MLADINA Trgovina

Klemen Košak

11. 11. 2016  |  Mladina 45  |  Družba

Čas za eksplozijo

Daleč največja plačna anomalija je, da so delavci revni

Protest pred vlado

Protest pred vlado
© Gašper Lešnik

Nastop Jolande Bičan na protestu prejšnji četrtek pred vlado je trajal trideset sekund. »Sem pomivalka in čistilka v osnovni šoli in vrtcu. Imam 21 let delovne dobe in sem v trinajstem plačnem razredu. Moja plača je nižja od zajamčene,« je povedala in pokazala svojo plačno listo množici, ki jo je podprla s hrupom piščalk in trobelj. »Za svoje pošteno in vestno opravljeno delo, ki ga opravljam s srcem, zahtevam pošteno plačilo. Dovolj nam je životarjenja.« V osnovni šoli in vrtcu Sveta Trojica v Slovenskih goricah se je zaposlila leta 2008, potem ko je izgubila službo v lokalnem tekstilnem podjetju, ki je šlo v stečaj. »Imam srečo, da sem našla službo blizu doma,« je nekaj dni po protestu povedala v telefonskem pogovoru. Njen mož dela v tovarni za nekoliko višjo plačo, 800 evrov neto na mesec, hčerka pa končuje srednjo šolo.

V javnem sektorju je okrog devet tisoč ljudi, ki za delo prejemajo minimalno plačo. Njihov delež med vsemi javnimi uslužbenci je nekaj več kot petodstoten, kar je podobno odstotku najslabše plačanih v zasebnem sektorju. »Mnoge perice, hišniki in kuhinjske pomočnice nas prosijo za pomoč pri plačilu tekočih položnic, ker se bojijo rubeža. Povedo nam tudi, da hodijo po pomoč na Karitas in Rdeči križ,« pravi predsednica sindikata v Domu starejših v Rakičanu Tatjana Melin, ki je tudi nastopila na protestu. Dela kot bolničarka negovalka, zato je zgolj na začetku kariere prejemala najnižjo plačo, vendar pozna usode tistih, ki se jim plača ne zviša desetletja.

Zato Tatjana Melin podpira zahtevo, ki jo je na protestu izrekel Jože Perme: »Zahtevamo, da se nemudoma ukinejo vsi plačni razredi pod minimalno plačo.« Perme je predsednik Območnega policijskega sindikata za strokovno tehnično podporo. Dela kot hišnik vzdrževalec in kljub tridesetim letom delovne dobe še vedno prejema minimalno plačo.

V Sloveniji nihče, ki je zaposlen in dela polni delovni čas, ne more prejeti manj kot minimalno plačo, ki znaša 790 evrov bruto ali malo več kot 600 evrov neto na mesec. Za razumevanje protesta pred vlado prejšnji četrtek je pomembno, da imamo v državi tudi izhodiščno plačo, ki je določena v kolektivnih pogodbah.

Zahteve najslabše plačanih so povsem razumljive, a hkrati nemogoče. Razmere so napete ali celo eksplozivne.

Plačni sistem javnega sektorja ima 65 plačnih razredov. Najvišje so predsedniki države, vlade, državnega zbora in vrhovnega sodišča in njihova izhodiščna bruto plača je 5420 evrov na mesec. V prvih štirih razredih ni nikogar, v petem pa je delovno mesto »pomožni delavec«, ki mu pripada 515 evrov bruto mesečno.

Jolanda Bičan je delo v javnem sektorju začela v sedmem plačnem razredu s 557 evri bruto na mesec. Napredovanje za šest plačnih razredov ji je izhodiščno plačo zvišalo za 150 evrov bruto, vendar se ji niti bruto niti neto plačilo ni spremenilo.

Delavci, katerih izhodiščna plača je pod minimalno plačo, do te pridejo tako, da se izhodiščni plači prištejejo dodatki. To pomeni, da se Jolandi Biščan dodatek za delovno dobo ne pozna. Upravičena je tudi do dodatka za popoldansko delo, ker dela vsak dan med poldnevom in osmo uro zvečer, in tudi ta se zgolj prišteje izhodiščni plači. Ker niti s temi dodatki ne doseže minimalne plače, ji delodajalec – v njenem primeru država – doda socialni korektiv oziroma doplačilo.

Če bi vse izhodiščne plače pod minimalno plačo ukinili, pa bi vsak dodatek in vsako napredovanje prineslo zvišanje plače. Najranljivejši bi pridobili veliko.

Anomalije V zadnjih pogajanjih z vlado so sindikalni pogajalci postavili blažjo, a podobno zahtevo kot Jože Perme. Želeli so, da tudi oblast prepozna, da je narobe, da so mnoga delovna mesta desetletja obsojena na minimalno plačo, ter se zaveže k prednostnemu iskanju rešitve.

V ponedeljek so propadli pogovori med vlado in sindikati javnega sektorja glede odprave kriznih varčevalnih ukrepov, zato tudi predlog o reševanju težave najnižje plačanih ni bil sprejet. Na koncu je vlada zavrnila tudi zahtevo sindikatov, da se najslabše plačanim v javnem sektorju za urgentno blaženje stisk izplača regres v višini tisoč evrov bruto. Po tem so začeli sindikati oblikovati stavkovne odbore.

Že kmalu po uveljaviti reforme plačnega sistema javnega sektorja v letu 2008 sta se vladna in sindikalna stran strinjali, da obstajajo v sistemu »anomalije«, ki jih je treba odpraviti. »Premalo se povezuje rezultate dela s plačo,« je v ponedeljek dopoldne, pred zadnjimi pogajanji s sindikati, na splošno pojasnil Branko Vidič.

Vidič vodi medresorsko skupino, ki jo je imenoval minister za javno upravo Boris Koprivnikar, da poišče anomalije in jih odpravi. Njihovo delo je, da ugotovijo, katero delovno mesto je podcenjeno in katero precenjeno. Na primer, ali je delo »finančnika« in »finančno-računovodskega delavca« res tako drugačno, da upravičuje razliko treh plačnih razredov. »Ugotavljamo, da ni,« je povedal Vidič.

Protest prejšnji četrtek je pokazal, da pri ljudeh največjega nezadovoljstva ne sprožajo takšne razlike, ampak dejstvo, da minimalna plača ni dovolj za pokritje življenjskih stroškov. Tega pa oblast ne prepoznava kot anomalijo.

Vidič je sicer izpostavil, kako dejstvo, da so nekateri razredi pod minimalno plačo, onemogoča nagrajevanje dela. »Če si nekdo, ki je v desetem plačnem razredu, zasluži dodatek za delovno uspešnost, ker je na primer delal več, ko je bil sodelavec na bolniški, se mu nagrada ne pozna pri plači,« je ponazoril.

Sama višina minimalne plače pa je po njegovem stvar pogajanj. »Kdaj je višina plače ustrezna? To je večno vprašanje,« je dejal. Vrednotenje dela je po njegovem odvisno od številnih dejavnikov, je razložil in naštel kulturnozgodovinske okoliščine, razmerja moči ter zavezo fiskalni vzdržnosti.

Vnetljiva mešanica Obstajajo razlogi, zaradi katerih se vlada izogiba tolikšnemu dvigu najnižjih plač, da delavcem ne bi bilo treba delati na črno ali iskati pomoči pri prijateljih, sorodnikih in humanitarnih organizacijah. Dva razloga omenja dr. Gorazd Kovačič, učitelj sociologije na ljubljanski filozofski fakulteti in predsednik visokošolskega sindikata na ljubljanski univerzi.

Ker je v javnem sektorju enoten plačni sistem, ki tudi vzdržuje plačne razlike med delovnimi mesti, bi zvišanju najnižjih plač verjetno moralo slediti zvišanje po vsej lestvici, delno pa bi se morali dogovoriti o preureditvi plačne lestvice. »V obeh primerih pa bi morala vlada za odpravo anomalij nameniti kar veliko denarja,« pravi Kovačič.

Drugi razlog je morda še pomembnejši. Razlika med izhodiščno in minimalno plačo ni anomalija, ki obstaja samo v javnem sektorju, pač pa v vsej državi. Najnižja izhodiščna plača je v železničarski dejavnosti in znaša 313 evrov bruto na mesec. Če bi se zvišale najnižje plače v javnem sektorju, bi zagotovo enake zahteve postavili sindikati v zasebnem sektorju.

Kovačič ob tem spominja, kako zelo so delodajalske organizacije, v katerih članstvo ni več obvezno, zaostrile svojo retoriko, ko je parlament na zahtevo sindikatov lani iz minimalne plače izvzel dodatke za nočno, nedeljsko in praznično delo. Zaradi spremembe, ki finančno ni pomenila zelo veliko, so predstavniki delodajalcev začeli bojkotirati socialni dialog.

Zato so trenutne razmere po Kovačičevem mnenju napete. »Na eni strani so delavci, od katerih se je že pred krizo zahtevalo, da delajo vse več, ne da bi se jim povečale plače. Hkrati naraščajo življenjski stroški.« Na drugi strani so tehnološko šibka podjetja, ki zmorejo poslovati samo s slabo plačano delovno silo. »In potem je tu še vlada, ki govori, kako je gospodarstvo uspešno, a zaradi diktata mednarodnega konzorcija posojilodajalcev strogo omejuje javne izdatke.« Opozarja, da je treba upoštevati tudi, da ljudje, katerih upravičena pričakovanja so neuslišana, sistemu odrekajo legitimnost. Državi zamerijo, da »tajkuni« ali »krivci za bančno luknjo« niso bili primerno obravnavani. Zadnje čase dodajo tudi kritiko davčne reforme, zaradi katere so se zvišale plače najbogatejšim. »Kombinacija vsega tega je lahko eksplozivna,« ugotavlja Kovačič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.