Deček, ki je ubijal, da bi postal Nemec

Komentar

Rodil se je v Münchnu očetu taksistu in materi prodajalki v veleblagovnici. Oba sta priseljenca iz Irana, navadna reveža. Trpel je zaradi depresije, dolga leta je bil žrtev vrstniškega nasilja v šoli, 18-letnik, popolnoma frustriran. V naši dobi, v času zrelega, dekadentnega kapitalizma niti v Nemčiji, državi z razvitim socialnim čutom, ni imel tako rekoč nikakršnih možnosti za razvoj, pridobitev izobrazbe in skok iz družbenega okvira, v katerega se je bil rodil, ni imel nikakršne možnosti, da iz tega razreda prestopi v drugega. Če ni hotel biti taksist ali prodajalec v veleblagovnici – tega pa ni hotel, kot večina sinov in hčera ne želi ostati na stopnji, ki so jo dosegli starši –, bi lahko postal le kriminalec. Druge možnosti, da se iz revne priseljenske četrti preseli v kako drugo, tako rekoč ni imel. To je ta inteligentni in precej načitani mladenič doživljal kot neizmerno krivico. Drugače od staršev je bil Nemec. Rojeni Nemec, ki nemško govori brez tujega naglasa in se po ničemer, niti po barvi polti, ne razlikuje od vrstnikov, sošolcev, ki so ga leta in leta trpinčili. Zakaj so ga trpinčili? Resnico o tem je odnesel v grob. Lahko pa domnevamo, da je bil manj družaben od njih, bolj vase zaprt, ne obrnjen tako navzven, usodno prepočasen v odzivih na izzivanje. Bolje je biti neumen, surov in hiter kot pameten, nežen in počasen. Tako je v šoli.

Nesporazum Alija Davida Sonbolyja s svetom je strahovit in tragičen. Še strahovitejši pa je nesporazum sveta z njegovim zločinom. Nemška policija, nemški minister za notranje zadeve, tamkajšnji mediji in družbena skupnost so storili vse, da ne bi prispevali k temu nesporazumu. Niti z najmanjšo podrobnostjo, eno samo napačno besedo, oznako, imenom. In to je tisto, zaradi česar se je Nemčija spet pokazala kot izjemna in velika.

Mladenič je prek Facebooka vrstnike povabil na kosilo v McDonald’s. Pripravil si je glock in 300 nabojev. S sabo je vzel tudi knjigo ameriškega psihiatra Petra Langmana Why Kids Kill (Zakaj šolarji pobijajo). Mar je točno vedel, kaj bo storil, ko je stopal proti trgovskemu središču? Verjetno ne. V glavi je imel večkrat preizkušeni scenarij, poznal je razlage doktorja Langmana, ki mu niso mogle biti v celoti všeč, a so bile pomembne, ker je bila knjiga zanj potrdilo, da ni sam na svetu in da ni bedak. To knjigo so našli v nahrbtniku, ki je obležal ob njegovem truplu. Kot so pred 36 leti v nahrbtniku Lennonovega morilca Marka Davida Chapmana našli Salingerjevega Varuha v rži. (Zanimivo naključje, tudi mladeničevo srednje ime je bilo David.) Takrat so bili časi in navade drugačni – nihče razen italijanskih neofašistov in nihče razen tistih, ki so se vojskovali, ni ubijal na slepo, žrtve intimne frustracije so bili slavni posamezniki, ubijalo se je po navdihu iz književnosti, ne na podlagi teorije in dejstev kot danes … Ubil je devet ljudi. Sedem mladoletnikov. Med njimi tri Albance s Kosova in vsaj dva Turka, vse otroke priseljencev.

Pokol se je zgodil okoli šestih popoldne in pred tem se je dogajala nekakšna kriza s talci. Vse skupaj ni trajalo dolgo, toda novice in dezinformacije so se širile po etru še pozno v noč. Prišli so pripadniki specialnih policijskih enot, govorilo se je o pregonu »trojice storilcev«, televizijske postaje so uprizarjale panelne razprave, v katerih so sodelovali strokovnjaki za terorizem in izredne razmere, arabisti, orientalisti, politični analitiki … Facebook je skoraj pregorel. Spet se je razplamtelo domoljubje, prevladujoča oblika organiziranega sovraštva, predvsem v naših krajih, ki so daleč od Nemčije, a se prav radi solidarizirajo z nemško bolečino.

Za CNN, ki pregovorno hitro prispe na kraj dogodka, je priča, ki naj bi ji bilo ime Loretta, spregovorila pred kamero in prva razkrila, kdo je morilec oziroma nakazala njegovo identiteto. Omenjena gospa je bila z otrokom v restavraciji v trenutku, ko se je pokol začel, in je povedala, da je mladenič, preden je planil nad vrstnike, vzkliknil: Allahu ekber! Dobro sem slišala, dobro vem, da je tako, sem muslimanka s Kosova, je povedala za CNN. Ta je njeno izjavo ponavljal in ponavljal ter s tem podžigal vsesplošno domoljubje. V etru pa se ni pojavil nihče, ki bi povedal tisto, kar je jasno nam, ki smo v tem svetu živeli in ga v nekem smislu doživljamo kot svojega – najbrž se nobena muslimanka s Kosova, pravzaprav nobena muslimanka z Balkana ne imenuje Loretta. Oziroma Lovorka, katere zavetnik je sveti Lovrenc … Pozneje, potem ko se je sovraštvo že dodobra razplamtelo in potem ko je Loretta spet utonila v anonimnost, se je izkazalo, da je ženska lagala. Ne le da morilec ni vzkliknil Allahu ekber, ampak iz več razlogov, tudi iz verskih, tega sploh ni mogel storiti. Ali je Loretta slišala, kar je v trenutkih hudega strahu domnevala, da bi lahko slišala in se je iz možganov prelilo v uho. Ali pa se je, to je veliko verjetneje in bolj žalostno, prilagodila pričakovanjem tistih, s katerimi je govorila. To se ljudem v mejnih položajih dogaja, posebno še, kadar se svet začne deliti na naše in njihove, na brate in nebrate, na prijatelje in sovražnike, dogaja se jim, da lažno pričajo, da bi utrdili svoj položaj med brati in prijatelji. Veliko takšnih lažnih prič boste še slišali.

Preden je začel pobijati, je vzkliknil nekaj drugega, posneto je bilo z nekim telefonom ali varnostno kamero in se je nazadnje znašlo tudi na televiziji: »Ich bin Deutscher, scheiss Ausländer!« Nemec sem, usrani tujci! Nemec sem, jebeni tujci! In potem je začel. Njegovi morilski vzgibi so bili ravno nasprotni vzgibom, ki vodijo islamske teroriste v Evropi. In so recimo vodili tiste, ki so pobijali v uredništvu Charlieja Hebdoja. Čeprav so bili rojeni Francozi, so s pobijanjem potrjevali, da so nekaj drugega, ne Francozi. On, rojeni Nemec, je pobijal, da bi potrdil, da je Nemec. Edino, kar ga povezuje z njimi, je boj za identiteto. To ga konec koncev povezuje tudi s tistimi, ki, prekipevajoči od sovraštva, razpravljajo o njegovem zločinu in pri tem tendenciozno zamolčijo njegov izvor, njegov domoljubni vzgib in njegovo – identiteto.

David Sonboly že iz temeljnih verskih razlogov ni mogel imeti nikakršne zveze z Islamsko državo, ni pa mogel biti niti pobesneli posameznik, ki pobija iz upora zoper odnos Zahoda do vsega, kar se dogaja v Siriji in Iraku. Sodeč po tem, od kod prihajajo njegovi starši, pa tudi po njegovem imenu in priimku obstaja majhna možnost, da je bil pripadnik krščanstva, judovstva, zoroastrizma – majhna možnost, vendar neprimerno večja od možnosti, da je Kosovka Loretta muslimanka –, prav nikakršne možnosti pa ni, da bi bil Iranec z imenoma Ali in David – sunit. Torej je bil najverjetneje šiit. Obtoževati šiite za zločine Islamske države ali jih kakorkoli čustveno povezovati z njo, pa je približno tako smiselno kot obtoževati moskovskega pravoslavnega patriarha za zločine, ki jih je zagrešila rimska inkvizicija, ali še nazorneje in natančneje – obtoževati čarovnice, ki so končale na grmadi, za razsodbe tistih, ki so jim sodili. Šiitom v Islamski državi ne le ne priznavajo pravovernosti, ampak imajo še manj pravic od kristjanov. Ti imajo pravico živeti v Islamski državi, če plačajo džizijo (verski davek, ki ga iz naše epske tradicije poznamo pod imenom harač), šiitom pa priznavajo le pravico, da jih pobijejo, in njihove žene imajo pravico, da jih prodajo v suženjstvo. Iran, država, kjer so v večini šiiti, je smrtni sovražnik Islamske države, tako da je ni oblike spreobrnitve, duhovne ali čustvene, politične ali verske, s katero bi bilo mogoče iz Alija Davida Sonbolyja napraviti islamista.

Bil pa je obseden s tem, kar je storil Anders Breivik. Prepričan je bil, da lahko tudi sam na enak način potrdi svoje nemštvo in pripomore k temu, da bosta Nemčija in Evropa očiščeni priseljenskega in identitetnega smetja. Breivik je zločin zagrešil iz protesta proti islamizaciji Evrope in proti levičarskim skupinam, ki so pripomogle k njej. David Sonboly pa je razmišljal kot Breivik, vendar niti za hip ni pomislil, da bi ta najverjetneje ubil tudi njega. Zakaj vendar bi storil kaj takega, zakaj bi ubil Nemca?

Nesporazum Alija Davida Sonbolyja s svetom je strahovit in tragičen. Še strahovitejši pa je nesporazum sveta z njegovim zločinom. Nemška policija, nemški minister za notranje zadeve, tamkajšnji mediji in družbena skupnost so storili vse, da ne bi prispevali k temu nesporazumu. Niti z najmanjšo podrobnostjo, eno samo napačno besedo, oznako, imenom. In to je tisto, zaradi česar se je Nemčija spet pokazala kot izjemna in velika. Samo kak teden prej so morilca v Franciji v hipu razglasili za islamista in ga takoj povezali z Islamsko državo, šele pozneje so pokukali v njegov zdravstveni karton, tako da so šele po tem, ko so žarometi že ugasnili, uradno potrdili, da po vsej verjetnosti ni imel zveze z Al Bagdadijem in njegovo kozmično tolpo. V Nemčiji se zdaj dogaja ravno nasprotno. Družbena skupnost se je vživela v življenjepis motenega mladeniča in išče razloge, zaradi katerih je postal morilec. Bolj moramo paziti drug na drugega, paziti moramo na svoje otroke. To je nemški pogled na stvari. Istega dne je v Kabulu ISIS pobila 200 Hazarov, ki so demonstrirali, ker bi radi, da bi v njihovo siromašno pokrajino napeljali elektriko. S takšnimi dogodki se ne krepi domoljubje. Istega dne je na ulico z okamnelim obrazom, s fotografijo mrtvega sina in šopkom rdečih vrtnic v rokah stopil Naim Zabergja, po poklicu policist. Njegovega sina, ime mu je bilo Dijamant, je ubil Ali David Sonboly. Naim je kosovski musliman sunitske veroizpovedi. Ime Naim izhaja iz arabščine in pomeni blag, mehak, nežen.