Zadnji dnevi

Donald Trump se tali. Najprej je užalil starše padlega ameriškega vojaka, sicer muslimana, potem demokracijo, češ da bodo demokrati 8. novembra ukradli volitve (in potem bo ljudstvu, ponosnemu na pravico do orožja in samoobrambe, ki mu ju jamči II. amandma ustave, preostal le še atentat na Hillary Clinton, je namignil), nazadnje pa še dojenčka, ki je jokal na njegovem predvolilnem shodu v Ashburnu (Virginia): »Odnesite ven tega dojenčka!« Jasno, ratingi so mu strmo padli. Američani preveč ljubijo družinske vrednote, da bi prenesli žalitev dojenčka. Otroka nikar!

Spomnite se spektakla Dan neodvisnosti in tistega apokaliptičnega genocida v tunelu – umre na tisoče ljudi, vraga, na desettisoče, toda ko se izkaže, da je pes preživel, so vsi srečni in veseli, s publiko vred. Samo, da pes preživi! Zdaj, v nadaljevanju Dneva neodvisnosti (Nova grožnja), pa sredi apokaliptičnega genocida s helikopterjem rešujejo mater z dojenčkom – mati sicer pri tem strmoglavi v smrt, toda dojenčka rešijo. Vsi so srečni in veseli. Kakšno olajšanje! Pa četudi umre na stotisoče, vraga, na milijone ljudi. Vsi lahko umrejo, le dojenček ne. In pes tudi ne.

Podobno je pri Trumpu: lahko užali Mehičane, lahko užali muslimane, lahko užali ženske, lahko užali sodnike, lahko užali invalide, lahko užali vojne heroje, lahko užali novinarje, lahko užali kogarkoli – samo dojenčka ne sme užaliti. Tu se vse konča. Ala Capona, gangsterja, ki je dal pobiti kopico ljudi, so dobili šele pri davkih – Trumpa, ki je užalil ves svet, so dobili šele pri dojenčku.

Ko Trump žali Mehičane, se vsi zabavajo, toda ko užali dojenčka, šalo vzame vrag. Užališ dojenčka – in ratingi ti strmoglavijo. Javno mnenje se je sunkovito obrnilo proti Trumpu. Sondaže so ga poslale na jug, ki ga sam tako prezira. Hillary Clinton je bujno in premočno povedla v vseh odločilnih zveznih državah, na vseh ključnih bojiščih te kampanje (»key swing states«), od Pensilvanije do Floride in Virginie, od Ohia do Michigana in Wisconsina (celo države, ki v tem stoletju še niso nikoli volile demokratov, recimo Georgia, Arizona in Utah, se nagibajo k Hillary). To so velike, pomembne države – z veliko elektorskimi glasovi. Brez elektorskih glasov teh držav Trump ne more zmagati, ali bolje rečeno – brez elektorskih glasov teh držav ima 8. novembra toliko možnosti kot tisti dojenček, katerega je užalil. Če bi bile predsedniške volitve zdajle, bi Hillary pobrala 368 elektorskih glasov, Trump pa le 169, kar pove vse. No, skoraj vse.

Nate Silver, kralj statistike in najboljši napovedovalec volilnih izidov (revija Time ga je že leta 2009 uvrstila med sto najvplivnejših osebnosti na svetu), na slovitem blogu FiveThirtyEight sproti – z računalniškimi simulacijami vseh statističnih podatkov – napoveduje možnosti obeh kandidatov: v ponedeljek, 8. avgusta, je imel Trump le še osemodstotne možnosti, da zmaga. Hillaryjine možnosti za zmago so bile 92-odstotne. Silver, avtor Signala in šuma (The Signal and the Noise, 2012), bestsellerja o »umetnosti in znanosti napovedovanja«, do ubijalskih napovedi pride tako, da volitve vsakič simulira dvajsettisočkrat, zato »vidi« v prihodnost. Ne pozabite: leta 2008 je pravilno napovedal volilne izide v devetinštiridesetih od petdesetih zveznih držav, leta 2012 pa v vseh petdesetih.

Vojna svetov

Trumpu se torej 8. novembra ne obeta le poraz, temveč apokaliptično ponižanje. Obeta se mu nekaj takega, kar se je leta 1964 zgodilo republikanskemu predsedniškemu kandidatu Barryju Goldwaterju, ki je v predsedniško dirko republikanske stranke prav tako padel z neba, ki prav tako ni bil del republikanskega establišmenta, ki je prav tako preskočil vrsto, ki je prav tako delal na svojo roko, ki ga je vodstvo republikanske stranke prav tako preziralo, ignoriralo in sabotiralo, ki mu prav tako ni nihče pripisoval nobenih možnosti, da bi postal predsedniški kandidat republikanske stranke, ki je prav tako veljal za eksota in klovna, ki je prav tako žgal populistično demagogijo (ameriški »komunisti« si skušajo s socialno državo podrediti ljudi, Ameriki se obeta »vladavina v slogu orientalnega despota«, Sovjetsko zvezo bi bilo treba vojaško napasti in poraziti, v Vietnamu bi bilo treba uporabiti jedrsko orožje, »ekstremizem pri obrambi svobode ni greh« ipd.), ki je prav tako podžigal rasizem (zakon, ki bi črncem zagotovil volilno pravico, ne pride v poštev), ki ga je prav tako podprl Kukluksklan, ki je imel prav tako konspirološki mindset (verjel je v obstoj neznanih letečih predmetov in alienov), ki so ga prav tako imeli za nevarnega (to bo konec sveta! sprožil bo atomsko vojno!), ki so ga psihiatri Ameriki prav tako odsvetovali in ki je prav tako mislil, da lahko reče, kar mu pač pade na pamet, in da lahko užali, kogarkoli hoče. Goldwater, senator iz Arizone, Trump pred Trumpom, čigar velika navijačica je bila tudi tedaj še rosno mlada Hillary Rodham (»Moja politična prepričanja koreninijo v konservativizmu, v katerem sem bila vzgojena,« je rekla leta 1996), je potem katastrofalno, tako rekoč apokaliptično izgubil. Osvojil je le 52 elektorskih glasov. Zanj so bile le najbolj rasistične države na jugu. Lyndon B. Johnson, demokratski predsedniški kandidat, ki je v Beli hiši nasledil umorjenega Johna F. Kennedyja, ga je osmešil, sam Goldwater pa je osmešil republikansko stranko, ki je po njegovem debaklu skoraj razpadla.

In Trump je za republikansko stranko to, kar je bil za republikansko stranko Goldwater – ne zlato, temveč voda. Malo verjetno je, da bodo republikanci volili Hillary, pa četudi je bila nekoč »Goldwater Girl« in četudi se je še leta 1968 udeležila republikanske predvolilne konvencije (več kot 80 odstotkov republikanskih volivcev ima o njej skrajno negativno mnenje), toda tudi republikanski volivci zanj ne bodo glasovali ravno trumoma. Hej, užalil je dojenčka! Kar je v njihovih očeh približno tako, kot če bi rekel, da podpira abortus. Ko je rekel »Odnesite ven tega dojenčka!«, so slišali: abortirajte ga!

Trumpa je spodnesla malenkost, ali bolje rečeno – spodnesel ga je dojenček. Spomnite se filma King Kong: strašnega Konga ne pokončajo ne tanki ne letala, temveč nekaj čisto majhnega, malenkost – lepota ženske, v katero se zaljubi. Res ironično bi bilo, če bi Trumpa spodnesla tudi njegova »mala dividenda«, Melania Trump, ki je do sedaj trdila, da je v Ameriko imigrirala vzorno in povsem legalno, zdaj pa odvetnik, ki je urejal njene papirje, pravi, da je leta 2001 zeleno karto – in s tem dovoljenje za delo v Ameriki – pridobila »na osnovi poroke«, kar je čudno, če pomislite, da se je s Trumpom poročila šele štiri leta kasneje. Kaj če je bila že prej taktično – in kakopak fiktivno, ilegalno – poročena s kakim drugim Američanom, sprašujejo tisti, ki so videli Weirovo Zeleno karto. Že prej pa se je izkazalo, da v Ameriko s turističnim vizumom ni prišla leta 1996, kot je sama rekla, temveč že leto prej.

Ko Trump žali Mehičane, se vsi zabavajo, toda ko užali dojenčka, šalo vzame vrag.

In ker smo že ravno pri apokalipsi, se lahko spomnimo še Vojne svetov, v kateri orjaške, strašne, invazivne, apokaliptične intergalaktične pošasti, ki spuščajo »črni dim« ( ja, orožje za množično uničevanje), pokoplje šele nekaj čisto majhnega, mikroskopsko majhnega – mikrobi. Ne težka artilerija ne torpedi, temveč »najponižnejše reči, ki jih je v svoji modrosti ustvaril Bog«, kot je H. G. Wells zapisal na koncu slovitega sci-fi romana, ki ga je ekraniziral Steven Spielberg in ki ga je Orson Welles leta 1938 prelevil v pompozno radijsko srhljivko, s katero je Ameriko pognal v beg. Wellsova Vojna svetov – sicer kritika evropskega, še posebej britanskega imperializma, nacionalizma, rasizma in šovinizma ter milenijske paranoje in apokaliptike (če so evropski imperialisti povsem iztrebili Tasmance, zakaj potem Evropejci tako javkajo, ko skušajo z njimi isto narediti Marsovci, je rezoniral Wells) – je vključevala tudi norega evangeličanskega pridigarja, ki zunajzemeljsko invazijo razglasi za Armagedon in ki se pred pošastmi spretno potuhne, a nazadnje ne more iz svoje kože – izbruh evangeličanske blaznosti, ki je preprosto ne more kontrolirati, ga izda, tako da ga pošasti opazijo in pokončajo.

Trumpovi mučeniki

Ta radikalizirani evangeličan bi kakopak volil Trumpa. Belski evangeličani so Trumpovo volilno telo. To vemo. A ironično: tiste dni, ko je Trump užalil dojenčka, je umrl tudi 90-letni Tim LaHaye, kralj evangeličanske apokaliptike, ki je slovel predvsem po dveh rečeh.

Prvič, z baptističnim pastorjem Jerryjem Falwellom je leta 1979, tik pred predsedniškimi volitvami, ustanovil Moralno večino, mogočno ultrakonservativno organizacijo, ki je belske evangeličanske kristjane prelevila v volilni blok – Ronalda Reagana brez tega bloka krščanske desnice ne bi bilo.

In drugič, leta 1995 je začel objavljati apokaliptične romane iz serije Left Behind, huronske in zelo vplivne bestsellerje (prodali so 63 milijonov izvodov), v katerih skušajo radikalizirani evangeličani preživeti Antikrista in Armagedon ter v enem kosu pričakati ponovni prihod Jezusa Kristusa. Noben kristjan ne sme »ostati zadaj«. Tak je božji načrt, Bog pa je le en – in nobenega dvoma ni, na čigavi strani je. Serija se je začela prav med tistimi, ki so »ostali zadaj«. Da bi jih Bog sprejel in vzel v svoje varstvo, se morajo ponovno roditi v Jezusu Kristusu, kar pomeni, da se morajo preleviti v fanatične, ortodoksne vernike – v fundamentaliste, krščanske džihadiste. Če nočejo »ostati zadaj«, se morajo evangelizirati in radikalizirati do fundamenta. Ko pridejo zadnji dnevi, ne moreš reči, da nisi vedel. Ali pa da si nedolžen. Glavni junaki te serije nočejo »ostati zadaj«, še več, da bi se čim bolje pripravili na neizogibno izpolnitev bibličnih prerokb, formirajo »mučeniško bojno enoto«, alias Tribulation Force, se bijejo s kugami, naravnimi katastrofami in sončnimi mrki, obenem pa skušajo zrušiti Antikrista, nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov (produkta dveh gejev in lezbijke!), ki je svet spremenil v diktaturo, katere metropola – Novi Babilon – stoji v Iraku, in po hitrem postopku pokristjaniti čim več ljudi.

Da bi bili Kristusovi mučeniki čim bolj pri stvari, nenehno krožijo med Ameriko, Irakom in Izraelom, ki kar hlepi po evangelizaciji in ki ga je treba za vsako ceno zaščititi, saj je dokaz, da Biblija ni le fikcija, temveč razodeta resnica. Kristusovi mučeniki se zato na strani Izraela borijo proti globalnemu Zlu – iraškemu Antikristu. Njihov boj je le izpolnitev biblične prerokbe. Alternative ponovnemu rojstvu v Jezusu Kristusu ni. Ali se pokristjaniš – ali pa »ostaneš zadaj«.

Serija Left Behind, metafizični in smrtno nevarni kič krščanske paranoje, je fiktivna verzija fundamentalistične Biblije, te »teorije vsega«, in obenem teološki načrt ameriške zunanje politike, ki je prikazana kot del božjega načrta. Vse, kar se zgodi, in vse, kar storimo, pa naj se zdi še tako noro, brutalno in absurdno, je bilo itak prerokovano v Bibliji! Jasno, z napadom na Irak vred. Ker je dobra in pravilna le tista ameriška zunanja politika, ki sledi apokaliptičnim prerokbam Biblije, ne preseneča, da je Busheva zunanja politika izgledala kot imitacija serije Left Behind. In ker se zdi belskim evangeličanom, fundamentalističnim apokaliptikom, konec sveta tako neizogiben kot ponovni prihod Jezusa Kristusa, ne preseneča, da tako slavijo vojne, destrukcijo, obsedna stanja, zastraševanja, katastrofe in pandemije – vse to le potrjuje, da imajo prav, da se res bližajo zadnji dnevi, da se torej bližata Rapture in Great Tribulation, oba metadogodka iz serije Left Behind, ki sporoča: svet je treba uničiti, da bi ga rešili!

Vprašanje je le, kdo bo uničil svet, da bi ga rešil. Če karnevalski Trump, pa karnevalski Trump. Zdaj lažje razumete, zakaj radikalizirani puritanski evangeličani tako navijajo za Trumpa in zakaj jih to, da nenehno maha s svojim tičem, da v avtobiografiji ni mogel prehvaliti seksa s poročenimi ženskami, da ne more prehvaliti hčerkinega geštela, da je že tretjič poročen in da je poročen z žensko, ki je pozirala gola, ne moti – prav zato, ker vsi napovedujejo, da bo sprožil atomsko vojno in uničil svet. »Nihče ni popoln,« pravi baptistični pastor Franklin Graham, »popoln je le Jezus Kristus, a ne kandidira za ameriškega predsednika.«

Ne, evangeličanskih džihadistov, ki sta jih radikalizirali fundamentalistična, kreacionistična verzija Biblije in serija Left Behind (ter jih očitno poslali v utopični vzporedni svet, v katerem ni gejev, abortusov, feminizma, teorije spola in »kaosa« družbenih sprememb), ne bi motilo, če bi Trump sprožil atomsko vojno in uničil svet, saj bi s tem le izpolnil karizmatično biblično prerokbo in potrdil, da imajo prav. Če vprašate krščanske džihadiste, Trump lahko svet tudi uniči – sami bodo itak ponovno vstali.

Kar je kakopak noro in perverzno: Trump lahko uniči svet – samo da ne užali dojenčka.