Reziprozität

Šentjakob v Rožu je majhna, dvojezična občina na avstrijskem Južnem Koroškem. Njen glavni trg, kot nekaj najbolj normalnega na svetu, krasi v času nacizma zgrajen monumentalni spomenik brambovcem, ki so si po letu 1920 prizadevali za nasilno germanizacijo Slovencev in so organizirali načrtno izseljevanje koroških Slovencev v nacistična taborišča. Originalnega nacističnega križa v sredini sicer ni več, verjetno zato, ker je zvezna vlada po drugi svetovni vojni to simboliko z zakonom prepovedala, a občina vseeno zgledno vzdržuje spominsko mesto s še vedno nacistično ikonografijo, barva les, puli plevel, ureja rože, ki zacvetijo spomladi in se uradno, vsako leto 10. oktobra, na dan koroškega plebiscita, priklanja spomeniku, ki ga od znotraj krasi napis »Za nemško Koroško«.

Slovenski ljudožerci

V občini živi 4000 občanov, od katerih se jih približno petina izreka za koroške Slovence. Ko je pred šestimi leti obveljal kompromis med Avstrijo in slovenskimi manjšinskimi organizacijami o postavitvi dvojezičnih krajevnih tabel v 164 občinah, je tudi Šentjakob dobil svojo. Mnogi so mislili, da bo ta korak strasti umiril. A ne v Šentjakobu v Rožu, ki uradno spet postaja Sankt Jakob im Rosental. Z argumentom, da gre pač za demokracijo, so se namreč pred kratkim lokalni nemško govoreči veljaki odločili za alternativni pristop. Za poimenovanje ulic z enojezičnimi, nemškimi imeni in ukinitev slovenskih imen vasi kot poštnih naslovov. Še pred sto leti je bilo v Šentjakobu skoraj 100 odstotkov slovensko govorečih. Zdaj naj bi kraj dobil 26 nemško poimenovanih cest iz nemške zgodovine in dve slovensko poimenovani.

Občinski svetnik, Slovenec Franz Baumgartner, ki zdaj živi v vasi Breznica, na naslovu Breznica 13, bo kmalu živel v ulici »Frießnitz Strasse 46«. Baumgartner svoje življenje v kraju razume kot neskončni boj. Dela na 75 hektarjih ekološke kmetije, ob »čemer se moram 24 ur na dan ukvarjati še s politiko«. Njegovo identiteto in življenje simbolizira registracija na terenskem avtomobilu v slovenščini: »Kmet 1«. Pokaže nam občinske institucije, na katerih ni sledu o slovenščini. »Da jih ni sram. Kot da smo ljudožerci,« komentira, ko nam razkazuje res impozantne, litoželezne napise na šoli ali na občini, »solidne nemške izdelave« in mnoge še iz časa, »ko so nas njihovi ustanovitelji pošiljali v koncentracijska taborišča«. Ustavimo se pred enojezično, nemško srednjo šolo. »Poglejte to. Je to kompromis? To ni 7. člen. To ni niti 99. člen. Napis je narejen nam v posmeh – načrtno.« Edina institucija s slovenskimi napisi je zasebni vrtec. A le zato, ker ga financirajo slovensko govoreči sami.

Akcija demokratične, nemško govoreče večine proti manjšini v Šentjakobu ni osamljen primer te vrste. Podoben projekt uvedbe nemško poimenovanih ulic so recimo že izvedli v občini Škocjan in v Dobrli vasi. V Dobrli vasi so razmere še posebej zanimive. Pravzaprav zanimive tudi iz etnološkega ali antropološkega vidika. Po vasi se sprehajamo s 27-letno Nadjo Kramer, ki nam kaže, v katerih hišah živijo Slovenci. Ni težko ugotoviti, kdo je Slovenec. Kmalu jih znamo prepoznati tudi sami. Slovenci so si namreč hišne številke na lastno pest prevedli še v materni jezik in tako izrazili nestrinjanje z enojezičnostjo. Na nekaterih hišah piše Bleiburgstrasse, na drugih Pliberška cesta. Tudi v Dobrli vasi obstaja zasebni slovenski vrtec, pravzaprav prvi tak na Koroškem, imenovan »Mavrica«. Ki ga morajo pripadniki manjšine sami financirati, saj so leta 1999 občinski svetniki iz vrst SPÖ in FPÖ izglasovali, da občina vrtca, v katerem se bo govorilo slovensko, ne bo opremila. Tako je še zdaj, kljub občasnemu poudarjanju zgodovinske otoplitve odnosov med narodnima skupnostma.

Kakšni so danes odnosi med večino in manjšino? »Župan, ki je celo poročen s Slovenko, je tukaj pred leti po televiziji povedal, da v naši občini ni Slovencev,« razlaga Kramerjeva in se zasmeji. »A seveda vsi dobro vemo, kdo je iz katere družine. Na gasilskih veselicah smo eni še vedno Čuši ali Jugosi. Na drugi strani pa mnogi Avstrijci, ki prisegajo na svoje korenine, na presenečenje nekaterih v določenem trenutku spregovorijo slovensko. A le, če je prava doza šnopsa,« razlaga o vplivu politike ponemčevanja na veliko večino. Kramerjeva dela v lokalnem slovenskem kulturnem društvu, pomaga organizirati podporo za pevske zbore, za lutkovno gledališče, sicer pa dela v turistični agenciji slovenske družine Sienčnik, ki je nedavno praznovala 80-letnico obstoja. To je ena od družin, pravi, ki kljub hudim pritiskom ni hotela kloniti. »Nekoč so morali, ker so Slovenci, surovine kupovati po višji ceni.«

3,6 milijona evrov pomoči dobi manjšina od Avstrije / 327 milijonov evrov dobička imajo avstrijska podjetja v Sloveniji / 3500 milijonov evrov investicij ima Avstrija v Sloveniji / 165 milijonov evrov investicij ima Slovenija v Avstriji

Takšnih konfliktov med Slovenci in Avstrijci je še danes na ducate. Bistrica nad Pliberkom je uradno dvojezični kraj pod Peco tik ob meji s Slovenijo, kjer živi okrog 30 odstotkov Slovencev. Pa vendar je nemško govoreča večina pred nekaj leti sklenila, da bo rabo slovenščine v kraju omejila. V občini so namreč odločili, da bodo planinske pešpoti na Peco enojezične. Za projekt so sicer dobili denar iz EU-skladov, ki so namenjeni regionalnemu povezovanju s Slovenijo, s Črno na Koroškem. Strokovnjaki so tudi ugotovili, da so pešpoti slovenskega izvora. A danes so s pomočjo sredstev EU, namenjenih multikulturnosti, pešpoti označene enojezično. Seveda tudi občinska stavba ali šola nimata slovenskih napisov. Srienz Hermann, župan, nam je povedal, da sam problema ne vidi, v glavnem pa s temi idejami ljudi ne želi »vznemirjati«. Na avstrijskem Koroškem nemško govoreča večina Slovencem očita, da nenehno vznemirjajo.

Nova koroška ustava

Tudi afera, ki je izbruhnila prejšnji teden – predlog deželne ustave, v katerem sedaj piše, da je uradni jezik avstrijske Koroške le nemščina – ima predzgodbo, sestavljeno iz kopice podobnih incidentov. Uradni predlagatelj spremembe, namestnik deželnega glavarja Christian Benger iz avstrijske ljudske stranke (ÖVP), je v nekem trenutku spremembo ustave upravičil s tem, »da slovensko govoreči na trgu dela ne bi imeli prednosti«. Za kaj gre? V ozadju je vprašanje razpisov za mesta ravnateljev v dvojezičnih osnovnih šolah. Do leta 1999 so razpisi za ravnatelje 70 dvojezičnih šol na avstrijskem Koroškem vsebovali pogoj dvojezičnosti, ki ga je avstrijska zakonodaja zapovedovala do leta 1989. Tedanji deželni glavar, znan po svoji nestrpnosti do slovensko govorečih, Jörg Haider, je nato po spremembi zakona ta pogoj odpravil.

Posledično danes le še 21 dvojezičnih šol od sedemdesetih vodijo dvojezični ravnatelji, torej pripadniki slovenske manjšine. A v sklopu reforme šolstva zvezna vlada sprejema zakonodajo, po kateri bi lahko prednost spet dobili slovensko govoreči. Konec lanskega leta je 10 županov, s prvopodpisanim županom Velikovca Valentinom Blaschitzem, napisalo peticijo proti takšni ureditvi. Ko smo ga poklicali, nam je povedal, »da se nemško govoreči čutijo diskriminirane«, da bi morali ravnatelje šol izbirati predvsem po kriteriju »sposobnosti«, ne pa po kriteriju dvojezičnosti. »Zame ni logično niti pravično, da morajo šole voditi dvojezični ravnatelji,« nam je dejal, ko smo mu ugovarjali. Temu je sledil še odziv deželnih strank, ÖVP, Zelenih in SPÖ, ki so iznašle nov način, kako zaobiti zvezno zakonodajo. To pa je, da v novo koroško deželno ustavo vpišejo, da je uradni jezik na Koroškem samo nemščina. Tako bo tudi jasno, kakšni pogoji bodo v prihodnjih razpisih za mesta učiteljev.

Čeprav naj bi leta 2011 prišlo do zgodovinskega kompromisa med nemško govorečo večino in slovensko govorečo manjšino, do otoplitve odnosov med narodoma, se zdi, da manjšina od tega ni imela velike koristi. Morda celo nasprotno. Manjšinske organizacije so tedaj privolile v dvojezične krajevne napise v 164 občinah, kjer živi vsaj 17 odstotkov slovensko govorečih – čeprav bi v skladu z eno od odločb avstrijskega ustavnega sodišča dvojezične table morale stati tudi v občinah, kjer živi vsaj 10 odstotkov slovensko govorečih – zaradi pisne obljube, da bosta dežela in država zagotovili sistemsko rešitev slovenske glasbene šole. Ta je namreč eden najpomembnejših centrov življenja slovenske manjšine na Koroškem. A kot pravi Olip Nanti, podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), se to ni zgodilo.

Kljub izjavam o pomiritvi strasti na Koroškem je avstrijska fi nančna podpora slovenski manjšini v zadnjih 25 letih realno padla za 40 odstotkov.

»Namesto obljub je Avstrija črtala polovico programa glasbene šole, manjšinsko zastopstvo so podržavili, 41 let starega zakona o narodnih skupnostih niso prenovili, izgubili smo večino tiskanih medijev …« našteva Olip dogodke po letu 2011. V slovenski glasbeni šoli je še pred dvema letoma 730 učencev učilo 50 učiteljev, danes zaradi zmanjšanja sredstev v šoli 366 učencev uči le še 16 slovenskih učiteljev. Ob tem je manjšina po zgodovinskem kompromisu doživela še mnoge druge udarce. Kriza je prizadela tudi manjšinsko bančništvo, le da manjšina ni imela sredstev za dokapitalizacijo. Posojilnice, finančna hrbtenica manjšine, ki so bile še nedavno organizirane kot zadruge po vsej Koroški, so tako lani prešle v last avstrijske banke Raiffeisen, ki jih je dokapitalizirala. Ta je odločila, da bo »optimizirala« mrežo in ukinila polovico, tj. šest izpostav. A dejstvo je, da so posamezne izpostave, torej Posojilnice, prej povsem solidno poslovale. Napake z investicijami, predvsem na Hrvaškem, je naredila krovna institucija Posojilnic, Zveza bank. Ko je v lastništvo skupine vstopila avstrijska banka Raiffeisen, pa je ta omejila poslovanje dobro stoječih Posojilnic.

Del slovenske manjšine, predvsem Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO), še vedno meni, da je bil kompromis iz leta 2011 zgodovinskega pomena, da je prispeval k pomiritvi v dobro vseh in da je tudi nedavno razburjenje, recimo protest 200 mladih v Celovcu zaradi osnutka deželne ustave, nepotreben, prenagljen, ali celo, da so ga zakuhali mediji. A zdi se, da se vse bolj uresničuje napoved Angelike Mlinar, evroposlanke iz avstrijske Koroške, ki je to pomiritev med slovensko manjšino in avstrijsko večino iz leta 2011 označila za sindrom pretepene ženske, ki je srečna, »ker je ne pretepajo več sedemkrat na teden, ampak zgolj še petkrat«. In zdi se, da je temu sindromu podlegla tudi matica.

Avstrija gre na desno

Zakaj je tarča spet slovenska manjšina? Vladimir Smrtnik, predsednik Enotne liste, stranke koroških Slovencev, razlaga, da je odgovor enostaven. V Avstriji že dve leti nezadržno raste priljubljenost nekdanje Haiderjeve, populistične stranke FPÖ. Posledica tega je, da se celotna avstrijska politika obrača na desno. »Obe največji stranki, socialdemokratska SPÖ in ljudska ÖVP, se danes borita za desne glasove. Njuna politika je že čisto na Haiderjevem tiru. In to se že čuti med ljudmi, ki se nagibajo proti manjšini.« Že konec tega leta utegnejo na Koroškem imeti volitve in prav vse stranke so ugotovile, da se v aktualnih političnih razmerah splača zaostrovati odnos s slovensko manjšino, razlaga Smrtnik.

A ne le z manjšino. Premika na desno v avstrijski politiki ne čuti zgolj slovenska manjšina. Po novem so v Avstriji nezaželeni tudi slovenski podjetniki, ki želijo poslovati v Avstriji. Ali slovenski delavci, dnevni migranti. To ne velja samo za Slovenijo, velja tudi za druge sosede na vzhodu: Madžarsko, Slovaško, Češko. A osredotočimo se na Slovenijo.

Vladajoče stranke na avstrijskem Koroškem želijo na čelo dvojezičnih šol postaviti zgolj nemško govoreče ravnatelje. Zato tudi tak osnutek deželne ustave.

Po lanskem šoku, ko je na avstrijskih predsedniških volitvah skorajda zmagal kandidat FPÖ Norbert Hofer, je avstrijska vlada pod novim vodstvom Christiana Kerna (SPÖ) začela sprejemati številne nenavadne ukrepe. Ta teden so napovedali, da bodo v Avstriji imeli pri zaposlovanju prednost domači delavci, z npr. avstrijskimi diplomami, pred delavci iz tujine. Zaposlenim, ki imajo stalno prebivališče zunaj Avstrije, naj bi zmanjšali nekatere socialne transferje, kot je otroški dodatek, zaradi česar bodo slovenski delavci v Avstriji izgubili več kot 17 milijonov evrov. Prejšnji mesec pa je avstrijska vlada začela uveljavljati t. i. zakon o preprečevanju »plačilnega in socialnega dumpinga«, ki je usmerjen proti slovenskim podjetjem, ki ponujajo storitve v Avstriji. Še pred tem je Avstrija proti Sloveniji na meji uvedla kontrole, čeprav za to ni upravičenega razloga; ilegalnih prehodov meje iz Slovenije v Avstrijo praktično ni.

Zdi se, da socialdemokratom ta politika pomaga. S temi ukrepi jim je uspelo zajeziti vzpon FPÖ, v javnomnenjskih anketah so prehiteli svobodnjake, razlaga koroški odvetnik Rudi Vouk. »A osebno menim, da se še vedno splača pogledati v koroško zgodovino. Pri nas je socialdemokracija iz strahu pred nemškonacionalci vodila protimanjšinsko politiko in uresničevala na tem področju vse njihove želje. Posledica je bila, da je čez nekaj časa na volitvah zmagal Haider, ker imajo ljudje raje original kot pa kopijo. Če kancler Kern iz strahu pred protievropsko politiko svobodnjakov dopušča načenjanje centralnih stebrov evropske zakonodaje, mu bo to morda nekaj časa pomagalo v bitki za prvo mesto, evropska ideja pa se s tem ruši,« pravi.

Nemška Slovenija?

Res je, da je po padcu meje v Avstriji delo našlo veliko prebivalcev Slovenije. Po neuradnih ocenah se jih v Avstrijo dnevno vozi že okrog 15 tisoč. In res je, da želijo v zadnjem času tudi slovenska podjetja prodreti na avstrijski trg. V Avstriji ima zdaj Slovenija le nekaj več kot 165 milijonov investicij, ali 4 odstotke od obsega investicij, ki jih ima Avstrija v Sloveniji. A če politiki v Avstriji menijo, da želijo dandanes slovenski delavci izkoriščati avstrijski socialni sistem, slovenska podjetja pa, da se gredo socialni dumping, je treba na problem pogledati celovito.

Avstrija je s širitvijo Evropske unije proti vzhodu ogromno pridobila. Odkar so se EU priključile vzhodnoevropske države, razlaga avstrijski ekonomist dr. Joachim Becker, »je imela Avstrija ogromne plačilnobilančne presežke nasproti vzhodni Evropi. Denar je torej pritekal v državo. In to veliko denarja.« Zgolj bežen pogled na statistične podatke v Sloveniji pokaže realno sliko. Avstrija je danes največji tuji investitor. Kar 30 odstotkov naložb, skupaj že za 3,5 milijarde evrov, izvira iz Avstrije. Pravzaprav še več, saj številna avstrijska podjetja, kot recimo trgovec Spar, poslujejo prek Švice. Ko recimo Slovenec v Sparu, ki ima v Sloveniji največji tržni delež med trgovci, kupi solato, kruh, mesne in mlečne izdelke, se dobički prek švicarske davčne oaze, kantona St. Gallen, prelivajo h končnim lastnikom te družbe, avstrijskim družinam Drexler, Maier, Staudinger, Fuchs, Poppmeier, Landgraf, Mild in Reisch.

Posojilnice, finančna hrbtenica manjšine, je lani prevzela avstrijska Raiffeisen banka. Ta se je že odločila, da bo ukinila polovico vseh njenih filial.

Res je tudi, da Avstrija vsako leto za slovensko manjšino nameni skupaj okrog 3,8 milijona evrov različnih podpor – Olip Nanti sicer temu dodaja, da znesek ostaja isti že od leta 1995 in da je realno, zaradi inflacije, padel za 40 odstotkov. Kar je veliko. A dejstvo je tudi, da je Slovenija tako rekoč »neto plačnica« Avstriji. Po podatkih Banke Slovenije so pri poslovanju v Sloveniji dobički avstrijskih podjetij, kot so OMV, Simobil, Papirnica Vevče, Lesnina, Palfinger – če omenimo nekatere največje –, v zadnjem desetletju poskočili za skoraj 100 odstotkov, s 165 na lanskih 327 milijonov evrov. In če ima Avstrija doma vzorno urejen socialni sistem, pa tudi sama v tujini dobičke kuje iz pomanjkljivih ureditev socialne zaščite.

V Sloveniji sta recimo največja avstrijska »zaposlovalca« podjetji Manpower in Trenkwalder, ki služita na račun t. i. agencijsko zasposlenih delavcev. Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela pri Zvezi svobodnih sindikatov, status teh delavcev primerja z novodobnim suženjstvom. A na ta račun je podjetje Trenkwalder, katerega geslo je »Outsourcing excelence«, samo lani povečalo dobičke v Sloveniji za 30 odstotkov in prihodke za 166 odstotkov. Na Štajerskem in v Prekmurju se s posledicami oderuških obresti, ki jih je tukaj pred leti ponujala avstrijska banka Raiffeisen, še vedno ukvarja pravna svetovalka Vera Krivec. Krivičeva trdi, da si česa takšnega ta avstrijska banka doma ne bi mogla privoščiti. In pa, da se Slovenija na to »načrtno in vodeno razlaščanje slovenskih posojilojemalcev in poceni odkup njihovega premoženja«, kar je počela banka Raiffeisen, doslej uradno sploh ni odzvala.

Retribucija

Zaradi nekaterih avstrijskih potez, ki so sovražno uperjene proti Sloveniji, je ponovno zaživela ideja po notifikaciji nasledstva Avstrijske državne pogodbe (ADP) pri Rusiji, ki je depozitar in zaščitnik tega dokumenta, v katerem se je Avstrija zavezala k zaščiti pravic slovenske manjšine. A za uvod, meni recimo Marko Lukić, direktor podjetja Lumar, vodilnega slovenskega proizvajalca nizkoenergijskih in pasivnih montažnih objektov, bi lahko vsaj v Sloveniji enakopravno obravnavali slovenska in avstrijska podjetja, saj se »gradbeni inšpektorji v Sloveniji še najraje znesejo nad domačimi podjetji, ker imajo tukaj izvršilni naslov. Tujih podjetij nekako ne znajo tako dobro sprocesirati.«

Slovenske grožnje z notifikacijo ADP se zdijo odveč. Slovenija lahko zagrozi, da njene institucije ne bodo več varčevale v avstrijski banki iz Koroške, ampak v domači NLB.

Številna slovenska podjetja, ki se v Avstriji zdaj čutijo šikanirana, imajo občutek, da so v Sloveniji prav tako drugorazredna. O tem nam je govoril tudi direktor podjetja Marles Bogdan Božac. Občina Makole je nedavno objavila razpis za gradnjo vrtca. Zahtevala je, da gradbeni elementi ustrezajo evropskim tehničnim standardom (oznaka CE). Ker je bila to politika države, so morala mnoga slovenska podjetja pridobiti te certifikate, ki niso bili poceni. A ko je na razpisu zmagal neki avstrijski podizvajalec brez tega certifikata, naj bi državna revizijska komisija sklenila, da Slovenija priznava tudi nacionalna, torej avstrijska tehnična soglasja. V istem trenutku pa je avstrijski inšpektorat od Marlesa zahteval, da ima vsak njihov delavec v Avstriji vedno pri sebi sodno prevedene izvode plačilnih listov v nemškem jeziku.

Sicer pa enakopravno obravnavo podjetij v Sloveniji najbolje ponazarja primer s področja financ. Medtem ko je manjšinsko bančništvo na avstrijskem Koroškem propadlo, se je v regiji uveljavila banka BKS s sedežem v Celovcu. Ne samo na avstrijskem Koroškem, tudi v Sloveniji. Vse največje slovenske finančne ustanove, Slovenski državni holding (SDH), Holding slovenskih elektrarn (HSE), slaba banka (DUTB), po novem večino svojih depozitov nosijo v to banko, kažejo podatki Uprave za javna plačila (UJP). Finančnega ministrstva dejstvo, da državne institucije ne varčujejo v domačih bankah, ki smo jih zaradi pomanjkanja kapitala morali nedavno dokapitalizirati, ne moti, saj da je izvor lastništva kapitala nepomemben, so nam odgovorili.

Slovenske grožnje z notifikacijo Avstrijske državne pogodbe se zato zdijo popolnoma odveč. Ko je ta teden koroški deželni glavar Peter Kaiser zaradi zadnjega osnutka deželne ustave prišel v Ljubljano na pogovore k zunanjemu ministru Karlu Erjavcu, bi morda zadostoval že namig, da bo Slovenija začela varčevati v svoji NLB. Ali pa da bo državna uprava za ponudnika podatkovnih storitev na naslednjem razpisu izbrala Telekom, ne pa Simobila, ki ga solastnik, Avstrijski industrijski holding (ÖIAG), definira kot »glasnika avstrijske identitete«.

Avstrija proti slovenskim podjetnikom

Nova avstrijska zakonodaja o preprečevanju »plačilnega in socialnega dumpinga«

Kaj je namen novega avstrijskega zakona o preprečevanju »plačilnega in socialnega dumpinga«? Z avstrijskega ministrstva za socialne zadeve in iz avstrijske gospodarske zbornice odgovorov na naša vprašanja o konkretnih razlogih, ki so privedli do sprejema zakona, po enem tednu nismo dobili. Slovensko gospodarsko ministrstvo, slovenska gospodarska zbornica in več kot sto slovenskih podjetij, ki nudijo storitve v Avstriji, pa so prepričani, da želi Avstrija, v nasprotju z zakonodajo EU, s tem ukrepom ščititi svoja podjetja. S tem mnenjem soglašajo tudi druge države. Iz češke gospodarske zbornice so nam recimo odgovorili, da »Avstrija pod krinko socialnega dumpinga sledi ukrepom, ki jih sprejemajo tudi ostale zahodne države, grejo po poti tihega uveljavljanja protekcionističnih pravil, še posebej namenjenih vzhodnoevropskim državam, s čimer se jasno kršijo evropska pravila enotnega trga«.

S konkretnimi težavami slovenskih podjetij v Avstriji se ukvarja predvsem koroški odvetnik Rudi Vouk. Ta zagovarja strogo zakonodajo za zaščito delavcev, a trdi, da omenjena avstrijska zakonodaja s tem ni povezana. »V veliki večini vseh primerov, ki jih obravnavamo, ni govora o prenizki plači delavcev iz Slovenije. Niti približno. V vseh teh postopkih gre za formalnosti. Recimo, da je plačilna dokumentacija nepopolna, ker kakšen plačilni list ni bil preveden v nemščino, ker je morda manjkalo kakšno potrdilo o kvalifikaciji, ker na gradbišču ni bilo več dokumentacije za tiste delavce, ki so gradbišče že zapustili,« našteva.

Medtem ko naj bi evropska zakonodaja dopuščala naknadno dopolnjevanje dokumentacije v določenem roku, avstrijska zakonodaja predvideva, da je treba imeti vso dokumentacijo na kraju samem. Če je ni, sledi kazen. »Menim, da gre za sistematično ravnanje. Avstriji s tem uspeva izločiti iz avstrijskega trga nezaželene ponudnike že na podlagi formalnih kriterijev, tako da se ji z višino plač niti več ni treba ukvarjati. Dejansko sumimo, da v številnih primerih Avstrija niti ne preverja, ali so plače v skladu z avstrijsko zakonodajo. Zadostuje jim, da podjetnike ulovijo na formalnih napakah. Prav to pa tudi ne more biti v interesu delavcev.«

Vouk še dodaja, da je v različnih postopkih pred upravnimi sodišči po vsej Avstriji spoznal zastopnike finančne policije iz skoraj vseh zveznih dežel, pri čemer se v neformalnih pogovorih niti eden ni strinjal z ukrepi. Vouk zato ugotavlja, da problem obstaja na političnem in tudi pravnem vrhu. Ustavno sodišče kljub vsem pomislekom ne vidi povoda, da bi razveljavilo to zakonodajo, našteva, politiki uživajo »v populizmu«, da je treba ščititi avstrijske delavce pred tujo konkurenco, še ugotavlja.