Evropa si sama ustvarja begunce, ki prihajajo iz Afrike

Evropski politiki državljanom zagotavljajo, da v revnih državah odpravljajo vzroke, zaradi katerih od tam prihajajo v Evropo ekonomski begunci. Istočasno pa želi EU z državami v Afriki skleniti sporazum o prosti trgovini, ki bo tam povzročil še več revščine. Res je, kar pravi nemška kanclerka Angela Merkel, da beguncev, ki pridejo v Evropo, ni toliko, da jim ta bogati kontinent ne bi mogel obravnavati z dostojanstvom. Hkrati pa EU iz dneva v dan dokazuje, da tega problema ni zmožna ustrezno reševati, v die Zeit piše članica vlade v nigerijski zvezni državi Ogun State (industrijski center Nigerije) in aktivistka Hafsat Abiola-Costello.

Veliko politikov je vsaj priznalo, da pošiljanje beguncev nazaj na morje, ni rešitev. Namesto tega so se odločili, da se bodo borili proti razlogom, zaradi katerih so cele družine dovolj razočarane, da z begom prek morja postavijo na kocko svoje življenje. Iz Sirije in Afganistana begunci bežijo v Evropo zaradi vojaških, strateških in razvojnih problemov. V Zahodni Afriki so razmere povsem drugačne. Tam bi bilo mogoče razloge za odseljevanje brez težav odpraviti, manjka le politična volja.

EU se z državami Zahodne Afrike pravkar pogaja o sklenitvi sporazuma o gospodarskem partnerstvu (Economic Partnership Agreement – EPA). Ta sporazum dejansko ni nič več kot stari koncepti, ki ne bodo prinesli rešitev. Obljublja kratkoročne dobičke za evropske koncerne in koristi za majhno afriško elito. Hkrati pa bo kot drugi sporazumi o prosti trgovini prinesel še več neenakosti v regiji, veliko povečanje revščine in širjenje konfliktov.

Za zdaj se ratifikaciji tega sporazuma upirajo samo še tri od 16 držav Zahodne Afrike. To so Nigerija, Mavretanija in Niger. Večina preostalih držav je odvisna od evropske razvojne pomoči, zato so že pred časom popustile pritisku Bruslja. Morda tudi verjamejo, da je predlagani sporazum najboljše, kar lahko dobijo, piše Hafsat Abiola-Costello.

Toda Nigerija ustvari 78 odstotkov bruto domačega proizvoda in ima 180 milijonov od 330 milijonov prebivalcev regije. Nemiri na severu in na skrajnem jugu države so njeni vladi dali jasno vedeti, kaj je na kocki pri pogajanjih o sporazumu EPA. To je, da lahko sprejme le sporazum, ki bo omogočil boljšo gospodarsko prihodnost za večino prebivalcev. Kaj drugega za državo, kjer je 56 odstotkov mladih, starih med 15 in 34 let, brezposelnih ali le delno zaposlenih, ne more biti rešitev.

Ekonomisti zahodnoafriške gospodarske unije ECOWAS in iz Svetovne banke trdijo, da bi Nigerija imela od sporazuma EPA koristi. Nigerijski ekonomisti so prišli do povsem drugačnih ugotovitev. Po njihovih podatkih bi sporazum EPA nigerijske trge spremenil v smetišče evropskih izdelkov. Povsem nemočna v konkurenci z evropskimi ponudniki bi bila majhna in srednja nigerijska podjetja, na srednji in dolgi rok bi se nigerijski vladi občutno zmanjšali tudi davčni prihodki.

Če vemo, da nigerijski vladi že zdaj komajda uspe financirati nekatere storitve za državljane, med drugim osnovno šolo za vse, splošno zdravstveno oskrbo, da nujno potrebuje denar za profesionalizacijo pravosodja in policije, je težko razumeti, zakaj bi sporazum EPA koristil Nigeriji in njenim prebivalcem.

Država veliko krat potrebuje politike, ki so dovolj korajžni, da pokažejo, da obstaja tudi druga pot. Takšne politike je po bančni krizi leta 1997 imela Malezija. Ti niso poslušali nasveta Mednarodnega denarnega sklada (IMF), naj liberalizirajo banke in denarni sektor, zato je država krizo prebrodila veliko bolje, kot so ji napovedovali, in tudi veliko bolje, kot sosednje države. Ta upor Malezije izvedencem IMF je zdaj zgled za vse, ki želijo izvesti resne reforme. Neumnost je nekaj početi vedno na enak način in kljub temu upati na drugačen rezultat.

Ker je za ratifikacijo sporazuma EPA potrebno soglasje vseh 16 držav Zahodne Afrike, njegovo potrditev lahko Nigerija, Mavretanija in Niger blokirajo. Toda ni upanja, da bodo dobile boljšo ponudbo, kajti to bi bilo mogoče le, če bi EU spremenila svojo politiko. Toda kdo naj bi zahteval to novo politiko, kdo naj bi poskrbel, da bi evropska podjetja v Zahodni Afriki gradila tovarne, v katerih bi tamkajšnji prebivalci dobili zaposlitev in ustrezne plače, s katerimi bi lahko kupovali izdelke, ki jih želi v njihovi regiji prodajati Evropa?

Afriški begunci so za zdaj izginili z naslovnic medijev, ostaja pa njihova želja, da si nekje drugje najdejo boljšo prihodnost. Od januarja letos se je odpravilo iz Afrike v Evropo 50 tisoč ljudi, ki zdaj čakajo v begunskih taboriščih. Na poti jih je umrlo 3 tisoč. Za mrtve in žive begunce smo odgovorni vsi. Če Evropa res hoče ustaviti masovni prihod ekonomskih beguncev, je zdaj čas, da spremeni svojo politiko.