Pravica do tetanusa

Ironično je, da se je debata o ureditvi cepljenja v Sloveniji razplamtela na vrhuncu epidemije gripe in okužb z respiratornim sincicijskim virusom. Poleg številnih otrok, ki se z vročinskimi krči ali respiratorno insuficienco zgrinjajo na našo kliniko in jih sedaj kohortno združujemo v večposteljne sobe, me z dodatnimi delovnimi obveznostmi zalaga še naša služba za odnose z javnostjo. Slovenski medijski prostor je gosto poseljen s televizijskimi postajami in zdaj hoče vsaka televizija izjavo o tem, kako bo s cepljenjem in kako naj doma starši negujejo otroka z akutnim bronhiolitisom in kdaj lahko pridejo posnet izjavo. Seveda danes, nikakor ne jutri, če se da, že čez kakšne tričetrt ure. In POP TV spet prehiti nacionalko, ker pridejo prispevek posnet petnajst minut prej. S tega mesta podpisani ponižno naprošam vodstvo UKCL, da zaposli stilista, ker vsak dan pa res ne morem priti v službo povsem urejen, s sveže opranimi lasmi in negovano brado. Zakaj ne bi mogel biti tudi jaz tako šik kot gospe iz službe za odnose z javnostjo? Po drugi strani je pa res, da moja zmahana podoba bolj zvesto odslikava razmere v slovenskem zdravstvu in sem bolj zeitgeistovsko verodostojen, če utrujeno in z v-soju-reflektorjev-svetlikajočo-se-plešo že stopetnajstič razlagam, da vzročne zveze med cepljenjem in avtizmom ni in da epidemija gripe najbrž še ni na vrhuncu.

Epidemija gripe bi se dala ublažiti s cepljenjem, a kaj, ko slovenski živelj temu zdravstvenemu ukrepu ne zaupa. Če je nekaj priporočeno, potem ni učinkovito. Če pa je učinkovito, potem naj bo obvezno.

A gripa sploh ni najhujši problem slovenskega zdravstva. Najhujša težava, ki tare slovensko zdravstvo, je epidemija demence. Epidemija demence je najbolj prizadela vodstva bolnišnic, ki se obnašajo kot zlate ribice. Saj veste, zlata ribica naredi en krog po akvariju in nato presunjeno zre okoli sebe, ker je vse novo. Enako je z vodstvi slovenskih bolnišnic: ko je leto naokoli, jih decembra spet preseneti naval bolnikov z okužbami dihal, ki jih nimajo kje hospitalizirati in nimajo osebja, da bi zanje poskrbelo. Kot da pred letom dni istih težav sploh ni bilo. Meni spomin za zdaj še deluje in lahko rečem, da je vsako leto huje. Tako sem se ves januar, ko sem delal v urgentni ambulanti na Infekcijski kliniki, do bolnih otrok prebijal skozi hodnik, poln starostnikov z vročino, na kisiku in infuziji, ki so jamrali, krehali in sopli in jim kolegi(-ce) iz odrasle urgentne ambulante kljub nadčloveškim naporom nikjer niso mogli(-e) zagotoviti človeka vrednega bivanja oz. postelje na oddelku (v najhujših primerih še lastnega priključka za kisik ne!). V takšni situaciji si lahko edinole prijazen, sočuten in strokoven. A to bolnemu človeku bolj malo pomaga. Ste opazili, kako so se zdebelili časopisi zaradi povečanja števila osmrtnic? Ljubljana bi potrebovala mestno bolnišnico, saj se populacija nezadržno stara in bodo potrebe po tovrstnih zmogljivostih vedno večje. Mogoče bi pa lahko obolelim starostnikom pomagal Rdeči križ Slovenije? Poslanstvo RK je pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva in njegov vodja je nekoč deloval v bolnišnici v Trnovem, kjer so bili postavljeni temelji slovenske geriatrije ...

Epidemija gripe bi se dala ublažiti s cepljenjem, a kaj, ko slovenski živelj temu zdravstvenemu ukrepu ne zaupa. Če je nekaj priporočeno, potem ni učinkovito. Če pa je učinkovito, potem naj bo obvezno. Tako kot uporaba varnostnega pasu v avtu. Res je, da bi bilo cepivo proti gripi lahko bolj učinkovito, a boljše alternative v tem trenutku nimamo. Precepljenost oseb, starejših od 65 let, proti gripi, je v Sloveniji okrog 10-odstotna, na Nizozemskem pa kar 75-odstotna. Tudi zdravstveni delavci glede cepljenja nismo ravno svetal zgled. Povprečna precepljenost proti gripi med zaposlenimi v UKCL je prav tako slabih 10 odstotkov. Med vsemi enotami UKCL prvo mesto ponosno zaseda Infekcijska klinika s 36 odstotki, kar pomeni, da smo še vedno za polovico slabši od nizozemskih penzionistov (roko na srce – dohtarji smo na ravni nizozemskih penzionistov, ampak nam odstotek znižujejo skeptične medicinske sestre in administratorke). V Sloveniji, kot v večini demokratične Evrope, cepljenje proti gripi za zdravstvene delavce ni obvezno. Ko je nesojeni direktor UKCL Andrej Baričič omenil, da bi se morali vsi zaposleni obvezno cepiti, se je naslednji dan oglasila varuhinja človekovih pravic, gospa Nussdorfer, z izjavo, da se ljudi ne sme siliti v cepljenje, ampak je treba nanje prijazno apelirati, da se bodo prostovoljno cepili. Žal prijazni apel pri zdravstvenih delavcih zaleže toliko kot pri slovenskih penzionistih. V ZDA te v zdravstvu vržejo iz službe, če se ne cepiš proti gripi. Ali pa te prisilijo, da vso sezono gripe v službi nosiš masko. In precepljenost zdravstvenih delavcev proti gripi je več kot 95-odstotna. Kot (ne)želeni učinek omenjene visoke precepljenosti se jim je signifikantno zmanjšala incidenca bolnišničnih okužb z virusom gripe. Ampak to so Američani, oni so itak nečloveški ... samo njihovega predsednika in njegovo frizuro poglejte, vam bo vse jasno. Ne Melanije, gospo Nussdorferjevo jim posodimo, da bo branila človekove pravice ameriških zdravstvenih delavcev ...

In tako se nam v duhu čedalje večje demokratičnosti znižuje precepljenost proti nalezljivim boleznim. Samo nekaj dni po tem, ko sem za eno od slovenskih televizij stoprvič povedal, da kolektivna precepljenost nima nič z zaščito posameznika proti tetanusu, katerega povzročitelj je prisoten vsepovsod, smo po 25 letih v bolnišnico ponovno sprejeli otroka s tetanusom. K sreči se je vse dobro izteklo, a bojim se, da je bil to le uvod v obdobje, ko bomo spet srečevali otroke s posmehljivim nasmeškom (risus sardonicus*) in se bo davica vrnila v naše kraje. Ker to, da moram triletnemu otroku s pljučnico dati kaj več od penicilina zavoljo dejstva, da ni opravil temeljnih cepljenj, je postalo del našega vsakdana. Zato povsem razumem kolegico, ki je uveljavila ugovor vesti in v ordinacijo ne sprejema več otrok, katerih starši odklanjajo cepljenje. Vse več je staršev, ki so do cepljenja zadržani; vedno več staršev tudi prisega na naravno zdravljenje, tako, kot je bilo včasih – ker v dobrih starih časih ni bilo toliko alergij in avtizma. Tudi tako hudo zdravstveno težavo, kot je bila Mojčina slepota, je Kekec uspešno pozdravil s Pehtinim zeliščnim zvarkom. Zato je morda umesten kratek pogled v zdravstveno statistiko leta 1890. Tisto leto je na Kranjskem umrlo nekaj čez 14.000 oseb. Največji delež med umrlimi so pomenili otroci, mlajši od 10 let (44 odstotkov vseh umrlih!), sledili pa so jim starejši od 60 let (29 odstotkov). Umrljivost dojenčkov je leta 1890 znašala 21 odstotkov. Med posamičnimi vzroki smrti je bila na prvem mestu jetika, od četrtega do osmega mesta pa so se zvrstile okužbe dihal, koze, davica, škrlatinka in črevesni katar. Očitno avtizem in alergije v tistih idiličnih časih res niso bili kakšen poseben problem. Pa še slepoto so znali učinkovito pozdraviti.

Najhujša težava, ki tare slovensko zdravstvo, je epidemija demence. Ta je najbolj prizadela vodstva bolnišnic, ki se obnašajo kot zlate ribice.

Mogoče pa se v tem skriva rešitev nevzdržne situacije v slovenskem zdravstvu z začetka mojega pisanja. Ukinimo obvezno cepljenje, vpišimo v ustavo pravico do tetanusa, davice, otroške paralize in ostalih bolezni, ki jih preprečujemo s cepljenjem, in bomo rešili problem umrljivosti starostnikov in prezasedenosti slovenskih bolnišnic. Ker ljudje starosti ne bodo dočakali, saj jih bo po analogiji iz leta 1890 skoraj polovica umrla pred desetim letom starosti. Negovalne bolnišnice bodo postale stvar preteklosti, domovi starejših občanov bodo samevali. Slepoto bomo zdravili s Pehtinim zvarkom in alergije ter avtizem bodo izginili iz slovenske populacije. Vse težave slovenskega zdravstva bomo rešili z enim samim zakonskim saltom. Resda bo mortale, a zelo učinkovit. In – ne pozabimo – demokratičen.

* Krč obraznih mišic, ki se najpogosteje pojavlja pri bolnikih s tetanusom.