Dan, zapisan sramoti

Trumpova revolucija je potekala v neposrednem televizijskem prenosu – leto in pol. 24 ur na dan, sedem dni na teden. Le ameriške vojne trajajo dlje. Zato ni čudno, da je Weather Channel 8. novembra, na dan volitev, vrtel protistresni program – maraton vizualne relaksacije.

Amerika je polna nesrečnikov, ki hodijo po ulicah in se pogovarjajo sami s sabo – na glas. Ustavljajo se, trzajo in hrzajo, divje gestikulirajo, vsake toliko časa začnejo celo kričati nase. Donald Trump me je te dni spominjal na te nesrečnike: ko je na predvolilnih shodih stal na odru, se je zdelo, kot da se pogovarja sam s sabo. »Bil sem insajder, bil sem na drugi strani – in užival sem na drugi strani. Toda zdaj sem na vaši strani – ultimativni outsider. Prijatelji me sprašujejo: Don, kaj se je zgodilo s tabo? Ne vem, nekaj se je zgodilo. Spremenil sem se.« Čakal sem le še to, da bo sezul čevlje in pokazal, da ima tudi on luknje na nogavicah.

Če bi prišli iz druge smeri, ne bi nikoli uganili, da ta človek kandidira za ameriškega predsednika. Tudi trzal je in hrzal. Gestikuliral. In ja, ko je kričal, je res kričal nase. Ko je rohnel proti elitam in korupciji, ki uničujejo Ameriko, je namreč opisoval sebe. Ultimativni outsider je ostal ultimativni narcis. Če bi se znašel na kraju umora, bi se takoj javil za pričo – in ko bi mu policaji rekli, naj opiše morilca, bi opisal sebe. Še vedno najbolj zaupa svojemu užitku, ljudje – vsaj ruralci – pa očitno občudujejo to stopnjo samozavesti. Toda ko je CNN sporočil, da je Florido osvojil Trump, so začeli Kalifornijci, sicer meščani, prebivalci Los Angelesa, ki so stali zraven mene, otožno popevati: »O, Kanada! O, Kanada! Gremo v Kanado!«

Ko so ruralci poslušali, kako se meščani posmehujejo Trumpu, so imeli občutek, da se posmehujejo njim – njihovi razlaščenosti, njihovi deklasiranosti, njihovi prekarnosti.

Letošnje predsedniške volitve so bile priložnost, da se vas maščuje mestu, da se ruralci maščujejo meščanom, da se božji vrt maščuje Babilonu, da se Heartland maščuje Disneylandu. Ko so ruralci poslušali, kako se meščani, mediji in »elite« posmehujejo Trumpu, so imeli itak občutek, da se posmehujejo njim – njihovi razlaščenosti, njihovi deklasiranosti, njihovi prekarnosti, njihovi deprivilegiranosti, njihovi nevidnosti, njihovi jezi, njihovemu orožju, njihovi Bibliji in njihovemu Bogu. Demokrati jih niso slišali. Republikanci tudi ne. Oboji so le pripravljali teren Trumpu. Tudi Barack Obama jih v vseh teh letih ni slišal. Niti videl. Ko je udarila kriza, je reševal Wall Street, ne pa njih, Main Streeta. Delal je vse, da terena ne bi pripravil republikancu, toda Trump ni republikanec. Niso jih videli – in res, bili so tako nevidni, da jih tudi sondaže niso videle. Bili so skriti glas. Trump pa je po drugi strani le kihnil – in odmevalo je: Na zdravje! Trump ni igral po pravilih, toda pravila so natanko to, kar nevidni ljudje najbolj prezirajo, saj so prepričani, da jih nevidne delajo prav pravila.

Ko je Melania Trump teden pred ameriškimi predsedniškimi volitvami v svojem prvem predvolilnem solo nastopu poudarila, da je priseljenka in da se zavzema za bolj civilizirano in kultivirano javno razpravo, sem se vprašal: na čigavi strani je? Na strani Hillary Clinton ali na strani svojega moža, Donalda Trumpa? Njen mož je namreč priseljencem – ilegalnim, toda legalni so očitno le tisti, s katerimi se sam poroči – zagrozil, da jih bo izgnal (adijo »freedom and opportunity of America« Melania), javno razpravo pa je tako barbariziral, vulgariziral in deciviliziral, da bi jo Amerika lahko zrolala v kuverto in poslala banana republikam, v katerih so volitve vedno konec demokracije. Nič, tudi Melania se očitno ni mogla odločiti, na čigavi strani je. Srce jo je vleklo k Trumpu, glava pa k Hillary. Ni čudno: obe sta poročeni s spolnima nadlegovalcema. Sestrstvo pa tudi nekaj velja.

Kaj pa vem, morda je Melania hotela reči le, da pogreša stari New York, v katerem so javno razpravo intonirali Rockefellerji in Astorji, ki so za umetnost dajali toliko kot za filantropijo, toda zvenela je ravno nasprotno od žene nekega teksaškega kongresnega kandidata, ki je plačala in lansirala TV-oglas, v katerem je volivce moledovala, naj volijo njenega moža: Prosim, izvolite ga! Zakaj? Iz preprostega razloga: ker ga noče več gledati, še najmanj doma. Melania je zvenela kot volivka, ki se še ni odločila. Morda ji je odločitev malce olajšal Kukluksklan, ko je podprl Trumpa. In morda ji je odločitev olajšal Hillaryjin TV-oglas, ki ni puščal nobenega dvoma: če bo izvoljen Trump, čaka Ameriko in svet apokalipsa! Nuklearni holokavst! Še čudno, da Trumpa ni podprla tudi Islamska država. Nihče ni namreč sposoben Islamski državi rekrutirati toliko novih borcev kot Trump. In nihče ni sposoben zagotoviti hitrejšega propada Amerike kot Trump. Amerika je bila kot banke – prevelika, da bi lahko propadla. Dokler ni prišel Trump. Hej, morda so portalu Wikileaks vse tiste mejle, ki so kompromitirali Clintonovo, dostavili hekerji Islamske države, ne pa ruski hekerji! A po drugi strani: Islamska država je v popolnem sozvočju z avtokratskimi despoti, ki osvajajo srca in glave zavoženega sveta – Putini, Orbani, Erdogani, Trumpi.

Hillary in Trump v zadnjem tednu pred volitvami nista več improvizirala, temveč sta se držala le še scenarija, kar pomeni, da sta le še zastraševala Ameriko in le še napadala drug drugega. Drug drugega sta prikazovala kot najhujšega sovražnika črncev, kot največjega skorumpiranca na svetu ter kot – večina volivcev ju je namreč ocenjevala negativno. Še huje: nikoli v zgodovini ameriških volitev se še nista predsedniška kandidata obeh največjih strank tako gabila toliko Američanom. Ko ste poslušali Trumpa, ste imeli občutek, da kandidira le zato, da bi preprečil izvolitev Clintonove. In ko ste poslušali Clintonovo, ste imeli občutek, da kandidira le zato, da bi preprečila izvolitev Trumpa. Trump se je delal, da je večji demokrat od Clintonove, ki se je delala, da je večja republikanka od Trumpa. Trump se je delal bogatejšega, kot je, Clintonova pa se je delala revnejšo, kot je. Za oba so bile volitve le poslovna transakcija.največjo katastrofo za kapitalizem, zdravstveno zavarovanje, socialno varnost in delavski razred. In glej, ljudstvo jima je prikimalo Clintonova, ki je rekla, da ne bo nikoli dovolila, da bi se Trump normaliziral, in Trump, ki se je tako normaliziral, da je ona izgledala kot Coca-Cola, on pa kot Pepsi, sta se v nacionalnih sondažah še naprej stiskala drug k drugemu (kot da bi skušala doreči fotke s Trumpove poroke, na katerih izgledata kot »zaljubljena najstnika«), toda povsem nemogoče je, so govorili insajderji, da bi Trump osvojil vse tiste elektorske glasove (270), ki jih je nujno potreboval, še toliko bolj, ker bi moral osvojiti tako rekoč vse države, ki so visele (Florida, Severna Karolina, Michigan, Wisconsin, Ohio itd.), in še nekaj držav, v katerih je udobno vodila Clintonova. Niso računali na nevidne ljudi, skriti glas Amerike.

Trump je lahko računal na to, da bodo njegovi volivci – goreči, entuziastični, fanatični, esdeesovski, kot pač so (hej, če si je Trump podredil republikansko stranko, potem si bo tudi Ameriko!) – tudi res prišli na volišča. Clintonova je lahko po drugi strani le upala, da bodo njeni volivci tudi res prišli na volišča – ne, niso tako goreči, entuziastični in fanatični kot Trumpovi. Saj veste: liberalci so vedno malce apatični in kapriciozni, na dan volitev gredo raje na sprehod v naravo (oh, ekologi), na volišče pa se jim ne ljubi, češ – itak so vsi isti. Jebe se nam! Kot da bi res nujno potrebovali fašista, da bi lahko potem po ulicah paradirali s transparenti in protestirali proti krivicam, ki se itak dogajajo tudi brez fašistov.

Trumpovim volivcem se je po drugi strani ljubilo. To se je videlo že po tem, kako so požirali njegove fraze – in jih spreminjali v hite. »Zgradi zid!« (Jasno, tistega na ameriško-mehiški meji.) »Zapri jo!« (Jasno, Hillary.) »Izsuši močvirje!« (Jasno, elite, korupcijo ipd.) Njegovi volivci so na predvolilnih shodih te fraze peli z njim in za njim. Dal jim je mikrofon, pa so začeli skandirati: »Izsuši močvirje!« Trump je rekel, da mu ta fraza – »Izsuši močvirje!« – sprva sploh ni bila všeč. Še več: zdela se mu je tako trapasta in bedna, da je ni hotel izreči. »Ni šans, da bi to izrekel!« Toda potem jo je na nekem shodu vendarle poskusno izrekel – in ljudje so ponoreli. In začeli peti z njim. V trenutku je postala hit, no, sing-along.

Trump je občinstvo tudi spomnil, da se je nekaj takega zgodilo s štiklom My Way, ki ga je pel Frank Sinatra. Sinatri najprej ni bil všeč, tako da ga sploh ni hotel peti. Potem pa ga je na nekem koncertu vendarle zapel in ljudje so ponoreli – My Way je postal hit. Clintonova je lahko le upala, da Trump ni kot štikel My Way – ko ga slišiš prvič, ga zasovražiš, toda ko ga slišiš večkrat, ga vzljubiš. V tolažbo ji je bilo le to, da štikel My Way zasovražiš, če ga slišiš prevečkrat – in da je Trumpa vendarle preveč ljudi slišalo prevečkrat.

A le kako bi lahko bilo drugače? Ameriški mediji, ki so čakali, da se bo Trump samouničil (ne, ni mu uspelo), so mu dali kar za dve milijardi dolarjev brezplačne publicitete, kot da bi skušali Ameriko za vsako ceno preleviti v deželo tretjega sveta, ki na voliščih vedno nujno potrebuje mednarodne opazovalce, v kateri ljudje verjamejo, da jih lahko odreši le tiran, ne pa demokracija, in v kateri so volitve le predstava za mednarodno javnost. Trump je bil neizbežen. Mediji so ga tako brezmejno gostili, kot da bi ga hoteli izvoliti – ker je dober za ratinge in ker bo dober za ratinge tudi kot predsednik. Prikazovali so ga kot norega genija, tako rekoč kot državljana Kana, le da je Xanadu igral Trump Tower, ono operno pevko pa Melania.

Trump ni igral po pravilih, toda pravila so natanko to, kar nevidni ljudje najbolj prezirajo, saj so prepričani, da jih nevidne delajo prav pravila.

Ko ste gledali Trumpa in Clintonovo, ste zlahka verjeli, da je bil Bill Clinton ta, ki je Trumpa prepričal, naj kandidira za predsednika. Ko ste gledali njune duele in njune oglase, ste zlahka razumeli, zakaj se Ameriki meša od teorij zarot. In ko ste videli Trumpa, kako v Nevadi preživlja »poskus atentata«, ki so ga očitno sfabricirali zato, da bi lahko vzkliknil »Ne bodo me ustavili!«, in kako na Floridi v naročje jemlje dojenčka (»bodočega zidarja«) in ga poljublja na lice (»tako je luštkan«), ste si rekli – vau, nazadnje je to počel sovjetski premier Nikita Hruščov, ko je bil na svoji sloviti ameriški turneji. Predvolilna kampanja ni bila beg od realnosti, temveč beg v realnost – v ameriško morbidno fasciniranost z lažmi, nasiljem in korupcijo. Nihče jih ne fascinira bolj kot ta, ki jih nategne, potem pa jim še pove, kako jih je nategnil. No, po volitvah bi utegnili Američani bežati pred realnostjo.

Nevarnost – volitve!

Ko sem teden pred volitvami pristal v Los Angelesu, je dva milijona Kalifornijcev že volilo – vse skupaj je do tedaj volilo že več kot 21 milijonov Američanov. Do volitev pa je bil še en teden. In do volitev naj bi svoje glasove oddala tretjina Američanov. Morda še več. Nič posebnega – tako je bilo tudi na prejšnjih predsedniških volitvah, leta 2012. Američani so raje volili predčasno. Za vsak primer.

Tako obstaja večja verjetnost, da bo njihov glas res štel. Na dan volitev se namreč na voliščih dogaja marsikaj – tja recimo prihajajo lažni FBI-evci, ki legitimirajo in ustrahujejo volivce. Tisti, ki nimajo urejenih vseh papirjev in niso plačali vseh parkirnih listkov, se voliščem raje izognejo. Pa še Trump, ki se davkov izogiba tako kot drugi volišč, je svoje jurišnike stalno pozival, naj 8. novembra množično obkolijo volišča, da jim ne bi ukradli volitev. Kar je bilo približno tako, kot če bi rekel: Afroameričan ali Latinskoameričan na volišče ne pride zato, da bi volil, temveč zato, da bi ukradel volitve! Bi se res hoteli na volišču srečati s pogledom človeka, ki mu iz možganov štrli Trump?

Volitve so nevarne. Ameriški volilni sistem je naštelan tako, da ne pusti, da bi vsi ljudje postali volilni upravičenci in volili. Ljudi odvrača od tega, da bi volili. Številnih volivcev – predvsem etničnih, revnih ipd. – se hoče znebiti. Predčasna oddaja glasu je varnejša. Ljudje nočejo težav. Nočejo biti mučeniki demokracije. Sploh pa ne v Kaliforniji, kjer itak niste imeli občutka, da bodo 8. novembra predsedniške volitve – predvolilne kampanje tu ni bilo. Nobenih oglasov, nobenih shodov, nobenih govorov. Hillary Clinton in Donald Trump se v Kalifornijo sploh nista prikazala. Tu nista zapravila niti dolarja. Ne brez razloga: Trump tu ni imel nobenih možnosti. Ker je republikanec in ker je rekel, da so Mehičani morilci, kriminalci in posiljevalci in da bo vse ilegalne priseljence – pretežno Latinskoameričane – izgnal. Nebelcev je tu več kot belcev. Kalifornijo je izgubil, še preden je dobro stopil na oder.

Izgubiti bi moral tudi Ameriko, toda Amerika ni Kalifornija. V Teksasu, Alabami, Misisipiju in drugih državah, v katerih imajo belci občutek, da izginjajo in izumirajo, so ga voljni poslušati v nedogled – ni norosti, ki mu je ne bi šteli v dobro. V drugih časih bi ga navdušeno podprl celo Hitler: Trumpova retorika bi čudovito legitimirala Hitlerjeve akcije, recimo »končno rešitev judovskega vprašanja«. Kaj pa Trump, bi siknil Hitler, če bi mu kdo težil.

Nikoli v zgodovini ameriških volitev se še nista predsedniška kandidata obeh največjih strank toliko Američanom tako gabila.

V Kaliforniji pa so Trumpa hitro izklopili. Vseeno je bilo, kaj bi rekel. Nobena norost ga ne bi odrešila. Vse je bilo že vnaprej odločeno. Hillary bo pobrala 55 elektorskih glasov Kalifornije. Kar je hecno: tako velika in slavna država, kot je Kalifornija, ki ima 18 milijonov volilnih upravičencev, pa predsedniške predvolilne kampanje sploh ne čuti.

Ne le Kalifornija, tudi Amerika se je etnično tako diverzificirala, da je nova demografska slika spremenila volilne preference. Richard Nixon je leta 1972 na predsedniških volitvah pobral 32 % nebelskih glasov – mali Bush jih je pobral le še 22 %. Mitt Romney pa pred štirimi leti le še 17 %. Priseljencev je vse več. Elektorat se spreminja: 69 % volilnih upravičencev je belcev, toda leta 2024 jih bo le še 64 %, leta 2044 pa le še 54 %.

Dežela se spreminja. V Arizoni, nekdanji republikanski utrdbi, je belcev le še 54 % – pred 25 leti jih je bilo 74 %. Čez šest let bodo manjšine v Arizoni večina, belci pa bodo le še ena izmed etničnih skupnosti. Kot v Kaliforniji in Novi Mehiki. In ko ti arizonski belci poslušajo Trumpa, slišijo Ameriko, v kateri so odraščali – Ameriko, ki je ni več. Zato se v to novo, diverzificirano Ameriko ne morejo več asimilirati. Zato verjamejo, da v Ameriko spuščajo le tiste priseljence, ki bodo volili demokrate. In zato bežijo iz Arizone. Tako kot so prej iz Kalifornije bežali v Arizono. V Kalifornijo ne morejo zbežati – tam bi z dežja padli pod kap. V Novi Mehiki tudi. V Novo Mehiko in Arizono pa se spreminjajo tudi Kolorado, Virginia in Nevada, še tri nekdanje republikanske trdnjave, v katerih demokratski predsedniški kandidati prej niso imeli nobenih možnosti. Zdaj jih imajo vse manj republikanski predsedniški kandidati. Kmalu bodo tam povsem brez možnosti.

Morda res, toda problem je v tem, da Trump ni republikanec. Nima časa, da bi bil republikanec. Too busy. Čas skuša zavrteti nazaj: izginejo priseljenci – in Amerika je spet velika! Če bi čas zavrtel dovolj daleč nazaj, bi lahko starim Egipčanom pomagal graditi piramide. skrivni volilni stroj Ko sem pogledoval proti semaforju, na katerem je pisalo, da se Trump in Hillary vsaj v nacionalnih sondažah še vedno stiskata drug k drugemu (in da se drug k drugemu iz dneva v dan stiskata vse bolj), sem si špekulativno rekel: kaj, če bosta tudi na koncu povsem izenačena? Kaj, če bo treba glasove ponovno šteti? Kaj, če bo štetje kar trajalo in trajalo, saj veste, v nedogled – tako kot leta 2000, ko sta se udarila George W. Bush in Al Gore? In kaj, če bo treba štetje na neki točki ustaviti? Vemo, kdo ga bo ustavil. In vemo, kdo bo s tem odločil bitko za Belo hišo. Točno: vrhovno sodišče (alias ustavno sodišče). Tako kot leta 2000. Pet vrhovnih sodnikov je bilo konservativcev, štirje pa so bili liberalci. Jasno: izid je bil 5 proti 4 za Busha. Konservativci so dali glas Bushu, liberalci pa Goru. Vrhovni sodniki so presojali politično, ideološko. Kar je sicer sprto z duhom ustave in pravne države, toda tako to je – v Ameriki in drugod, recimo pri nas.

Bush je bil – tako kot Trump – le karikatura politika, zelo nerazgledan in dezinformiran (za Afriko je mislil, da je država, da v Ameriki obstajata dve Dakoti, Južna in Severna, pa je izvedel šele med predvolilno kampanjo), tako da so se mu vsi – širom po svetu – posmehovali ( ja, kot Trumpu), toda vsi konservativni vrhovni sodniki so kljub temu glasovali zanj. Lahko se zgražate, lahko rečete, da so se prodali politiki, ki jih je nastavila (vse so imenovali republikanski predsedniki), lahko rečete, da so kreteni, toda to ne spremeni dejstva, da so tudi vsi štirje liberalni vrhovni sodniki glasovali politično, ideološko – za Gora. Tudi oni so se prodali politiki, ki jih je nastavila ( ja, vse so imenovali demokratski predsedniki). Problem je bil le v tem, da jih je bilo premalo. Konservativnih vrhovnih sodnikov je bilo več, zato so zmagali.

Če Trump ne bi zmagal, so rekli, bi ustanovil svojo televizijo – Trump TV. A natanko to bo vse, kar bodo dobili nevidni ljudje, ki so ga volili – novo televizijo. Potrebujejo pa traktorje.

Še huje: zadnja desetletja je bilo ves čas tako. Petim konservativcem so na vrhovnem sodišču nasproti stali štirje liberalci, ki pa so vse ključne bitke, usodne za Ameriko, izgubljali. Vrhovno sodišče je tako s svojimi konservativnimi odločitvami korporacijam in bogatašem omogočilo, da so v predvolilne kampanje »vlagali« ogromne, brezmejne količine denarja in si kupovali politike (s čimer je legitimiralo korupcijo), dalje, ljudem je s svojo interpretacijo zakona o volilni pravici otežilo oddajo volilnega glasu (predvsem revnim in pripadnikom manjšin, črncem ipd.), dalje, praktično onemogočilo je civilne tožbe proti korporacijam, dalje, interesom korporacij je povsod dajalo prednost pred interesi ljudi (v monopoliste je naravnost zaljubljeno), dalje, korporacijam in bankam je razširilo pravice, tako da kazensko nihče ne odgovarja za svoje finančne zločine, dalje, omejilo je pravice manjšin in žensko pravico do izbire – in tako dalje.

Rezultat je bil pač vsakič in vedno znova in spet 5 proti 4. 5 proti 4. 5 proti 4. 5 proti 4. Tako kot leta 2000 (Bush vs. Gore), ko je vrhovno sodišče na Floridi ustavilo štetje volilnih glasov, kar seveda pomeni, da je preprečilo, da bi vsak volilni glas štel. To ni bilo le politično in ideološko, temveč tudi nedemokratično, celo antidemokratično. Vrhovno sodišče je poskrbelo, da se je Amerika – podobno kot Bill Murray v Ramisovi romantični komediji Groudhog Day – ujela v časovno zanko »neskončnega dneva«, toda z vsakim dnem je zdrsnila bolj na desno. Ne Ronald Reagan, ne stari Bush, ne mali Bush, ne republikanski kongres, ne Tea Party – vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je Ameriko odpeljalo na desno. Tudi ko so bili na oblasti demokrati (Bill Clinton, Barack Obama), so vladali republikanci.

In navsezadnje, vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je pustilo, da je ameriški proletariat postal žrtev tehnoglobalizacije, davčnih oaz, davčnih reform, neoliberalnih politik, kreativne destrukcije, dereguliranih bank, socialnega kolapsa in Ginijevega koeficienta. Vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je proletarce spremenilo v izgubljene, pozabljene, žalostne ljudi, čakajoče na Godota – no, poštenega najditelja.

Našel jih je Trump – nepošteni najditelj. Trump, ki je vse bolj izgledal kot Frank Underwood (Hiša iz kart), le da je hotel pod vlak vreči celotno Ameriko, ni padel z neba, ker ljudje, ameriški nativisti, ki norijo za njim, niso padli z neba – Trump jim je le bral misli. Ko je prišel volit (v javno šolo na Manhattnu), so ga tisti, ki so čakali v vrsti, izžvižgali, toda zidarji, ki so stali na drugi strani ulice, so mu ploskali.

Rezultat 5 proti 4, s katerim so se leta in leta zaključevale volitve onega pravega, originalnega, skrivnega volilnega stroja ( ja, vrhovnega sodišča), je izginil šele, ko je februarja umrl Antonin Scalia (Bush se je nekajkrat zelo trudil, da bi pravilno izgovoril njegovo ime, a mu ni uspelo), zelo konservativen vrhovni sodnik, in ko kongres, v katerem imajo večino republikanci (v obeh domovih), Baracku Obami ni pustil, da bi imenoval novega – ne sicer ekstremno liberalnega, a tudi ne ravno konservativnega – vrhovnega sodnika. Zdaj je rezultat – vsaj pri usodnih odločitvah – vedno 4 proti 4, tako da vrhovnemu sodišču ni uspelo razveljaviti niti Obamovega izvršnega povelja, ki daje ilegalnim priseljencem možnost, da svoj status legalizirajo, in ki je republikancem vzelo sapo.

Trump je trdil, da je bil Scalia žrtev atentata, ne pa srčne kapi, da bo v primeru izvolitve za vrhovne sodnike imenoval same konservativce (trije so resda že tako stari, da se bodo v naslednjem predsedniškem mandatu skoraj zagotovo upokojili), ki bodo to izvršno povelje kakopak razveljavili, in da bo potem vse ilegalne priseljence preprosto izgnal. Kar je seveda ironično, če pomislite, da Trump trdi, da je ameriški sistem – z volilnim vred – »rigged« (naštelan, prirejen, zrežiran). Da je tak, torej »rigged«, je namreč krivo prav spolitizirano, skrajno konservativno vrhovno sodišče. Zdaj, ko je za predsednika izvoljen Trump, bo ameriški sistem – z demokracijo vred – še bolj »rigged«. V resnici bi utegnil biti tako »rigged«, da bo legitimiral vsako njegovo norost, od množičnega, multimilijonskega izgona ilegalnih priseljencev do prepovedi vstopa muslimanom. Verjetno bo legitimiral celo trumpovsko zakonodajo, ki bi »ljudem« – no, bogatašem in korporacijam – olajšala vlaganje tožb proti novinarjem in medijem, največjim trnom v Trumpovi peti. Trumpa ni mogla ustaviti nobena demokratična institucija – niti republikanska stranka niti volitve. Zakaj bi ga lahko ustavilo vrhovno sodišče?

Ko predsednik enkrat postane tip, kot je Trump, je ta, ki mu potem sledi, le še hujši. Trump je tistim, ki bodo prišli za njim, le pokazal, kaj vse je mogoče. In dovoljeno. In sprejemljivo.

A po drugi strani: prav konservativno vrhovno sodišče je bilo tisto, ki je ustvarilo demokracijo, v kateri lahko ekonomsko prosperirajo tipi, kakršen je Trump, in v kateri lahko tipi, kakršen je Trump, postajajo predsedniški kandidati – in celo predsedniki. Amerike po dolgi stalinizaciji ne čaka destalinizacija, temveč restalinizacija. Ne odjuga, temveč dolga zima.

Bunkeriranje amerike

Letošnje predsedniške volitve niso bile le volitve novega predsednika ali nove predsednice, temveč tudi volitve novega vrhovnega sodišča. Volivci niso odločali le o tem, kdo bo sedel v Beli hiši, temveč tudi o tem, kdo bo sedel na vrhovnem sodišču. Navsezadnje, prav tam, na vrhovnem sodišču, se dogajajo prave volitve – volitve, ki res odločajo. Volitve, pri katerih res šteje vsak glas.

Le devet volivcev, le devet glasov. In vsi vedno pridejo na volišče. To pa je tudi vse, kar na koncu ostane od demokracije. In volitve so le cirkus, ki vsaka štiri leta to prikrije.

Toda letos se je obetalo prav sodišče. Trump je že vnaprej napovedal, da volilnega izida ne bo priznal. Ali bolje rečeno: priznal ga bo le, če bo zmagal. A tudi Hillary je namigovala, da bo volilni izid spodbijala na sodišču: je James Comey, direktor FBI-ja, sicer republikanec, presegel svoje »politične« pristojnosti, ko je tik pred volitvami razkril, da znova preiskuje njene mejle, a nekaj dni kasneje dodal, da niso našli nič takega, kar bi terjalo vložitev obtožnice? So ruski hekerji vplivali na volitve in pomagali Trumpu? So hekerji volilne podatke spremenili, ko so potovali od volilnih komisij do tiskovne agencije, ki je prva – čeprav neuradno – razglasila zmagovalca volitev in s tem za sabo potegnila ostale medije? So hekerji prebili volilne mašine in zmanipulirali volilne izide?

Zdelo se je, da se bo predvolilna kampanja nadaljevala tudi po volitvah. Ne glede na to, kdo bo izvoljen. Če bo izvoljen Trump, bodo spodbijali njegovo legitimnost. Če bo izvoljena Hillary, bodo spodbijali njeno legitimnost. Obema je takoj po izvolitvi itak grozil impičment (ustavna obtožba), so svarili. Clintonovi zaradi mejlov in Clintonove fundacije, Trumpu pa – oh, zaradi vsega.

Ko so pozno ponoči sporočili, da v nekaterih usodnih državah – swing states – še ne morejo razglasiti zmagovalca, češ da te države še vedno »visijo« in da vseh glasov še ne morejo prešteti, in ko je John Podesta, predstavnik Hillary Clinton, sporočil, da poraza še ne bodo priznali, ker je treba najprej prešteti vse glasove in poskrbeti, da bo vsak glas res štel, je vse skupaj zadišalo po letu 2000. Toda v resnici se je zdelo, kot da so stebri Amerike demokracijo tik pred zdajci – Trumpa je tedaj od Bele hiše ločilo le še 16 elektorskih glasov (zadoščala bi že Pensilvanija) – zamrznili, da bi še enkrat premislili, ali naj Trumpa, dereguliranega kot prosti trg, spustijo na oblast.

Ko so zajeli sapo, jim je itak postalo jasno, da ni predsednika, ki bi lahko združil in povezal obe Ameriki, navsezadnje, Amerika, ki je hotela za predsednico Clintonovo, nima nič skupnega z Ameriko, ki je za predsednika hotela Trumpa. Kako bi si lahko ista država za predsednika hkrati želela Trumpa in Clintonovo? A po drugi strani: Trump je vse bolj izgledal tako, kot da hoče – rečeno z Michaelom Moorom – itak postati zadnji ameriški predsednik. Rekel bom le to: ko predsednik enkrat postane tip, kot je Trump, je ta, ki mu potem sledi, le še hujši. Trump je tistim, ki bodo prišli za njim, le pokazal, kaj vse je mogoče. In dovoljeno. In sprejemljivo.

Nova televizija

Prepad med obema Amerikama je bil preprosto prehud, da volitve ne bi koketirale z nelegitimnostjo, magari ukradenostjo, in da ena Amerika ne bi druge po volitvah gledala iz bunkerja. »Levici« pa očitno tudi ni kapnilo, da revolucije ne moreš delati iz bunkerja. 8. novembra je bil tako za ameriškega predsednika izvoljen Donald Trump, nov obraz, prvi zet Slovenije.

Tisti, ki so ga volili, pravijo, da mu ne zaupajo, da ni usposobljen za predsednika in da ne vedo, kaj bo, kar govori predvsem o strašnem obupu (dost mamo!), ki ga ni nihče opazil. Niti Hillary. Niti Obama. Niti republikanci. Vsi skupaj so Ameriko dobesedno predali Trumpu, ki se je do Bele hiše sprehodil.

Ne, Ameriki se ni zgodila Kalifornija. Le revolucija je tokrat zapihala iz strani, ki je ni na političnem zemljevidu. Nikoli je ni. Tudi leta 1933 je ni bilo.

Če Trump ne bi zmagal, so rekli, bi ustanovil svojo televizijo – Trump TV. A natanko to bo vse, kar bodo dobili nevidni ljudje, ki so ga volili – novo televizijo. Potrebujejo pa traktorje.

Weather Channel pa je medtem vrtel nežne protistresne spote – oblake, mavrice, jesensko listje in smooth jazz. Kot v dvigalu, ki pelje v dolgo noč, v kateri bo Trump izpolnjeval svoje predvolilne obljube.

Letošnje predsedniške volitve so bile priložnost, da se vas maščuje mestu, da se ruralci maščujejo meščanom, da se božji vrt maščuje Babilonu, da se Heartland maščuje Disneylandu.