Grda plat Facebooka

Berlinska igralka Jennifer Ulrich je 20. februarja na svojem profilu na Facebooku objavila posnetek, na katerem so bili dokumentirani dogodki v saškem kraju Clausnitz. Prikazuje, kako so prebivalci obkolili avtobus z begunci, policisti pa so spremljali prestrašene ljudi, da bi jih zavarovali pred množico. »Zdajle, ko gledam podobe iz Clausnitza, me je zelo sram, da sem Nemka,« je napisala Ulrichova. »Kri mi je zaledenela v žilah ob vsej tej nečlovečnosti in ob tolikšnem sovraštvu.« Ulrichova je profil na Facebooku odprla maja 2013. Večinoma tam objavlja fotografije iz filmov, pri katerih sodeluje, in podatke o javnih nastopih, ki jih pospremi s prijaznim komentarjem. Ljudje, ki jih takšne stvari zanimajo, so praviloma kolegi in njeni oboževalci.

Dva dni po objavi o Clausnitzu pa se je na igralkini strani oglasil uporabnik družabnega omrežja pod psevdonimom Mario Weber in ji zagrozil s smrtjo. »Vzeti bi moral žago in ti preprosto zmleti podrekano nagravžno faco,« je napisal. »Ulrichova, crkni že, ker nisi vredna, da živiš!!!« Čez nekaj minut je sledila druga, nič manj nazorna objava: »Dan obračuna bo prišel, levičarska drekačica, in takrat bom tam, da bom vsakega posebej od vas drekačev zaklal na čim bolj krvav način.« Ulrichova, ki jo širše občinstvo pozna po filmih, kot sta Val in Diaz – ne počistite krvi, kritike navadno vzame na znanje zelo hladnokrvno. Tu in tam se zgodi, da so ljudje do njenih prispevkov na Facebooku kritični in praviloma takšne komentarje kar prezre. V tem primeru pa se je odločila, da se posvetuje z agentom in se brani. Še isti večer je na berlinski policiji podala prijavo, poleg tega je komentarje prijavila tudi Facebooku, da bi onemogočil takšne uporabnike.

Facebook uporabnikom obljublja, da bo ukrepal proti tistim, ki nadlegujejo in grozijo. »Želimo, da se ljudje pri uporabi Facebooka počutijo varne,« piše v standardih skupnosti, ki so nekakšna interna pravila obnašanja.

Podjetje se v teh standardih tudi zavezuje, da bo vsako prijavo zaradi sovražnega govora skrbno preverilo: »Kadar obstaja resnično tveganje za fizične poškodbe oseb ali neposredne grožnje javni varnosti, vsebino odstranimo …« Na Facebooku odstranijo tudi »uresničljive grožnje javnim osebam […], prav tako sovražni govor, usmerjen proti njim – enako […] velja za vsakega zasebnega uporabnika.« V pogojih uporabe v razdelku o zagotavljanju varnosti še zatrjujejo: »Izsiljevanja ali nadlegovanja ne dopuščamo.« Dva dni po tistem, ko je Ulrichova prijavila grožnjo, da ji bodo obraz razmesarili z žago, je prejela odgovor, da so komentar preverili in ugotovili, da ne krši standardov in pravil skupnosti.

Če storilca ni mogoče prepoznati, ker Facebook varuje njegovo identiteto, tudi kazenska ovadba ne koristi. Podjetje s tem dejansko varuje pisce sovražnih komentarjev in si povečuje promet.

Dodatnega pojasnila ni bilo. Prav tako ni bilo razvidno, kdo je grožnjo preveril in kdo je poslal odgovor. V nasprotju z drugimi podjetji Facebook pri stiku s strankami ne navede nobenega imena. Ulrichova je ugotovila, da ni niti telefonske številke, na kateri bi lahko prosila za dodatna pojasnila.

Zgodba bi se pri večini uporabnikov Facebooka, ki bi na svojem profilu odkrili neprimerne komentarje, s tem verjetno končala. A ker zna biti Ulrichova precej vztrajna, ko jo kaj razjezi, je Facebookov odgovor nalepila na svoj profil skupaj z vprašanjem, kaj bi ji še moral napisati ta brezmejno prijazni in očitno prisebni uporabnik, da bi se Facebooku njegovi komentarji zazdeli sporni.

Tokrat je podjetje takoj prepoznalo kršitev svojih smernic in Ulrichova je od njega dobila sporočilo, da so njen prispevek izbrisali, bila je tudi opozorjena, naj prebere pravila in standarde skupnosti. Nato so njen profil zaprli z obvestilom, da račun trenutno ni dostopen – to je izvedela, ko je prijateljem skušala poslati sporočila prek Facebooka. Pozneje je »Facebookova ekipa« pojasnila, da je šlo za napako. Nekaj dni pred tem se je vmešal igralski kolega Til Schweiger in javnost opozoril na ta primer. Nanj je postal pozoren tudi neki berlinski rumeni časnik.

Milijoni ljudi vsak dan na Facebooku sporočajo, kaj jih zabava, jezi, veseli in se jih kako drugače dotakne. Za številne ljudi po vsem svetu je več kot samo platforma, na kateri navezujejo in ohranjajo stike s prijatelji ter znanci. Je tudi pomemben vir informacij in za marsikoga okno v svet.

Danes so na spletu vsi, od otrok cvetja, prijateljev živali do ljudi, ki iščejo svoj notranji jaz – vendar tudi ljudje, ki imajo Hitlerja za največjega državnika vseh časov, zelene pa za poosebljenje zla. Vsak lahko neovirano časti Hitlerja. Težave se pojavijo, ko takšen človek začuti potrebo, da svoje mnenje predstavi svetu.

Svobodno izražanje mnenja je dobrina, vendar so z njo povezane omejitve. Kdor žali in kleveta druge, mora računati s tem, da ga bo kdo tožil in bo moral plačati odškodnino. Pri nekaterih izjavah se vmeša celo državno tožilstvo. Za zanikanje holokavsta je na primer v Nemčiji zagrožena kazen. Tudi hujskanje in podpihovanje sovraštva proti posameznim skupinam pa poveličevanje nacizma so v Nemčiji prepovedani.

Država je v takšnih primerih zelo nepopustljiva. Nekdanji soustanovitelj Frakcije rdeče armade Horst Mahler, ki je bil na stara leta izrazito desno usmerjen, je moral leta 2009 v zapor zaradi hujskanja. Desetletne zaporne kazni mu niso zmanjšali na pogojno kazen niti zaradi sepse, po kateri so mu morali desno nogo amputirati pod kolenom. Številni morilci so obsojeni na krajše kazni.

V marsikateri državi veljajo stroga pravila tudi glede objavljanja vsebin. Nihče se ne more izgovarjati na to, da ni avtor. Pri časopisnih člankih je odgovoren glavni urednik, na radiu in televiziji pa programski vodja. Glavni urednik si že z objavo pisma bralcev, ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, lahko na vrat nakoplje postopek zaradi sostorilstva, v Nemčiji ga lahko doleti prepoved opravljanja poklica.

Na Facebooku pa je mogoče vse. Kanclerko lahko pošljejo na vislice in grozijo poslancem, da bodo pobili njih in njihove otroke. Drugače misleče lahko ozmerjajo z ušmi, smetmi, gnidami in gnojem in potem še ponazorijo, kako bodo smeti stresli v jamo, zelo podobno grobu.

Obstajajo strani, na katerih pozivajo, naj bi vse begunce poslali v plinske celice. Na drugih preberemo zahtevo, naj ljudje v begunskih domovih podtikajo požare, pa si nihče več ne bo upal v Nemčijo. Odkriti je mogoče vse vrste upodobitev nasilja, bahavo razkazovanje kljukastih križev, poveličevanje nacistične diktature skupaj z njenimi taborišči.

Vse to je javno dostopno, tudi otrokom. Teoretično moraš biti star 13 let, da se lahko prijaviš na Facebook. A ob prijavi nihče ne preverja resničnosti podatkov. Kdor je enkrat prijavljen v omrežje, tako rekoč nikoli več ne naleti na starostne omejitve.

To je popoln sklenjeni krog: sovražnemu komentarju sledi replika, to pa spet spodbudi nove sovražne komentarje.

Septembra lani je ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg nemški kanclerki Merklovi med delovnim kosilom v New Yorku obljubil, da bo ukrepal. Prav zaradi političnih pritiskov je bil Facebook pripravljen sodelovati v pobudi, s katero naj bi preprečili sovražni govor, ki jo je začel nemški pravosodni minister Heiko Maas. V preteklih 12 mesecih se je delovna skupina sestala trikrat, nazadnje konec prejšnjega meseca v Berlinu, da bi predstavila bilanco dotedanjega dela. Družno proti sovraštvu na spletu se imenuje pobuda.

Kako hitro je kljub vsemu še danes na Facebooku mogoče najti sporne vsebine, ni težko preveriti. V okvirček za iskanje na Facebookovih straneh je treba le vpisati ključne besede, na primer Hitler, Judi, plin. V odgovor uporabnik dobi vrsto strani in vnosov, ki pojasnjujejo, zakaj je holokavst izmišljotina Judov, ki so jo po vojni podtaknili Adolfu Hitlerju, glavni krivec za to pa naj bi bil vrhunski lažnivec Simon Wiesenthal. »Čemu bi podjetje ukrepalo, če je najhujše, kar se mu lahko zgodi, okrogla miza?« se sprašuje politik Christopher Lauer, ki je bil pet let poslanec Piratske stranke v berlinskem parlamentu. »Ne predstavljam si, da bi Američanom zaradi dogodkov v Volkswagnu kdaj padlo na pamet sestaviti delovno skupino, ki bi skušala dognati, kaj lahko ukrenemo skupaj.«

Tudi Lauer ima pestre izkušnje s Facebookom. Novembra lani je neki uporabnik pod politikovim prispevkom napisal takšen komentar: »Gobec od Laura, brigejte se za pomembne reči, na primer, da ne bodo več prihajali begunski gnoji, sicer bote vi prvi, ki bote gorel.« Pravniki bi takšne izjave znali uvrstiti med grožnje in kazniva dejanja.

Ker je bil Lauer takrat še poslanec v Berlinu, je dejanje štelo za grožnjo državni varnosti. Da bi ugotovili identiteto osumljenega, ki je politiku grozil pod lažnim imenom, se je pristojni uradnik obrnil na berlinsko izpostavo nemškega Facebooka in prosil za komentatorjev IP-naslov. Ta je kot nekakšen poštni naslov na računalniku, na podlagi katerega je mogoče izslediti avtorja sporočila.

Sprva je kazalo, da bo mogoče zadevi nemudoma priti do dna. Sodelavka berlinskega Facebooka je pojasnila, da bo hitro mogoče dobiti naslov, nato pa se je začelo zapletati. Policijskega uradnika so prosili, naj prošnjo odda v angleščini. Facebook ima za takšne primere na voljo obrazec Law Enforcement Online Request. Po prvem poskusu, da bi navedel pravno podlago za začetek preiskave, je prišel odgovor, da so potrebne dodatne informacije, in sicer so med drugim zahtevali posnetek zaslona Lauerjeve strani. Ko je uradnik priskrbel tudi to, je od anonimne ekipe dobil odgovor, da se mu zahvaljujejo za dopis in da bo nadaljnja komunikacija potekala le še v okviru mednarodnega

sodelovanja pravosodnih oblasti. Thank you and goodbye.

Navadno se zgodba najpozneje na tej točki konča. Številne preiskave ne pridejo niti tako daleč, saj Facebook na prošnje za pomoč nemških oblasti sploh ne odgovarja ali pa so zahtevani obrazci tako čudni, da policija prej obupa.

A primer Lauer se s tem še ni končal. Ko so se preiskovalci izgubili v Facebookovih širjavah, se je poslanec obrnil na Eva-Mario Kirschsieper, najvidnejšo lobistko podjetja v Berlinu. Prosil jo je: »Prosim za podroben opis korakov, ki jih mora narediti sodelavec policije, da mu Facebook izroči IP-naslov avtorja objavljene grožnje s smrtjo.« Kirschsieperjeva je odgovorila: »Žal mi je, vendar vam na to vprašanje ne morem odgovoriti. Ne obstaja opis korakov, ki jih je treba narediti za pridobitev IP-naslova. Vsak primer se obravnava individualno.« Lauer je spet vprašal: »Direktor vašega podjetja je pred nekaj dnevi napovedal, da načrtuje programiranje umetne inteligence, vi pa mi ne znate povedati, kaj naj stori uradni organ kazenskega pregona, da bi dobil IP-naslov storilca, ki je prek tehnične infrastrukture vašega podjetja zagrozil s smrtjo?« Kirschsieperjeva je odgovorila: »Ker je vsak primer drugačen in ga je treba oceniti individualno, ni nekega splošnega načina.« Takšna igra se lahko vleče neskončno dolgo, če ima človek čas. Lauer je obupal. »Če Facebook pri nekom, ki je razmeroma znan, odklanja sodelovanje, kako je potem šele pri navadnem človeku?« se sprašuje.

Nekdanji politik iz vrst piratov ima teorijo, zakaj podjetje ne mara ukrepati proti članom, ki kršijo nemške zakone. Če storilca ni mogoče prepoznati, ker Facebook varuje njegovo identiteto, tudi kazenska ovadba ne koristi. Podjetje s tem dejansko varuje tiste, ki objavljajo sovražne komentarje, predvsem pa povečuje promet. Ljudi nič ne pritegne bolj kot bes. Kdor si da duška, pozabi na vse okrog sebe. Za koncern, ki živi od tega, da ljudje na njegovih straneh preživijo čim več časa, ni boljšega.

Facebook sam uporabnike spodbuja k ugovorom, saj se s tem promet še poveča. To je popoln sklenjeni krog: sovražnemu komentarju sledi replika, to pa spet spodbudi nove sovražne komentarje. V Nemčiji se je pravkar končala turneja Counter Speech Tour 2016, sklop pogovorov o sovražnem govoru, usmerjenem proti beguncem, ki so potekali na spletu in na ulici, podprl pa jih je tudi Facebook.

Spletna podjetja, kot je Facebook, uživajo privilegij, da smejo objavljati nepreverjene podatke. Ker bi bilo preverjanje zapleteno in drago, je zakonodaja takšne spletne ponudnike oprostila nadzora, ki sicer velja za vse druge medije. Vendar morajo podjetja zato »nepreklicno« poseči, če so obveščena o kršitvi zakona. Če se ne odzovejo, so odgovorna za vsebino, ki jo pustijo na svojih straneh, in s tem hkrati kazensko odgovorna.

Tako piše tudi v zakonu o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki vsaj v teoriji velja za takšne ponudnike. Kajti v praksi je vse odvisno od tega, kje ima podjetje sedež.

Si lahko kdo predstavlja, da bi VW in Siemens odgovorila s smeškom, če bi ju novinarji vprašali, zakaj dopuščata množično kršitev zakonov.

V resnici Facebook prispevke tudi briše. Včasih je celo precej brezobziren pri odstranjevanju neželenih vsebin s svojih strani. Nazadnje je podjetje večkrat zbudilo pozornost, ker je vodstvo brez opozorila zaprlo nekaj profilov, ne da bi bilo znano, kaj naj bi bili njihovi lastniki naredili narobe. To je doletelo tudi nekdanjega glavnega urednika nemške revije Titanic (pred nekaj leti je zanimanje zbudil z naslovnico s papežem Benediktom XVI.) Lea Fisherja, prav tako avstrijsko pisateljico Stefanie Sargnagel.

Od zunaj ni mogoče prepoznati vzorca. Po neki domnevi naj bi Facebook uporabljal algoritme, ki se odzivajo na ključne pojme. Tako bi lahko pojasnili, zakaj podjetje onemogoči tudi strani, zapisane boju za človekove pravice. Prednost algoritmov je, da nič ne stanejo, ko so enkrat razviti, slabost pa, da takoj prepoznajo dojke in penis, žal pa ne ločijo šale od klevetanja.

Facebook zelo hitro posreduje tudi pri kršenju avtorskih pravic. Ko Prada na kateri od njegovih strani odkrije svoj logotip, zadostuje kratek dopis in njen simbol izgine. Če bi zanikanje holokavsta avtorsko zaščitili, bi bila ta težava na Facebooku rešena. Tudi v Silicijevi dolini jih je strah tožb zaradi kršenja avtorskih pravic in jim dajejo prednost pred svobodo izražanja.

Nadzornih organov je dovolj, zato to ni razlog, da Facebook raje po svoje razume pravo, kot bi upošteval zakone posamezne države. V Nemčiji, na primer, imajo 14 deželnih uradov za medije, ki so zaposleni s tem, da skrbijo za spoštovanje zakona o varstvu mladine. Ta je kar oster. Kdor ponuja kaj, kar bi lahko kvarno vplivalo na razvoj otrok in mladih, tvega precejšnjo denarno kazen. Za mladim nevarne veljajo pornografske in pretirano nasilne vsebine, a tudi vse, kar bi lahko odraščajoče zmedlo z družbenoetičnega vidika. V najslabšem primeru ponudnik izgubi celo licenco ali pa ponudbo odstranijo.

V deželnem uradu v Hamburgu, pristojnem za deželo Schleswig-Holstein, je Facebook redna stranka. Na marsikatero opozorilo se odzove z izbrisom sporne vsebine – kar je dobro, pravi vodja urada Thomas Fuchs. A ker se Facebook upira temu, da bi popolnoma preprečil objave, ki so v nasprotju z zakoni, ne traja dolgo, pa se isti prispevek pojavi na drugem mestu. In to je slabo. To bi lahko vsaj deloma preprečili s tako imenovanim postopkom s prstnimi odtisi, kot ga uporabljajo pri kršenju avtorskih pravic. Podobo oziroma vsebino označijo tako, da se objava samodejno onemogoči. Vendar Facebooku ni do tega.

Kot pravi Fuchs, se težave začnejo že s tem, ker ni jasno, kdo pri Facebooku pravzaprav odloča. Sodelavci nemške izpostave ga vedno, ko se obrne nanje, opozorijo, da zakonsko niso pristojni. Na Irskem, kjer je Facebookova evropska centrala, nikoli ne dobi konkretnega sogovornika. »Če se pritožimo pisno, nam odgovorijo s smešnimi pavšalnimi dopisi, podpisanimi samo z ‘ekipa Facebooka’,« je povedal Fuchs. »Sploh ne moreš nikomur odgovoriti.« Na nemškem pravosodnem ministrstvu za uspeh štejejo že, če se Facebook sploh pogovarja. »Prva naloga je bila, da dosežemo zavedanje o težavi,« je povedal državni sekretar Gerd Billen, ki po pooblastilu ministra Maasa vodi pogajanja. A veliko več od tega, če je čisto iskren, še ni dosegel.

Billen bi rad vedel, koliko ljudi se pri Facebooku ukvarja z brisanjem sovražnih komentarjev in kakšna so merila podjetja pri tem. Facebook pravi, da glavnino dela opravijo v evropski centrali v Dublinu. Lani so poleg tega pooblastili Bertelsmannovo hčerinsko podjetje Avarto, da pomaga z dodatnimi sodelavci v Berlinu. A koliko zaposlenih se trudi, da na Facebooku ne bi bilo protizakonitih vsebin, tega ne more izvedeti niti državni sekretar.

Strokovnjaki na pravosodnem ministrstvu predvidevajo, da je v Dublinu v najboljšem primeru zaposlenih dobrih deset ljudi, ki znajo dovolj dobro nemško za presojo, ali je kak komentar satira ali kršenje zakonov. Tudi pri Avartu so zasuti s prijavami.

Po nekaterih ocenah naj bi Facebook vsak dan prejel milijon pritožb. Nekdo je odkril svoj obraz na neki fotografiji in ne želi, da bi bila objavljena. Drugi uporabniki se pritožujejo zaradi neželene pošte ali če kdo omalovažuje njihovo nogometno moštvo. Če bi iz te poplave želeli izločiti sovražna sporočila, bi potrebovali dovolj usposobljenih sodelavcev, ne le nekaj »agentov za podporo strankam«, katerih glavni odliki sta poleg znanja tujih jezikov »prožnost in moštveni duh«, kot piše v razpisu za prosta delovna mesta v podjetju Avarto.

Na ministrstvu na vprašanje, zakaj je na Facebooku še vedno mogoče prebrati, da Hitler ni nikoli zaplinil niti enega Juda, tiskovni predstavniki odgovarjajo, da to ni jasno niti njim. To vprašanje je treba postaviti Facebooku. Ko torej o tem povprašate njegovo službo za stike z javnostjo, se odgovor glasi, da sodelavci podjetja pač niso nezmotljivi. Poleg tega naj bi bilo vprašanje, ali gre v posameznih primerih dejansko za zanikanje holokavsta, zahtevno pravno vprašanje.

Facebook vprašanj novinarjev načeloma ne jemlje resno. Johannes Boie, ki v časopisu Süddeutsche Zeitung piše o digitalnem svetu, je nedavno v članku navedel odlomke iz dopisovanja s službo za stike z javnostjo, tema je bilo brisanje. »Ne dajemo podatkov o številu izbrisanih in onemogočenih prispevkov,« se je glasil stereotipni odgovor. Nekoč mu je Facebookova predstavnica v odgovor na dolg seznam vprašanj poslala smeška, je povedal. Si lahko kdo predstavlja, da bi VW in Siemens odgovorila s smeškom, če bi ju novinarji vprašali, zakaj dopuščata množično kršitev zakonov.

A najbolj trdovratni nasprotnik Facebooka ni iz Berlina, temveč iz Würzburga. Odvetnik Chan-jo Jun je zaradi hujskanja ljudi, upodabljanja nasilja, žalitev in zlonamernega klevetanja tožil celotno Facebookovo vodstvo. Seznam se začenja z Markom Zuckerbergom, sledi ena od direktoric Sheryl Sandberg, na koncu pa direktor za severno Evropo, ki ima prostore v Hamburgu, Martin Ott. Naslov je Jun dobil od znanca, ki je študiral z Ottom.

To je bil zadetek v polno. Komaj je Jun Ottu zagrozil s prijavo, so ga že poklicali iz odvetniške pisarne, ali se ne bi raje najprej pogovorili, saj ni bilo nobene potrebe, da bi v zadevo vključili v Hamburgu živečega direktorja. Jun se je strinjal s pogovorom, vendar le, če bi ga dokumentirala zapisnikarica. Po tistem je vnema odvetniške pisarne upadla.

V preteklih 12 mesecih je Jun sestavil nenavadno zbirko hujskaških sporočil. Primer iz lanskega septembra: »Zaprimo meje in ratatatata, dokler ne bodo zažarele cevi …« Primer iz lanskega oktobra: »Rečem samo, da se oborožite in postrelite muslimanske ovcojebce.« Primer iz letošnjega januarja: »Zaženite končno peči v Dachauu. Da bo vsaj kakšna korist od teh priseljencev.« Primer iz letošnjega junija: »Jude postavite z obrazom proti zidu, nabijte orožje in naj se sranje razmaže po zidu. Sieg Heil!« Jun je dokumentiral tudi Facebookov odgovor. Vedno gre za isto besedilo, ki je včasih v nemščini, včasih v angleščini. »Hvala, ker si si vzel čas za prijavo nečesa, kar bi lahko kršilo standarde naše skupnosti. Prijave, kot je tvoja, so pomemben prispevek k varnosti na Facebooku in prispevajo k prijetnejšemu razpoloženju. Preverili smo sovražno sporočilo oziroma simbol, ki si ga prijavil, in ugotovili, da ni v nasprotju s standardi naše skupnosti.« Tudi po Junovih izkušnjah je tako, da se človek pri Facebooku izgubi kot v labirintu z ogledali. Že pošiljanje dopisa, v katerem skuša avtor vodstvo opozoriti na sporne vsebine, je prava pustolovščina. Dopisi se izgubljajo ali pa ni mogoče odpreti priponke. Facebookovi ljudje, s katerimi ima opravka, so brez priimka.

Pred kratkim so mu vrnili tri dopise, enega iz Menlo Parka v Združenih državah Amerike, kjer je glavni sedež podjetja. Avgusta je Marku Zuckerbergu spet poslal obvestilo o uradni prijavi. Dobil je potrdilo o prevzemu pošte, rožnat listič s kratkim in neberljivim podpisom. Lahko bi bila Judy ali John. »Skoraj zagotovo se nihče pri Facebook ne bo spomnil, da je prevzel pošto,« je rekel Jun in se zasmejal.

Spletna podjetja, kot je Facebook, uživajo privilegij, da smejo objavljati nepreverjene podatke, saj je zakonodaja takšne internetne ponudnike oprostila nadzora.

Šibka točka v številnih postopkih proti podjetjem je ravno to, da ni mogoče najti osebe, ki je nesporno odgovorna. Vendar je Jun našel primer, ki bi lahko bil zgled za vnaprej, tako vsaj upa. Pred leti so na münchenskem sodišču Siemensu naložili 395 milijonov evrov denarne kazni zaradi kršenja zakona o nadzoru. Nikoli niso mogli dokazati, kdo je ukazal plačilo podkupnine, vendar to ni vplivalo na postopek. Državnemu tožilstvu je zadostovalo, da koncern zaradi organizacije poslovanja ni bil zmožen učinkovito preprečiti podkupovanja. Oddelek za preverjanje skladnosti na sedežu Siemensa je štel šest ljudi. Če je pri Facebooku v Dublinu za nešteto prijav na dan odgovornih 15 ljudi, je to primerljivo, meni Jun.

Pri prvem poskusu odvetnik ni prišel daleč. Državno tožilstvo v Hamburgu je preiskavo opustilo ali je tako kot v Zuckerbergovem primeru niti ni začelo. Facebook Germany naj bi bil samo oddelek za prijave, so zapisali v enem od sporočil o ustavitvi preiskave. Iz dopisa kar veje veselje, ker se jim v Hamburgu ni bilo treba več ubadati s tem podjetjem, ki pravzaprav nima oprijemljivega naslova za vročanje, zato pa dovolj denarja za najdražje odvetnike na svetu. S tem se lahko primerjajo le razni mamilarski karteli.

Jun je nato poskusil še v Münchnu in tam mu za zdaj kaže bolje. Pred nekaj dnevi je vložil novo kazensko ovadbo. Pred tem se je na bavarskem pravosodnem ministrstvu pozanimal, kakšne so njegove možnosti za uspeh. Odgovorili so mu, da seveda ne posredujejo pravnih informacij o posameznih primerih, nato pa se je pristojni ministrski

svetnik srčno in temeljito zavzel za primer. »Zdaj bi potreboval le še koga, ki bo pripravljen začeti postopek proti podjetju, katerega šefi se skrivajo za podružnicami v tujini.« Obstaja nekaj možnosti za spremembe. Junija so na konferenci pravosodnega ministrstva pripravili zakonsko pobudo, po kateri bi bili upravljavci spletnih platform dolžni takoj izdati identiteto uporabnika, če bi bil proti njemu sprožen kazenski postopek. Ta ukrep bo izrecno veljal tudi za podjetja, ki nimajo sedeža v Nemčiji, vendar so v tej državi poslovno dejavna.

Maas bi moral ta zakon zdaj predstaviti vladi, vendar omahuje. Ker si noče nakopati jeze spletne skupnosti, za katero je Facebook še vedno simbol svobode, se obotavlja pri vsem, kar je več od pozivov. Če bi želel, bi se lahko zavzel tudi za dopolnitev zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Zadostoval bi odstavek, v katerem bi zapisali, da mora vsako internetno podjetje, dejavno v Nemčiji, tam tudi imenovati odgovorno osebo, ki bi bila kazensko odgovorna v skladu z nemškim pravom.

Facebook je v preteklosti večkrat pokazal, da se je zmožen takoj odzvati, če se vznemirijo njegovi delničarji. Ni treba iti tako daleč kot Christopher Lauer, ki predlaga, da bi za Facebook s sodno odredbo preprosto zmanjšali hitrost prenosa. Zadostovalo bi že, če bi državno tožilstvo lahko kjerkoli v državi vložilo tožbo oziroma bi pristojni uradi lahko zahtevali denarno kazen, kot so jo Američani za Volkswagen in Deutsche Bank.

Še isti dan bi bilo vodstvo Facebooka v Menlo Parku prisiljeno sestaviti pojasnilo za javnost. Delničarji morajo biti nemudoma obveščeni o vsem, kar lahko vpliva na vrednost delnic, tudi če gre samo za vložitev tožbe nekega majhnega državnega tožilstva tam daleč v Münchnu. 

© 2016 Der Spiegel