Rekviem za šibo

»Ali ni bolje za otroka, ki ima večidel kratek spomin, za njegove nerodnosti kratko malo našeškati, kakor pa, da se mu dolgo pridiguje, kar se počasi privadi, ali kakor pravijo, da se mu ušesa ogladijo?« Tako se je leta 1862 v časniku Učiteljski tovariš spraševal Andrej Praprotnik, eden najuglednejših slovenskih osnovnošolskih učiteljev svoje dobe. »Šiba ne škoduje otrokom, ampak se njihovi naravi prilega. Da se le prepogosto ne rabi, ne škoduje nič, marveč veliko koristi.«

Predstavljajte si pogrom nad učiteljem ali učiteljico, ki bi si danes drznil udariti otroka, kaj šele, da bi za to uporabil kakšen pripomoček. Nihče nima pravice udariti naših otrok. Prav smešno je, da je bilo telesno kaznovanje v šolah na zakonski ravni prepovedano šele junija letos, s sprejetjem novele zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Doslej so to urejali različni pravilniki.

Prepoved

37 let po tem, ko je Švedska kot prva država na svetu zakonsko prepovedala telesno kaznovanje otrok, naj bi se klubu držav, ki so šle po tej poti, med zadnjimi v Evropi pridružila tudi Slovenija.

Razprava o tem vprašanju se je pri nas na široko odprla leta 2004, z ustanovitvijo Foruma zoper telesno kaznovanje otrok pri Zvezi prijateljev mladine, katerega pobudnik in prvi predsednik je bil znani pediater dr. Pavle Kornhauser.

S pomočjo številnih ozaveščevalnih akcij in nastopov v medijih so ljudem razgaljali dvojna merila, ki jih imamo odrasli, ko gre za nasilje nad otroki. »Udariti odraslega se imenuje napad. Udariti žival je kruto. Udariti otroka je 'njemu v dobro',« je bilo na primer zapisano na zloženki, ki so jo delili po vrtcih in šolah.

Trajalo je precej časa, da so državni uradniki spisali kratko zakonsko določilo. Leta 2012 sprejeti družinski zakonik je v devetem členu med drugim vendarle določal, da starši »otrok telesno ne kaznujejo in jih ne izpostavljajo drugim oblikam ponižujočega ravnanja«. A to določilo je postalo kolateralna škoda demagoške kampanje proti izenačitvi pravic istospolnih parov. Družinski zakonik je bil na referendumu zavrnjen.

Tokrat je vlada zakonsko prepoved telesnega kaznovanja vključila v zakon o preprečevanju nasilja v družini s kratkim in jasnim določilom: »Telesno kaznovanje otrok je prepovedano.« Telesno kaznovanje je v predlogu zakona, ki je že v parlamentarni proceduri, opredeljeno kot »vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode«.

Kilava klofuta

O telesnem kaznovanju otrok v družini je težko razmišljati s trezno glavo. »Večina ljudi v naših državah je bila v otroških letih kdaj tepena in večina staršev je že udarila svojega odraščajočega otroka,« je v zborniku Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja, ki ga je leta 2007 izdal Forum zoper telesno kaznovanje otrok, zapisal Peter Newell, eden pionirjev mednarodnega gibanja za končanje te prakse. »Ker nihče noče imeti slabega mnenja niti o svojih starših niti o lastnem starševstvu, številni ljudje težko humano ali logično razmišljajo o pretepanju otrok.«

Otroci, ki veljajo za najranljivejšo družbeno skupino, so, ko gre za njihovo dostojanstvo in telesno nedotakljivost, najmanj zaščiteni. »Mnenje, da je kršenje otrokovega dostojanstva ali telesne nedotakljivosti sprejemljivo, normalno ali celo zanje 'koristno', podeljuje otrokom položaj predmeta ali lastnine,« opozarja Newell.

Eden najpogostejših protiargumentov še vedno ostaja, češ, mene so starši tudi kdaj udarili, pa z menoj ni nič narobe. A kot poudarja ameriška raziskovalka učinkov telesnega kaznovanja dr. Cathy Taylor z Univerze Tulane v New Orleansu, se otroci, katerih starši prakticirajo fizično kaznovanje, lahko razvijejo v normalne odrasle osebnosti, »a ne zato, ker so jih starši telesno kaznovali, temveč kljub temu, da so jih starši telesno kaznovali«.

Znanost je glede potencialnih negativnih učinkov telesnega kaznovanja na otrokovo osebnost in razvoj zelo jasna. Otroci, ki so deležni telesnega kaznovanja, imajo večjo možnost za razvoj cele palete vedenjskih in duševnih težav, od povečane agresivnosti do depresije. Vzorec se prenaša iz generacije v generacijo. Za starše, ki so bili v otroštvu telesno kaznovani, obstaja večja verjetnost, da ga bodo tudi sami uporabljali pri vzgoji svojih otrok.

Poleg tega telesno kaznovanje enostavno ni superiorno učinkovita vzgojna metoda. »Udarec po zadnjici sicer lahko v trenutku omili ali prepreči neželeno obnašanje, a njegova učinkovitost z vsako uporabo pada,« opozarjajo v Ameriški akademiji za pediatrijo. »Edini način za vzdrževanje učinka je sistematično povečevanje intenzivnosti, kar pa se lahko hitro sprevrže v zlorabo.« Z uporabo sile tudi razvrednotimo ostale, primernejše vzgojne ukrepe in jih naredimo manj učinkovite.

»Ni dokazov, da bi telesno kaznovanje imelo kakršenkoli pozitiven vpliv na otroka, številni dokazi pa kažejo, da povečuje tveganje za negativne posledice,« so letos zapisali ameriški raziskovalci z Univerze v Teksasu, ki so sistematično pregledali več kot sto različnih študij o učinkih telesnega kaznovanja otrok.

Kot opozarja ena od avtorjev raziskave, razvojna psihologinja dr. Elisabeth Gershoff, starši zmotno mislijo, da je telesna kazen učinkovita pri uravnavanju vedenja njihovih otrok, ker so si iz svojega otroštva najbolje zapomnili tiste primere, ko so si »zaslužili« kakšno klofuto po riti. »Ljudje se enostavno ne spomnijo neštetih primerov, ko so se starši z njimi pogovorili in jim povedali, kaj so storili narobe, ko so zahtevali, naj se opravičijo, če so koga prizadeli, naj popravijo, kar so uničili ...« A ravno ta ravnanja, ne pa klofute, so ključna za otrokovo vzgojo.

Kot je to v znanosti običajno, je med številnimi raziskavami o učinkih telesnega kaznovanja otrok mogoče najti tudi take, ki povezave z negativnimi posledicami za otrokov razvoj niso našle, a te so v veliki manjšini. »Treba pa je poudariti, da niti ena raziskava ni pokazala, da je telesno kaznovanje za otroka koristno,« dodaja Elisabeth Gerhoff.

Že to, da sploh obstaja toliko raziskav o učinku telesnega kaznovanja otrok, je za Petra Newella vprašljivo. »Da bi upravičili ukrepe za odpravo nasilja nad ženskami, se ne sklicujemo na raziskave. Pomislite, kako nespoštljivo bi bilo, če bi začeli raziskovati učinke klofutanja žensk.«

»Telesno kaznovanje v afektu, v trenutku slabosti, je slab izgovor. Če bi pred vami stal pobrit dvometrski potetoviranec, ne bi bili niti za sekundo v afektu.« – Dr. Aleksander Zadel

Šeškajoče pošasti

Zakonska prepoved telesnega kaznovanja otrok je v prvi vrsti simbolne narave. Država z zakonom pošilja jasno sporočilo, da nasilje ni primeren vzgojni ukrep. Njen namen ni kriminalizacija vsake klofute. Njen namen ni, da bi se starši, ko v trenutku izgube nadzora udarijo otroka po zadnjici, počutili kot pošasti.

Njen namen pa je, da bi telesno kaznovanje z zakonsko prepovedjo vzeli iz območja normalnega. »Ko sem slišal za to, da bo prepoved telesnega kaznovanja otrok zapisana v zakon, sem najprej pomislil, da smo očitno z vidika medosebnih odnosov precej na psu, če je treba neko tako osnovno veščino humanega ravnanja drug z drugim zapisati v zakon,« pravi psiholog dr. Aleksander Zadel.

A dejansko številni starši te lekcije še niso vzeli. Aktualnih podatkov, ki bi govorili o pogostosti prakse telesnega kaznovanja v slovenskih družinah, ni. Najnovejša raziskava, ki jo je izvedel Forum zoper telesno kaznovanje otrok, je stara že več kot deset let, a je kljub temu precej povedna. V raziskavo je bilo vključenih več kot 1200 družin četrtošolcev in sedmošolcev iz različnih delov države. Skoraj 70 odstotkov staršev, ki so izpolnili vprašalnik, je priznalo, da so jih njihovi starši telesno kaznovali. Pri vzgoji svojih otrok pa je telesno kazen uporabljalo 37 odstotkov staršev.

Čeprav se v družbi počasi uveljavlja zavedanje, da telesna kazen ni vsakdanji vzgojni ukrep, si številni starši ne želijo pustiti vzeti udarca po zadnjici kot zadnjega zatočišča. Velika večina staršev je v raziskavi menila, da ni prav tepsti otroka, hkrati pa jih je več kot 70 odstotkov menilo, da je včasih milejše telesno kaznovanje, na primer udarec po zadnjici ali poteg za uho, potrebno.

Ni vsak, ki kdaj v trenutku nemoči udari svojega otroka, slab oče ali mati in ni vsak, ki nikoli ne udari svojega otroka, dober oče ali mati. Velikokrat je udarec povsem nagonska reakcija, namenjena preprečitvi tega, da bi otrok ogrožal sebe in druge. »Enkrat vem, da sem sina kresnila po roki, ker je rinil škarje v električno dozo,« je pred časom za Reporter povedala takratna varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik, sicer velika zagovornica prepovedi telesnega kaznovanja.

Je pa še vedno veliko situacij, ko starši otroka udarijo bolj iz nemoči kot iz nagonske preprečitve nevarnosti. Takrat je delovanje v afektu slab izgovor, pravi dr. Aleksander Zadel. »Tudi v službi bi šefa kdaj najraje udarili, pa ga ne, ker se zavedajo morebitnih posledic. Če bi pred vami stal pobrit dvometrski potetoviranec, ne bi bili niti za sekundo v afektu.«

Seveda, dodaja Zadel, je treba otroka, če počne kaj nevarnega zase ali za druge, včasih tudi močneje prijeti ali zakričati, če teče na cesto. In nihče ne more trditi, da to otroku škoduje. »Klofuta pa res ni potrebna. Starši se lahko ustavijo dosti prej. Že samo, če malo težje položijo roko na otrokovo ramo, bo ta hitro začutil, kaj mu želijo povedati.«

Jasno pa je, da se klofutam in šeškanju, kot »ljubkovalno« imenujemo udarce, da bi jim tako zmanjšali pomen, tudi ob zakonski prepovedi ne bo mogoče povsem izogniti, in to tudi ni namen zakona. »A takoj, ko se začnemo zapletati, češ da je v nekaterih primerih klofuta lahko tudi upravičena, razvrednotimo celoten zakon,« opozarja razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek.

»Starši, ki se trudijo otroka vzgajati brez nasilja, hkrati pa jim kdaj vseeno v trenutku slabosti zleti kakšna klofuta, pa mojem dovolj zaupajo sami sebi, da vedo, zakaj so to naredili in da je šlo za izjemo. Taki starši se pogosto otroku tudi opravičijo in mu povedo, da so ravnali narobe in da nasilje ni način za reševanje težav. Verjamem, da takih staršev nova zakonska določila ne bodo kaj bistveno zamajala v njihovih ravnanjih, ker vzgojo pojmujejo dovolj široko in razumejo, da se dogajajo tudi naključne neželene situacije in dejanja, ki pa ne smejo ostati prikrita in zamolčana. Motiti se je človeško, enako človeško pa je potem otroku tudi razložiti svojo reakcijo in se mu opravičiti.«

Kljub temu pa to ne sme izzveneti kot dovoljenje za občasno milejše telesno kaznovanje. Kot pravi Elisabeth Gershoff, udarec ali dva zelo verjetno ne bosta povzročila nikakršne škode za otrokov razvoj, »a že en sam udarec lahko škoduje odnosu z otrokom, ravno tako kot lahko udarec partnerja usodno spremeni razmerje – poraja strah in nezaupanje«.

Starši bi morali po njenem mnenju uporabo telesnega kaznovanja šteti za napako, »kot na eno od številnih napak, ki jih storimo kot starši in za katere upamo, da ne bodo pustile dolgoročnih posledic«.

»Takoj ko se začnemo zapletati, češ da je v nekaterih primerih klofuta lahko tudi upravičena, razvrednotimo celoten zakon.« – Dr. Ljubica Marjanovič Umek

Prvi korak

Zakonska prepoved telesnega kaznovanja je le eden v vrsti ukrepov za denormalizacijo te prakse. Je pa dokazano učinkovita. Skupina evropskih raziskovalcev je lani objavila študijo, v kateri je ugotovila, da je v državah, kjer telesno kaznovanje ni prepovedano, telesnega kaznovanja občutno več kot v državah, v katerih je prepoved del zakonodaje.

Kot poudarja vodilna avtorica študije dr. Viviane Kovess z Univerze Paris Descartes, zakonske prepovedi socialnim službam olajšujejo ukrepanje v primeru očitnih hujših zlorab, poleg tega pa zakonodajni proces ponuja idealno priložnost za osveščanje javnosti. »Brez informacij in razlag o smiselnosti zakona je njegova učinkovitost zelo vprašljiva.« In v okviru tega je po njenem mnenju staršem nujno sporočiti, da vsaka klofuta vseeno ni hudo nasilno dejanje. »Zbujanje občutka krivde pri starših ni pametna strategija. Občutek krivde ni dober temelj za starševstvo.«

Nenehne aktivnosti na področju osveščanja so, kot kažejo izkušnje iz drugih držav, ključne za uspeh zakonske prepovedi. »Skrbi me, da je zakonska prepoved vse, kar naša država zmore,« pravi Aleksander Zadel. »Da zapiše določilo v zakon in s tem pomiri javnost, češ, delamo na tem, da bi zmanjšali pojav agresivnosti v vzgoji.«

A staršem bi bilo treba ponuditi tudi alternativo. »Agresivnost, tudi starševska, je vedno posledica nemoči. Uporabijo jo, ko ne vedo več, kaj sploh še lahko storijo, da bi jih otroci upoštevali in ubogali. Dokler ne bodo zakonske prepovedi spremljali programi, ki bodo staršem pomagali skozi celotno predšolsko obdobje in jih naučili ustreznih tehnik nenasilne komunikacije, vse skupaj ne bo imelo velikega učinka.« Treba je zmanjšati število trenutkov, ko se starši počutijo nemočne. »Sprejetje zakona je lahko samo dobro sporočilo za začetek, če pa mu ne bo sledil naslednji korak, bomo kmalu spet vsi šokirani ob kakšni novi zgodbi o do smrti pretepenem otroku.«

Ko je vse nasilje …

Precej prahu je dvignila namera vlade, da poleg fizičnega izrecno prepove tudi vsakršno psihično in drugo nefizično nasilje nad otroki. Internet so preplavili banalni vsakodnevni primeri dogajanja v družinah, ki bi jih baje po novem lahko uvrstili med prepovedano nasilje, na primer siljenje v opravljanje domače naloge ali pa kazenski odvzem mobilnega telefona.

Tudi dr. Ljubica Marjanovič Umek je skeptična. »Iskreno povedano si težko predstavljam postopek, v katerem bi otrok tožil starše zaradi verbalnega nasilja. Ne trdim, da verbalno ali psihično nasilje ni oblika nasilja, je pa kontekst v teh primerih izjemno pomemben. Naj poskušam pojasniti s pogosto navajanim primerom v javnosti, češ da bi otroci lahko tožili starše, če bi jim ti na primer vzeli mobilni telefon. Ne gre za izvajanje nasilja nad otrokom, če je otrok kršil dogovor o vnaprej postavljenih mejah, ki jih morajo jasno postavljati odrasli. Če gre za nenehno grožnjo brez postavljanja mej, pa je stvar že lahko drugačna.«

Skrbi jo, da bo zakon v želji po ničelni toleranci do nasilja razvodenel, ko ga bo treba uveljaviti v praksi. »Zaradi bolj ali manj 'simbolne' vključitve ostalih oblik nasilja v zakon se bojim, da bi utegnila biti razvrednotena tudi določba o telesnem kaznovanju, kar nikakor ne bi bilo ustrezno.«

Bi se pa morali vsi starši, ki jih resno skrbi, da bi jih otrok prijavil, če bi mu odvzeli mobilni telefon ali vztrajali, da naredi domačo nalogo, resno zamisliti in se vprašati, kaj je šlo narobe v odnosu med njimi in otroki.

Angel

Staršem otrok, ki se morajo zdraviti v bolnišnici, se zdi danes nepredstavljivo, da bi lahko svojega otroka videli le nekajkrat na teden, pa še to le za nekaj minut in zgolj skozi zastekljena vrata. A še pred 60 leti je bila to ustaljena praksa. Zdravniki so obiskovalce videli predvsem kot možen vir okužbe. Dr. Pavle Kornhauser, takratni vodilni pediater na otroškem oddelku ljubljanske kirurške klinike, pa se je na podlagi izkušenj kolegov iz tujine odločil, da je treba temu narediti konec. Mame otrok je spodbujal, da prespijo v bolnišnici. Vrata je odprl ne samo staršem, temveč tudi bratom, sestram in drugim sorodnikom. Kmalu so sledili tudi drugi otroški oddelki po državi, nato pa še oddelki za odrasle bolnike. A to je bil le prvi od korakov v njegovem življenjskem projektu »humanizacije hospitalizacije«, kot ga je sam poimenoval.

Poskrbel je za to, da smo v Sloveniji dobili prvi oddelek za pediatrično intenzivno terapijo v tem delu Evrope. Ravno takrat je potekala gradnja osrednje stavbe ljubljanskega Kliničnega centra. Dr. Kornhauser pa je po vrnitvi iz ZDA, kjer se je seznanil z najnovejšimi smernicami, vodstvo Kliničnega centra prepričal, da je treba porušiti nekatere že zgrajene zidove in povsem na novo zasnovati oddelek za otroško intenzivno terapijo. Kot predsednik gradbene in finančne komisije za gradnjo Kliničnega centra je tudi poskrbel za vrhunsko opremljenost oddelka. »Ali lahko imenujemo korupcijo, da je enota za intenzivno terapijo otrok pred odprtjem dobila vse ustrezne medicinske naprave in postala ena najbolj sodobnih v Evropi?« se sprašuje v svoji knjigi z naslovom »Zakaj sem ponosen, da sem zdravnik«.

»Med kolegi krožijo zbadljivke, češ da Kornhauser pride skozi dimnik, če naleti na zaklenjena vrata, in ne odneha, dokler zamisel ni izpeljana, ali da vse doseže, ker se ga ljudje znebijo le tako, da ga ubogajo in mu ugodijo,« je v predgovoru h knjigi zapisal zdravnik in akademik dr. Dušan Ferluga.

Dosegel je, da so na oddelek intenzivne terapije poslali vse hudo bolne otroke iz cele Slovenije. Dosegel je, da je bil za prevoz iz oddaljenejših krajev vedno v pripravljenosti helikopter.

Vodil je prizadevanja za skrajšanje časa, ki ga otroci preživijo v bolnišnici, pa tudi za to, da bi bil ta čas zanje čim manj stresen. Prav on je politiko prepričal, naj zagotovi denar za zaposlitev bolnišničnih vzgojiteljic in učiteljic.

Leta 1979 je s prispevkom na pediatrični konferenci odprl razpravo o nasilju staršev nad otroki. Predstavil je več primerov hudo poškodovanih otrok, ki so se zdravili na oddelku otroške kirurgije in za katere je bilo očitno, da niso nastali zaradi padca ali kakšne druge nesreče. »To je bila v tistih časih tabu tema. Veljalo je, da v socializmu ni tega, da bi starši tako hudo pretepali otroke, saj smo 'srečna družba',« se je leta 2006 spominjal za časnik Večer.

Leta 2004 je pri Zvezi prijateljev mladine oblikoval Forum zoper telesno kaznovanje otrok v družini in postal njegov prvi predsednik. Skupaj s sodelavci je dosegel, da je bila prepoved telesnega kaznovanja otrok vključena v novi družinski zakonik, ki pa je nato leta 2012 neslavno padel na referendumu.

Novega poskusa uzakonitve enega svojih redkih neizpolnjenih ciljev dr. Kornhauser žal ni dočakal. Umrl je decembra lani. Star je bil 92 let.