MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Družba

Terapevtski trip

LSD, nore gobe, ekstazi, ketamin ... Prepovedane psihoaktivne droge doživljajo raziskovalno renesanso. Prvi izsledki so osupljivi.

Slika, ki naj bi jo pod vplivom LSD-ja naslikal John Lennon. Ime slike je Strong.

Slika, ki naj bi jo pod vplivom LSD-ja naslikal John Lennon. Ime slike je Strong.
© GettyImages

19. april 1943, 16.20: 0,5 mililitra 0,5-promilne raztopine dietilamidovega tartrata. Zaužito razredčeno v centilitru vode. Brez okusa. 17.00: začetek omotice, občutka tesnobe, motenj vidne zaznave, simptomov ohromelosti, želje po smehu.

To so vse besede, ki jih je Albertu Hoffmanu, kemiku v švicarskem farmacevtskem podjetju Sandoz, uspelo zapisati v laboratorijski dnevnik, preden je nadzor nad telesom prevzel dietilamid lizergične kisline, ki ga je znanstvenik izdelal. To je bil prvi trip na LSD v zgodovini. Doživljal ga je njegov odkritelj.

Pomočnika je prosil, naj ga pospremi domov. »Šla sva s kolesi, ker zaradi vojnih varčevalnih ukrepov avtomobili niso bili na voljo,« se Hoffman spominja v avtobiografiji, naslovljeni LSD – moj problematični otrok. Na poti domov je snov začela učinkovati še močneje. »Vse v mojem vidnem polju je migetalo, podobe so bile izkrivljene, kot bi jih opazoval v ukrivljenem ogledalu. Zdelo se mi je, da se ne morem premakniti z mesta, čeprav mi je pomočnik kasneje povedal, da sva kolesarila zelo hitro.« Doma se je moral zaradi izgube sposobnosti ohranjanja ravnotežja večkrat uleči na kavč, dnevna soba pa je začela spreminjati obliko. »Vse se je vrtelo, znani predmeti in kosi pohištva so začeli prevzemati groteskne, grozeče oblike.« Soseda, ki mu je prinesla mleko, je bila videti kot zlobna čarovnica z barvito masko.

Njegovo zavedanje samega sebe je bilo na preizkušnji. »Vsak izraz moje volje, vsak poskus končanja dezintegracije zunanjega sveta in disolucije mojega ega se je zdel zaman.«

Prišel je zdravnik, ki ga je poklical pomočnik, a je ugotovil, da sta srčni utrip in krvni tlak normalna, in se je odločil, da je najbolje počakati, da stanje mine.

Počasi se je Hoffmanu svet spet začel sestavljati. »Groza se je omehčala ter prepustila prostor občutku sreče in hvaležnosti.« Užival je v nepredstavljivih barvah in igri oblik, ki je potekala za zaprtimi vekami.

Zvečer, ko so učinki LSD že skoraj v celoti popustili, je popolnoma izčrpan zaspal.

»Naslednje jutro sem se zbudil svež, s čisto glavo, še vedno pa nekoliko telesno utrujen. Skozme je tekel občutek dobrega počutja in prenovljene življenjske energije. Zajtrk se mi je zdel izjemno okusen in mi je bil v neverjeten užitek.« Kasneje se je po spomladanski plohi sprehodil po s soncem obsijanem vrtu. »Svet se mi je zdel kot na novo ustvarjen. Vsi moji čuti so vibrirali v stanju najvišje mogoče občutljivosti, ki je vztrajala ves dan.«

Nadrejeni mu sprva niso hoteli verjeti, da je tako majhen odmerek povzročil tako izjemne učinke. Šele ko so trije sodelavci ponovili Hoffmanov poskus z le tretjino njegovega odmerka, so začeli verjeti. Zavedal se je, da je ustvaril snov, ki je potencialno uporabna v farmakologiji, nevrologiji in še posebej psihiatriji. »Nisem pa si mislil, da se bo raba razširila tudi zunaj medicine.«

Stroga prepoved psihedeličnih snovi, ki je sledila moralni paniki zaradi njihovih mogočih negativnih učinkov, je za več desetletij neupravičeno zatrla znanstvene raziskave.

Nemilost

Sandoz je LSD poslal vsakemu znanstveniku, ki je zanj zaprosil, v upanju, da bo kateremu od njih uspelo najti medicinsko korist. V letih, ki so sledila, je bilo opravljenih več kot tisoč različnih raziskav, veliko tudi z državnim financiranjem. LSD je na primer pokazal spodbudne rezultate pri zdravljenju odvisnosti od alkohola ter lajšanju tesnobe in strahu pred smrtjo.

A sčasoma je obetavno zdravilo »ušlo« iz laboratorija in našlo plodna tla v takratni hipijevski kulturi, predvsem v Združenih državah Amerike. V medijih so se začela pojavljati prva poročila o smrti po zaužitju, ko so na primer ljudje v prepričanju, da lahko letijo, skakali s hiš. Nastopila je moralna panika. Sandoz je prekinil proizvodnjo, LSD pa je bil uvrščen na črno listo prepovedanih drog brez medicinske uporabnosti.

Znanstvene raziskave so tako rekoč zamrle in LSD je bil trajno stigmatiziran.

Šele v novem tisočletju se je zanimanje zanj med znanstveniki spet okrepilo. Pred dvema letoma so bili objavljeni prvi izsledki klinične raziskave na ljudeh od padca LSD v nemilost. Raziskovalci iz Švice in ZDA so preverjali učinek LSD v povezavi s psihoterapijo na lajšanje tesnobe bolnikov s potencialno smrtnimi boleznimi. Pozitivni učinki na zmanjšanje tesnobe so po dveh seansah vztrajali še po enem letu.

Skupina znanstvenikov z londonskega Imperial Collegea je letos objavila sploh prve slike aktivnosti možganov pod vplivom LSD, pridobljene s funkcionalno magnetno resonanco. Ugotovitve so osupljive.

Kot je za revijo Nature pojasnil vodja skupine dr. David J. Nutt, je na posnetkih jasno vidna živahna komunikacija med deli možganov, ki navadno ne komunicirajo med seboj. »Še posebej pomembna je povečana komunikacija vidnega korteksa z drugimi deli možganov, ki lahko pomaga razložiti žive in zapletene halucinacije.«

LSD nameravajo preizkusiti pri zdravljenju depresije, pri kateri uveljavljena zdravila niso bila učinkovita. Opogumljajo jih tudi nedavni uspehi z drugo psihedelično snovjo. Tisto, ki jo najdemo v tako imenovanih »norih gobah«.

Povečana možganska aktivnost na LSD v primerjavi s placebom.

Povečana možganska aktivnost na LSD v primerjavi s placebom.
© Imperial College/Beckley Foundation

Enkratni antidepresiv

Petnajst let po znamenitem dogodku z LSD je bil Albert Hoffman spet na delu. Prav zaradi njegovega slovesa se je nanj obrnil pariški strokovnjak za glive Roger Heim, ki je preučeval različne vrste gob s psihedeličnim učinkom, ki so jih v različnih delih sveta že stoletja uporabljali v obredne namene. Hoffmanu je iz gob vrste Psilocybe mexicana uspelo izolirati aktivno snov – psilocibin. Z določitvijo njegove kemijske sestave je našel način, kako snov izdelati v laboratoriju.

Tudi psilocibin je Sandoz začel razpošiljati znanstvenikom, a je bila njegova »kariera« precej kratka, saj so bile vse psihedelične snovi žrtev pogroma proti LSD.

V novem tisočletju je psilocibin spet deležen povečane pozornosti. Nevroznanstvenik dr. Robin Carhart-Harris z Imperial Collegea je zbral 12 prostovoljcev z dolgotrajno, v povprečju 18 let trajajočo depresijo, pri katerih klasično zdravljenje z antidepresivi ni bilo uspešno. Teden po enem samem odmerku psilocibina so vsi poročali o izboljšanju stanja. Tri mesece kasneje je pri petih depresija popolnoma izginila.

Skupina raziskovalcev na eni najuglednejših ameriških medicinskih fakultet, na Univerzi Johnsa Hopkinsa v Baltimoru, se je odločila preizkusiti učinke psilocibina pri zdravljenju odvisnosti v povezavi s kognitivno vedenjsko terapijo. Na njihov poziv se je javilo 15 dolgoletnih kadilcev, ki jim standardne metode za opuščanje kajenja niso pomagale in ki so v povprečju že šestkrat neuspešno poskušali opustiti kajenje. Opravili so po dve ali tri seanse. Leto po terapiji jih je kadilo le pet. Čim močnejša je bila izkušnja sodelujočih s psilocibinom, tem večja je bila verjetnost, da bodo nehali kaditi.

LSD in psilocibin nista osamljena. Številne prepovedane psihoaktivne droge doživljajo raziskovalno renesanso. Ketamin, disociativni anestetik, in ayahuasca, starodavni obredni napitek južnoameriških staroselcev, katerega aktivna psihedelična učinkovina je dimetiltriptamin, sta se v manjših raziskavah v povezavi s psihoterapijo pokazala kot obetavna za zdravljenje depresije. MDMA oziroma »ekstazi« daje spodbudne učinke pri zdravljenju posttravmatskega stresnega sindroma, predvsem pri ameriških vojnih veteranih.

Dosledna previdnost

Zaradi 50-letne raziskovalne luknje je znanost o mehanizmu učinkovanja psihedeličnih drog še v povojih. Celo znanstveni terminologiji s tega področja se še ni uspelo otresti sumljivega mističnega besednjaka. Dr. Albert Garcia-Romeu, raziskovalec na Univerzi Johnsa Hopkinsa, na primer psihedelike opisuje kot obetavne zaradi »njihove sposobnosti zbujanja globokih, razkrivajočih in visoko pomenskih izkušenj«. Zaradi velike intenzivnosti in učinka pa lahko te izkušnje, dodaja Garcia-Romeu, »pomagajo spodbuditi osebnostno rast in preobrazbo«.

Pri znanstvenem eksperimentiranju s psihedeličnimi drogami gre za zelo nadzorovane poskuse, ki v največjem mogočem obsegu preprečujejo morebitne negativne učinke teh snovi.

Tudi znani ameriški pisec Michael Pollan je, kot je zapisal v lanskem članku o terapevtskih učinkih psihedeličnih drog v reviji New Yorker, opazil, da »številni le s težavo opišejo bizarne dogodke v svoji glavi med psihedeličnim potovanjem, ne da bi pri tem zveneli kot newageevski guruji ali norci.«

Treba je poudariti, da gre pri znanstvenih poskusih s psihedeličnimi drogami za zelo nadzorovane poskuse, ki v največjem mogočem obsegu preprečujejo morebitne negativne učinke teh snovi. »Naše raziskave s psilocibinom dokazujejo, da so tveganja minimalna, kadar ga zaužijejo dobro pripravljeni posamezniki v nadzorovanem okolju,« pravi dr. Garcia-Romeu. Je pa seveda res, da sodelujoče skrbno izberejo. »Veliko časa porabimo za preverjanje prostovoljcev v raziskavah, da se prepričamo, da niso nagnjeni k razvoju nekaterih psiholoških motenj, na primer psihoze, saj bi to povečalo možnosti za neželene učinke.« Ne samo to, dolgotrajnemu postopku izbiranja sledi še dolgotrajen postopek priprave na zaužitje in vzpostavljanja zaupanja med prostovoljci ter nadzornikoma, ki sta v času seanse neprestano prisotna. »Učinki psilocibina so nepredvidljivi in kljub vsem pripravam je lahko izkušnja zelo težka. A gre bolj za psihološke učinke, saj načeloma velja, da psilocibin za telo ni toksičen.«

Prav tako velja, da klasični psihedeliki, kot sta LSD in psilocibin, ne povzročajo nikakršne odvisnosti. V nasprotju s splošnim prepričanjem tudi ni trdnih dokazov, da bi bila uporaba psihedeličnih drog dolgoročno povezana s poslabšanjem duševnega zdravja. Celo nasprotno. Kot sta norveška nevrologa Teri Krebs in Pål-Ørjan Johansen z Medicinske fakultete v Trondheimu ugotovila z analizo na vzorcu 130 tisoč Američanov, ki so izpolnili anketo o uporabi drog in zdravju, »ni nikakršnih pomembnih povezav med uporabo kateregakoli psihedelika in katerimikoli duševnimi težavami. V več primerih je bila uporaba psihedelikov povezana celo z nižjimi stopnjami pojavnosti teh težav.«

Seansa s psilocibinom na univerzi John Hopkins.

Seansa s psilocibinom na univerzi John Hopkins.
© Matthew W. Johnson

Stigma

Več kot očitno je, da je stroga prepoved psihedeličnih snovi, ki je sledila moralni paniki zaradi njihovih potencialnih negativnih učinkov, za več desetletij neupravičeno zatrla znanstvene raziskave. Politika jim ni bila pripravljena priznati nikakršne morebitne medicinske uporabnosti. Pa ne zato, ker bi bile psihedelične droge še posebej nevarne. »V Veliki Britaniji je precej težje raziskovati učinke konoplje, psilocibina in MDMA kot pa učinke heroina, čeprav je ta veliko nevarnejši,« opozarja David Nutt. Razlog za to je banalen. Heroin in na primer amfetamini so starejše spojine, ki so bile v času sprejemanja mednarodnih konvencij o prepovedanih drogah in na začetku tako imenovane 'vojne proti drogam' že dodobra raziskane. Psihedelične droge pač ne. Številne nove spojine so politiki samodejno uvrstili na črni seznam. »Težko se je domisliti še kakšnega znanstvenega področja, ki bi ga tako prizadele regulatorne omejitve,« ugotavlja Nutt. Za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj za izvedbo raziskave s psilocibinom so potrebovali skoraj tri leta. »Izsledki raziskave niso najizjemnejši dosežek,« je dejal za revijo Nature. »Najizjemnejši dosežek je to, da nam je raziskavo sploh uspelo izpeljati.«

Znanstveniki se izjemno težko odločijo za preučevanje snovi, če je pridobitev vseh potrebnih dovoljenj večjih uspeh kot sama znanost. Če se kljub temu odločijo za to, večinoma naletijo na nenaklonjene in sumničave odzive regulatornih organov. Kadar kljub temu dobijo vsa potrebna dovoljenja, se zatakne pri financiranju. Raziskave psihedelikov so večinoma odvisne od peščice zasebnih fundacij. Za zagotovitev manjkajočega denarja za dokončanje raziskave o učinku LSD na možgane so se raziskovalci Imperial Collegea morali zateči celo k množičnemu financiranju prek spletne strani Walacea.

Če dobite potrebna finančna sredstva, morate imeti veliko sreče pri iskanju zavarovalnice, ki bo pripravljena zavarovati sodelujoče v raziskavi, četudi ta nima močnega farmacevtskega zaledja. Farmacevtske industrije pa psihedeliki ne zanimajo, saj gre večinoma za že dolgo znane spojine, za katere so patenti že davno potekli.

Področje raziskovanja psihedelikov je do zdaj nad vodo držal predvsem ugled ustanov, na katerih so raziskave potekale. A čas bi bil, da vodilno vlogo pri ustvarjanju ugleda prevzamejo izjemno obetavni izsledki.

Destigmatizacija je dolgotrajen proces. Izkušnje z uvajanjem konoplje, včasih prav tako neupravičeno stigmatizirane rastline, v medicino pa kažejo, da koristi bolnikov, sploh tistih, pri katerih so vsi uveljavljeni načini zdravljenja že odpovedali, nazadnje praviloma le prevladajo nad predsodki.

Slovenski eksperiment

Ustavljeno preizkušanje ibogaina.

Dr. Maja Bresjanac, nevroznanstvenica z Inštituta za patofiziologijo pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Dr. Maja Bresjanac, nevroznanstvenica z Inštituta za patofiziologijo pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.
© Uroš Abram

Pred nekaj leti smo bili tudi v Sloveniji tik pred tem, da opravimo prvo randomizirano nadzorovano raziskavo s psihedelično učinkovino na ljudeh.

Šlo je za ibogain, alkaloid iz afriške zdravilne rastline Tabernanthe iboga, ki že dolgo velja za potencialno izjemno učinkovito sredstvo za zdravljenje zasvojenosti. Izsledki poskusov na živalih so ohrabrujoči.

Ibogain naj bi spodbudil plastičnost dopaminergičnih nevronov v možganskem deblu. »Toda tega pri ljudeh ni preveril še nihče,« pravi dr. Maja Bresjanac, nevroznanstvenica z Inštituta za patofiziologijo pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.

K razumevanju delovanja ibogaina na ljudi je s skupino strokovnjakov z Medicinske fakultete in iz ljubljanskega Kliničnega centra hotela prispevati tudi sama.

Ibogain ni nedolžen. Obstaja več dokumentiranih primerov smrti zaradi neželenih učinkov, povezanih z velikimi odmerki. Zato je dr. Bresjančeva s sodelavci izdelala študijski protokol, po katerem bi zdravi prostovoljci vsak dan sedem dni zapored prejemali zelo majhne odmerke. Zanimalo jih je, ali bi bilo potencialne koristne učinke mogoče doseči s postopnim dodajanjem ibogaina in se tako izogniti neželenim akutnim posledicam velikih odmerkov. A raziskave jim še vedno ni uspelo izpeljati. »Nerazumevanje in strah nekaterih strokovnih krogov pred takšnimi raziskavami sta ustavila delo, da so nas z izsledki in objavami prehiteli kolegi iz tujine,« pravi dr. Bresjančeva.

Skupaj s še enim sodelavcem sta sklenila, da predlagani protokol sedemdnevnega uživanja majhnih odmerkov ibogaina preverita kar na sebi. Pri tem sta pred začetkom ter na koncu poskusa in ves čas uživanja ibogaina opravljala meritve za spremljanje koncentracije ibogaina in njegovih učinkov na srce, živčevje, presnovo. »Moja osebna izkušnja z ibogainom v majhnih odmerkih ni pretresljiva. Nisem doživela nobenih prividov ali drugih opisanih psihičnih, nevroloških ali prebavnih učinkov velikih odmerkov. Po nekaj dneh jemanja me je ob naslednjem odmerku le vsakič navdal občutek toplote in spokoja.« Jasno je, da poskus na sebi nima znanstvene vrednosti, kot jo ima ustrezno zasnovana in izpeljana raziskava. Nad to pa še ni obupala. »Predvidoma bomo poskusili raziskave na ljudeh zagnati v prihodnjem letu ali dveh.«

Nedavni izsledki tujih raziskovalcev jo opogumljajo, prepričana pa je, da je iskanje potencialnih medicinskih koristi le del zgodbe. »Vpogled v dinamiko delovanja nevralnih omrežij med psihedeličnim izkustvom bo nedvomno prispeval k razumevanju nevralnih podstati zavesti, doživljanja sebe in sveta, spomina, čustvovanja, domišljije, ustvarjalnosti ... pojavov, ki so osrednje značilnosti človekovega obstoja, a še brez zadovoljivih znanstvenih razlag.«

LSD
Sintetični psihedelik, izdelan na osnovi izvlečka škrlatne glavnice, glive, ki raste na rži. Odkril ga je Albert Hoffman leta 1938. Ker poskusi na živalih niso ponudili zanimivih izsledkov, so ga sprva opustili. Hoffman je njegove učinke odkril šele pet let zatem, ko ga je znova izdelal. Učinkuje že v izjemno majhnih odmerkih. 150 mikrogramov velja za velik odmerek. Učinek se pojavi po 15–90 minutah in lahko traja tudi več kot deset ur.

Psilocibin
Psihedelična učinkovina, ki jo v naravi najdemo v gobah več kot sto različnih vrst, večinoma iz rodu Psylocibe. Prvi jo je izoliral in umetno sintetiziral Albert Hoffman. 25 tisočink grama velja za velik odmerek. Učinek se pokaže približno pol ure po zaužitju in traja od štiri do šest ur.

Ayahuasca
Obredni napitek južnoameriških staroselcev. Ključni sestavini sta lubje ovijalke Banisteriopsis caapi in listje grma Psychotria viridis, ključna aktivna učinkovina pa DMT oziroma dimetiltriptamin. Učinek se pojavi po 20 do 60 minutah in traja od štiri do osem ur.

Ibogain
Alkaloid, prisoten v afriški rastlini Tabernanthe iboga, ki izvira iz Gabona. Za njenega popularizatorja velja Američan Howard Lotsof, ki se je z ibogainom pri 19 letih po naključju rešil odvisnosti od heroina, nato pa življenje posvetil popularizaciji te rastline. Običajni domerki so v razponu od 200 do tisoč miligramov. Učinek lahko traja tudi več kot en dan.

MDMA
MDMA oziroma 3,4-metilendioksi-N-metamfetamin je »klasična« sestavina tabletk ekstazija in se pogosto uporablja kot sopomenka zanj. Leta 1912 ga je odkril Anton Köllisch, kemik v nemškem farmacevtskem gigantu Merck. Ta je molekulo patentiral in registriral kot sredstvo za hujšanje, a je nikoli ni poslal na trg. Köllisch je umrl med prvo svetovno vojno. Uporabo je populariziral ameriški znanstvenik Alexander Shulgin, znan tudi kot »boter psihedelikov«. Za velik odmerek velja 140 miligramov. Učinek se pokaže 20 do 90 minut po zaužitju in traja tri do pet ur.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.