poslanci zavrnite gnili kompromis o ustavnih sodnikih«. Iz članka izhaja dvoje. Prvič videnje Matevža Krivica o tem, kakšne lastnosti, tako osebne kot strokovne, naj bi imel kandidat za ustavnega sodnika in drugič utemeljuje, zakaj vrhovni sodnik M. Šorli med kandidate ne spada.

V glavnem se strinjam s stališči avtorja zlasti glede njegove ocene, da M. Šorli ne spada med kandidate za ustavnega sodnika ter da naj njegovo izvolitev poslanci preprečijo, čeprav so se predsednik države in strankarski vrhovi o tem že dogovorili. Kot primer Šorlijeve neustreznosti navaja, poleg vsega ostalega, sodbo vrhovnega sodišča v sporu J. Pirjevec – B. Turk, ki je bila sprejeta pod njegovim predsedovanjem.

Žal pa to ni edina sodba, ki je bila sprejeta pod njegovim predsedovanjem. Še bolj razvpita in s strokovnega stališča škandalozna je sodba v zadevi P. Rupar bivšega poslanca in župana Tržiča takrat izpostavljenega politika SDS-a. P. Rupar je bil obtožen zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in za to dejanje tudi pravnomočno obsojen s sodbo vrhovnega sodišča, s katero je to potrdilo sodbo višjega sodišča. Zoper to sodbo je bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, kateri je senat v sestavi sedmih sodnikov pod predsedstvom M. Šorlija ugodil in P. Ruparja oprostil, češ da ta kot župan, ni mogel vedeti, da stroškov za zasebne tožbe, ki jih ni vlagal kot župan ampak kot zasebnik P. Rupar ne sme izplačevati iz proračunskih sredstev. Zadevo sem v tem delu poenostavil, ker večina bralcev pač ni pravnikov, vendar v bistvu drži. Je pa to sodbo natančno in tako kot zna strokovno razčlenil prof. Ljubo Bavcon v pravni praksi, letnik 2005, št 8., str. 22.

Pričakoval sem, glede na to da je bil članek objavljen v strokovnem časopisu, torej ne z namenom politiziranja, odgovor nanj. Menil sem, da bi s svojimi strokovnimi argumenti v istem časopisu moral nastopiti M. Šorli, bodisi M. Deisinger kot senatni poročevalec, bodisi B. Zobec kot tretja oseba iz sedemčlanskega senata, ki se ukvarja s kazenskim pravom. Vem namreč, da je bil senat sestavljen tako, da so bili v njem trije vrhovni sodniki s področja kazenskega prava in štirje iz področja civilnega prava. S strani civilnih sodnikov iz razumljivih razlogov odgovora na članek prof. Bavcona nisem pričakoval. Ne vem pa, ali se kazenskim pravnikom ni zdelo vredno, ali pa niso imeli kaj reči, čeprav bi njihovo argumentirano poglobljeno strokovno stališče, zakaj so oprostili P. Ruparja, zaradi pravne zmote doprineslo k razvoju pravne stroke, kar je tudi ena izmed funkcij vrhovnega sodnika.

Zakaj tega niso storili, se mi ne zdi prav čudno. Skupne točke sodnih primerov je Pirjevec – B. Turk in Rupar so take, ki samo potrjujejo da je M. Šorli neprimeren za ustavnega sodnika. V obeh primerih je bil predsednik senata in s tem podpisnik sodne odločitve. V obeh primerih je šlo za izpostavljena člana SDS in obeh primerih sta bila oproščena. V obeh primerih je bila podana v strokovnem časopisu kritika sodb in v nobenem primeru se M. Šorli ni strokovno odzval.

Na ta način M. Šorli, pa še kdo, se ustvarja vtis, da za odločitvami ne stojijo strokovni argumenti, ne glede na pravniško leporečje v obeh sodbah, ampak politični motivi. Pri tem se ne spuščam v svetovni nazor M. Šorlija. Glede na to, da ga poznam in sem ga imel možnosti spoznati v razno raznih situacijah menim, da svetovnega nazora v smislu Krivičeve definicije »liberalno ali konzervativno usmerjen ustavni sodnik« M. Šorli sploh nima. Ima pa cilje in vedno jih je tudi imel. Pot, ki pa jo je izbral M. Šorli, zaradi uresničitve svojih ciljev, pa je za mene nesprejemljiva. Izbral si je pot, da z najmanj napora v čim krajšem času pride čim višje. To so ugotovili verjetno tudi njegovi sodni kolegi, kar se je izrazilo tudi v mnenju takratnega vrhovnega sodnika dr. Janeza Šinkovca, ki je Šorlija označil da gre pač za »lenega povzpetneža.« Da očitno to ni bilo samo njegovo mnenje, je razvidno tudi iz tega da M. Šorli ni dobil podpore s strani kolegov, ko je kandidiral za predsednika vrhovnega sodišča. Ker je pač M. Šorli izbral takšno pot, je bilo nujno da se povezuje s politiko. Najprej je kot lestev uporabil ZK, saj je bil celo sekretar OOZK v kranjskem pravosodju, nato pa se je glede na spremenjene okoliščine močno nagnil k SDS-u. Ker je notorno znano kaj terja J. Janša, da nekoga podpre za posamezne funkcije se ne morem znebiti vtisa, da je bila sodba v zadevi P. Rupar pogoj za podporo SDS-a pri kandidaturi na mesto predsednika vrhovnega sodišča, sodba v primeru J. Pirjevec – B. Turk pa pogoj za mesto ustavnega sodnika. Takšno ravnanje kogarkoli v pravosodju pelje v politizacijo sodstva. To pa je začetek konca pravne države. Da je to cilj Janše, katerega odbor 2014 se že dolgo dere pred pravosodno stavbo v Ljubljani, je razumljivo saj je destabilizacija družbenih razmer zlasti pravosodja njegov cilj. Da pa temu naseda predsednik SMC Miro Cerar, me pa preseneča. Mogoče ni prebral ali doumel članek prof. Ljuba Bavcona v Pravni praksi. Če bo stranka SMC podprla M. Šorlija za ustavnega sodnika, ne bo pljunila samo na svoja deklarirana načela o morali in etiki, ampak tudi na osnovno načelo sodniške prisege, da bo sodnik sodil po svoji vesti in zakonu. S tem pa bo tudi dala vedeti da je bolj smiselno na pomembne pravosodne ali tudi druge pomembne strokovne funkcije plezati po politični lestvi in ne po strokovni.

O predsedniku Pahorju kot tretjemu iz dogovora SDS – SMC ne bom izgubljal besed. Ta bi požrl surovega vola, le da se ne bi zameril Janši in da bi bil ponovno izvoljen na položaj, ki mu omogoča pompozno življenje na rdeči preprogi, daleč proč od resničnega.

Zavedam se, da ta članek, kar se tiče izvolitve M. Šorlija kot ustavnega sodnika, ne pomeni ničesar. Mogoče pa bo dal misliti ljudem, da ustavno sodišče v taki sestavi ni to, kar bi moralo po ustavi in zakonu biti.