MLADINA Trgovina

Vasja Jager  |  foto: Uroš Abram

30. 6. 2017  |  Družba

Anja Golob, pesnica

Pesnica, ki poezijo ne le piše, temveč jo živi

Anja Golob je pesnica, ki poezijo ne le piše, temveč jo živi. Kar je vse prej kot lahko, kajti v njenih pesmih ni kompromisov, le najčistejša volja do življenja. Hrepeneti po življenju pa v časih Donalda Trumpa, žice na mejah in umirajočega planeta pomeni hrepeneti po revoluciji. In njene pesmi so dovolj ostre, da zarežejo v gnilo tkivo kapitalizma, njena dejanja pa odpirajo konkretne alternative. Ko ni šlo več naprej, je skupaj s somišljenicami naredila pot in ustanovila lastno založbo. Vmes je prejela dve Jenkovi nagradi in se s svojo poezijo prebila na tuje trge – vendar v nasprotju z množico »novih« obrazov in samo(p)oklicanih glasov žrtvovane generacije prehoda še zdaleč nima ambicije postati blagovna znamka.

Nekoč ste izjavili, da doma na Prevaljah nimate več domače marmelade, ker ni več čebel. In da ne marate industrijske marmelade. Na drugi strani se fanatiki, kot je Donald Trump, požvižgajo na podnebne spremembe in njihove posledice. Je svet res pred tem, da gre v maloro?

Po slabega pol leta vladanja, v katerem je izpolnil res redke od svojih predvolilnih obljub – kar pa je, glede na njihovo vsebino, gotovo prej dobro kot slabo – je ameriški predsednik na globalni ravni v obdobju napenjanja mišic in preizkušanja mej. Gre torej šele za prvo fazo, za uvodne popadke. Če se na primer vrnemo v začetek junija: problem nastane, ker je Pariški sporazum, svojim preštevilnim pomanjkljivostim navkljub, vendarle nekoliko prepomemben dosežek za odpis pod rubriko »kolateralna škoda«. Enako kot Trumpova odločitev, da bo odstop dejansko izvedel, se mi zdi skrb zbujajoče nenehno čudenje svetovnih voditeljev in javnosti nad rezultati njegove diagnostične slike. Če drži otrok v rokah steklenko s solno kislino, je drvenje na urgenco pač zgolj vprašanje časa. Strinjamo se najbrž, da bi mu jo bilo treba čim prej vzeti, omahujemo pa, ker mu je več kot očitno uspelo izrabiti pravila, s katerimi smo se vsi strinjali, in jo posledično v rokah drži legitimno. Vprašanje je torej, kaj ima prednost: da za vsako ceno ostanemo zvesti načelu ali da se jim, ker gre za življenje, odpovemo? V njegovem poniglavem prepričevanju, da nikakor ne gre za življenje, da so, skratka, podnebne spremembe in njihove posledice larifari, lahko sicer vidimo sled ostanka zdrave pameti, ker se očitno svetosti življenja vsaj v teoriji še zaveda, a v tej situaciji ni to nikakršna tolažba.

Kje pa jo naj iščemo?

Žal živimo v času, ko lahko, če sploh, globalno računamo morda na peščico zrelih, odraslih odzivov političark in politikov, pri čemer je, recimo, odzive iz pivskih šotorov vse preenostavno mogoče interpretirati kot šankiranje. Tudi na drugi strani smo, skratka, vsaj na formalni ravni soočeni z robato okornostjo, ki zasenči sporočilno vrednost odzivov in brez potrebe otežuje iskanje konstruktivnih rešitev.

V pogovoru za Delo ste dejali, da »smo boljši od tega«. Smo res? Če smo boljši, zakaj tega ne udejanjimo? Časa ni več prav dosti ...

Verjamem, naj bo to kdaj še tako težko, da v Sloveniji obstaja kritična masa odraslih, odgovornih posameznic in posameznikov, ki so prerasli otročje zatekanje v defetizem in jim je takisto vseeno za prežvečene stereotipe o sosedovi kravi, plotovih v glavah ali dunajskih oskrbovalcih štal. Izogibanje aktivni participaciji v družbi z zatekanjem k priročnemu izgovoru, imenovanemu »nacionalni karakter«, je popolnoma neproduktiven, celo škodljiv sedativ. Kot sta škodljiva egocentrizem in zavestno nerazumevanje socialnih vezi v družbi in kot je na drugi strani skrajno škodljivo zanašanje politike na benevolenco civilne družbe, ko gre za ranljive skupine. Taka oblast, gluha in slepa za vse razen zase, nam ni v pomoč, oblast kot taka pa ni sama sebi namen, temveč je v službi državljank in državljanov. Morda bi si premier naslednjič na hrbtno, k sebi obrnjeno stran svojega pildka o jamrajočih Slovencih napisal ta temeljni postulat.

Na staro politiko »novih« obrazov verjetno ne računa nihče, ki je količkaj resen.

K sreči ter navkljub polenom, ki pod noge letijo od oblasti, je na različnih področjih le mogoče opaziti mnoge optimistične individualne in skupinske napore, kreativnost, zagon, tudi trmo, če hočete, humor in zagnanost, delati, živeti in premakniti stvari na bolje. Dovolj jih je, da njihovega obstoja ni mogoče zanikati – in to je po mojem osnovni potencial, znotraj katerega je treba iskati temeljno gonilo širših družbenih sprememb. Ne gre toliko za generacijske opredelitve, niti ne nujno zgolj za politične, predvsem gre po moje za odkrito soočanje in za ostro, kritično, toda spoštljivo razpravo, ki jo poganja solidarnost in vodi v sodelovanje. Predvsem bi se bilo treba potruditi in ustvariti prostor zanjo, veljalo pa bi se tudi naučiti debatirati, pri čemer imam v mislih vse udeležene in tudi slišanje, ne zgolj poslušanje – tudi ko je to naporno in se z argumenti nasprotne strani absolutno ne strinjamo. Velja se zmeniti, potem pa je treba iti na delo. Absolutno je potrebna razprava, nujno pa je nato tudi dejansko zavihati rokave. Tako bo iz civilne družbe znova moglo zrasti kaj, kar bo tudi praktično izkazalo omenjeni navedek, da smo namreč boljši od tega.

Če je poezija brezčasna, v Sloveniji očitno postaja brezčasen in nadpolitičen tudi kulturni boj. Zadnja primera sta poslabšanje položaja samozaposlenih v kulturi in državni prevzem vitanjskega Ksevta. Ste od te oblasti pričakovali takšno ravnanje?

Vsaj toliko kot konkretno razočaranje nad aktualno oblastjo je pomenljivo, kako se pod njo na noben način ni mogoče izogniti dokončni ter popolni deziluzaciji glede pričakovanj samih; če je ta vladajoča garnitura v čem nadvse učinkovita, je v prikazu dejstva, da od oblasti ne moreš pričakovati absolutno ničesar. S čimer nekako umanjka smisel njenega zasedanja mesta oblasti, toda ta garnitura se po moje doslej tako ali tako ni izkazala za ravno najbolj ošiljeno barvico v predalu, tako da vsaj njeno nerazumevanje vzročno-posledičnih zakonitosti ni pretirano presenečenje.

Upati je, da smo kot družba zdaj vendarle vzeli vsaj lekcijo, da krilatica »nov obraz« ter opletanje z etiko nista nikakršno zagotovilo izboljšanja stanja, nasprotno, sama po sebi sta zgolj to – opletanje v prazno.

To je domena naše politike zadnjih 15 let. Če ni potice, naj jedo floskule.

To v klasičnem smislu besede v splošnem niso politiki; ne razumejo prevzemanja odgovornosti na položajih, ki jih zasedajo, manjkajo jim vizija, socialni čut, veščina vladanja, predvsem pa ne razumejo družbe, v kateri živijo – ne izkazujejo, če povzamem, ne švica ne šlifa. Cerar-premier, recimo, je neposreden proizvod nacionalne televizije, ki je iz njega v nekem trenutku naredila moralno avtoriteto številka ena v državi. Slehernik živi slabo, rad bi spremembe, ni bilo treba dosti. No, potem pa se zgodi, denimo, da premier komunicira z nacijo prek omenjenega naprintanega napisa, ki ga na svoji tiskovni konferenci namontira predse. Bilo bi strašno komično, toda kaj, ko prav res ni in je zgolj strašno.

Poleg tega vsega pač ne gre obesiti na dejstvo, da je svet tako ali tako v riti. Nedvomno, kar pa nikakor ne more biti razlog, da se na funkcijo zavihtiš zato, da lahko nato trpeče dvigneš roke. Kulturna politika aktualne vlade, o kateri me sprašujete, je zgolj še en izkaz opisanega trenda.

A neki drug primer nam dokazuje, da imamo pač to, kar si očitno zaslužimo – v državi, recimo, de facto nimamo več funkcije predsednika, a vendar bomo, kaže, tudi po volitvah nadaljevali v istem trendu. Kaže, da je večina s to anemično karikaturo, ki je ugrabila eno najpomembnejših državnih funkcij in si iz nje napravila ogledalce, zadovoljna. In večina ima pri nas, kajne, vedno prav.

Čigave interese pa zastopa ministrstvo za kulturo?

Da zastopa karkoli? Opravičujem se, nisem opazila.

No, nekogaršnjo dobrobit že mora, kajti vsem kulturnikom le ne gre tako slabo. Ministru Tonetu Peršaku je na primer ob redni in dobro plačani državni službi uspelo napisati še roman, v katerem glavna junaka poosebljata »sodobni narcisizem, popolno zavezanost karieri, hedonizem in hkrati skepso, negotovost in strah pred prihodnostjo«. Zveni, kot da globoko občuti cinizem tega časa.

Lepo, iskreno me veseli zanj, knjige pa ne poznam, zato kakovosti njenega izraza ne morem komentirati. Za ministra samega lahko rečem enako, ker se midva pač še nisva srečala, kar pa se tiče stanja, v katerem v splošnem smo ustvarjalke in ustvarjalci kulture v državi, lahko očitno ugotovim, da je vse ok. Ne vidim nas namreč skupaj, na ulicah. Utrujeni smo, vendar delamo. Nezadovoljni smo, vendar delamo. Jebejo nas, kjer nas le lahko, godijo se nam očitne krivice, vendar delamo. Vemo, kako je bilo z onim znamenitim konjem pri Orwellu, vendar nas to, kaže, ne izuči. Prav, potem pa pač ne. Največje kulturne ustanove v državi bodo, če navedem le enega od primerov, še vedno objavljale celostranske oglase v Delu, ki bo še vedno rezalo prostor za kritike produkcij teh istih hiš ter nižalo honorarje njihovim avtoricam in avtorjem. In potem se čudimo, da se nič ne spremeni. Saj ni osnovne pripravljenosti povezati se in se upreti. Kapitalistični sistemi slišijo zgolj na denar – mi pa lepo vljudno pojemo spremljevalne vokale na njihove viže in celo fušamo ne. Zadostna večina med nami – zadostna za to, da se nič ne spremeni – bo, kaže, še naprej zadovoljevala izključno lastne interese in iskala bližnjice zase, povzdignila svoj glas in zmigala rit zgolj in izključno, ko bo sistem stopil neposredno na njen rep, sistemskim spremembam pa bomo očitno pustili, da se zgodijo kar same od sebe. Ker nedvomno se bodo. Zagotovo. Kar same. Glede na videno lahko ugotovim zgolj, da očitno dovolj veliki večini slovenskih kulturnih delavk in delavcev še ni dovolj hudo. Na ministrstvu za kulturo lahko mirno odpirajo šampanjce.

Ministrstvo za kulturo ima z nami, dokler smo tako razdrobljeni, utrujeni in nezainteresirani za skupni boj, res lahko delo. Njegova odgovora sta predvidljiva: molk in ignoranca.

Na drugi strani sami dobro poznate izkušnjo prekariata. Kako – in kaj – se da pisati ob grožnjah neplačanih položnic?

Ne da se. Po mojem si moram možnosti za svoje delo zagotoviti tudi sama – tudi. Res je skrajno nepošteno, da država s kulturniki dela kot svinja z mehom in da računa, da imamo vsi nemarno bogate može, žene ali familije, ki nas bodo z veseljem štipendirali. Ključen problem imamo, ker ustvarjanje kulturnih dobrin ni hobi program, marveč resno profesionalno delo, za katero so potrebne ustrezne možnosti, zagotovljene tudi s strani države, pri čemer mislim med drugim na ustrezno pravno varstvo, financiranje ter urejene socialne, zdravstvene in pokojninske pravice, vladna garnitura pa tega noče uvideti. Ko je leta 2008 udarila kriza, so se iz vrst samozaposlenih v kulturi slišale samoironične šale, češ, nič novega za nas – zdajšnje razmere so prepričljivo slabše. Scela iluzorno je pričakovati, da bo aktualna oblast svojo brezbrižno, škodljivo obravnavo kulture ter njenih ustvarjalk in ustvarjalcev opustila.

Torej morate ustvarjalci v kulturi vzeti stvari v svoje roke.

V danih razmerah moramo po mojem storiti predvsem dvoje: tvorno sodelovati v sistemskih spremembah – za skupno dobro, kar predpostavlja aktivni upor –, obenem pa z lastnimi zgledi pokazati, da ima kultura ne le smisel, temveč da je ključna za človeški obstoj in razvoj. To resno izčrpava, saj delamo dvojno delo, je pa nujno. Ne glede na okoliščine smo odgovorni tako sebi kot tem, ki prihajajo za nami. Nimamo izbire, to odgovornost moramo prevzeti. In mudi se – osebno zato nimam časa ne za brezplodno jamranje ne za egotestični defetizem, stvari so v resni riti in treba jih je utiriti v vsaj znosnost. In dobro bi se bilo končno ovesti tudi, da si ne moremo privoščiti luksuza biti skregani med seboj, ker nam vsem, četudi morda kdo tega ravno zdaj ne občuti, konkretno gori pod petami.

Večkrat ste že javno pozvali k združevanju kulturnih ustvarjalcev v odnosu do oblasti. Katerih odzivov je bilo več – aktivne podpore, načelnega leporečja ali nožev v hrbet?

Kot že rečeno, ima ministrstvo za kulturo z nami, dokler smo tako razdrobljeni, utrujeni in nezainteresirani za skupni boj, res lahko delo. Njegova odgovora sta predvidljiva: molk in ignoranca. Vam dam primer? Kulturosfera, elektronsko glasilo Asociacije, poroča, da je konec maja v državnem zboru potekala skupna seja odborov za kulturo in gospodarstvo na temo kulturnega turizma. Dober mesec pred tem sem v Sobotni prilogi Dela objavila predlog o uvedbi SKT, slovenske kulturne takse, ki bi nam na letni ravni zagotovila 2,7 milijona evrov dodatnega denarja za kulturne programe. Predlogu ni nihče javno nasprotoval ali ga korigiral. Pri najboljši volji ne uvidim, čemu ga zgolj zato, ker ga je javno predlagala državljanka, na tovrstni seji ne bi obravnavali. Njegov edini cilj je pomoč pri izboljšanju položaja samozaposlenih na področju kulture. V čem je problem? Zakaj ne?

Za Delo ste dejali, da »se je poezija zmožna zoperstaviti kapitalistični logiki današnjega sveta. Mi je pa zelo žal, da več ljudi tega ne uvidi«. Lahko poezija spet zgradi mikrovezi osnovne človeške solidarnosti? Ali pa nas lahko pripravi tudi k državljanski nepokorščini in prevračanju avtomobilov na ulici?

Moje dosedanje izkušnje kažejo, da bi lahko, spričo lastne specifične narave ter odnosa z jezikom, ki dela ljudi za ljudi. Poezija namreč to moč ima, notranje ji je lastna, smo pa spotoma iz različnih razlogov, kaže, nekako pozabili sam akt branja, ki zahteva vložek časa in discipline, nemalokrat pa tudi osamo. Te kategorije so v današnji dobi verjetno vredne več od zlata, spričo česar imamo, kar se poezije tiče, manjši problem. Njena moč in potencial sta nesporna, tu ni kaj, bilo pa bi dobro, ko bi se več ljudi namesto repenčenja, kdo se glasneje dere »Hop!«, odločilo enostavno skočiti v bazen in plavati. Reči moram, da sama sicer opažam kar presenetljivo veliko pripravljenost ljudi, da bi poezijo brali, jo tudi kupili, da bi o njej debatirali, toda zgolj iz lastnega primera tega ne morem posplošiti na širšo družbo, v kateri še vedno prepogosto naletim na naravnost zaničljivo ignoranco do poezije in literature nasploh. Poudarjam, ko gre za branje, jaz v bližnjice ne verjamem.

Ker vsako branje ni tudi kakovostno branje?

Vsem dobrodušnim pomagalom navkljub je branje, in na tej točki naletimo na temeljno opreko s postulati časa, v katerem živimo, naporno opravilo; govorim o resnem branju knjig. In tako bo, k sreči, tudi ostalo – ker brez nič ni nič. Tudi rekreativni športniki potrebujejo vsaj tri mesece redne vadbe, da približno zmorejo zastavljeni trening – branje je tudi vaja, ki pa vzgaja bolj od vsega drugega, če niti ne naštevam njegovih ostalih dobrobiti za posameznico in družbo, temveč zgolj dodam, da je »Brez branja nas bo pobralo« po moje vse prej kot prazna floskula. Ta tema se mi zdi ključna, posvečam ji dobršen del svojega časa in energije. Z njo se na različne načine ukvarjamo na več koncih, eden od njih je, denimo, Vodnikova domačija, drugi je naša založba. Da bi namreč knjiga dejansko postala tisto orožje iz Brechtovega reka, jo je treba ne le odpreti, marveč tudi zares prebrati.

Žal pa ima kapitalizem edinstveno sposobnost, da ugrabi tudi pristno umetnost in njeno kritiko, jo povzdigne in končno spremeni v blago za prodajo na trgu skozi svojo mašinerijo ustvarjanja blagovnih znamk. Kar je nerodno – za doseganje sprememb moraš in obenem ne smeš biti »brand«. Kako vi ob vse večji prepoznavnosti rešujete to dilemo?

Predvsem se je treba od besed preusmeriti k dejanjem, se mi zdi, pri čemer pa naletimo na realno nevarnost, da začnemo zato, da bi bile stvari narejene, vsi delati vse, ker pa vsi nismo za vse, gredo tako stvari lahko kaj hitro v maloro. Kot eno temeljnih težav občutim razbitje sistema znotraj civilne družbe – če jaz namreč pišem, potem pa to obvisi v zraku, gre pač zgolj za še eno vpitje v puščavi. Da nismo povezani in smo zato šibkejši, spremembe pa potekajo počasneje in imajo manj vpliva, je voda na mlin kapitalističnim agendam. Tudi zato pozivam k dialogu in prečenju ozko postavljenih interesnih mej ter raznih zamer; za pomembnejše reči od partikularnih interesov gre. Kar pa se tiče mene same, smo lahko pomirjeni: pogoj mojega javnega delovanja je od nekdaj, da stojim sama, spričo česar se ni bati, da bi kadarkoli postala karkoli v smislu »branda«. Le nos sem sicer v mladih letih pomolila v oglaševanje, toliko pa sem odnesla: »brand« zahteva natančen načrt gradnje ter konkreten vložek časa in sredstev. Ni skrbi, skratka, in poleg tega, da se z rokami raje dotikam zemlje kot govorniških pultov, me prvenstveno še vedno zanima, kako napisati naslednjo pesem.

Pri čemer ste že prešli tudi od pisanja poezije k udejanjanju alternative, ko ste ustanovili založbo.

Založbo smo ustanovili, da bi si priložnost za delo, namesto da čakamo nanjo, ustvarili sami. Leta 2012 in 2013, ko je dejansko zaživela, smo redno poslušali zaskrbljene pomisleke o našem duševnem zdravju. Želeli smo delati pod lastnimi pogoji ter pokazati, da je ob natančnem načrtovanju ter trdem delu mogoče postaviti založbo in preživeti.

Vložili smo lastna sredstva, vendar ne bi mogli začeti, če se ne bi dogovorili, da prvih nekaj let delamo prostovoljno ter zunanjim sodelavkam in sodelavcem za njihovo delo plačujemo simbolične vsote. Slednje mi je osebno največji trn v peti in bo prvo, kar bomo spremenili. Založba je specializirana, njen razvoj je načrtovan stopničasto, njen cilj je v tej fazi, da vrača vložena sredstva. Sprva sta bili naš načrt umestitev na trg in krepitev blagovne znamke, naš namen pa vzgoja bralne pismenosti ter večanje bazena občinstva za zvrst, ki jo izdajamo in jo mi imenujemo risoroman, kakor prevajamo izraz »graphic novel«.

Kako pa vam gre?

Gre nam srednje dobro. Z znamko samo nam je, mislim, kar dobro uspelo, vendar nimamo denarja za reklamo, zato prepočasi prodiramo med potencialno publiko, kar me blazno jezi. Posledično namreč ne moremo dvigniti naklad svojih knjig, zato nam na trgu ne uspe ustvariti dobička, ki bi nam zagotovil širitev. S prijavama na slovenski in evropski razpis lani nismo bili uspešni, pri čemer smo pri evropskem zaznali dejansko diskriminacijo žanra in nanjo tudi opozorili pristojne, pri slovenskem pa smo bili deležni domala groteskne obrazložitve strokovne komisije, zoper katero smo sprožili ustrezni pritožni postopek, ki poteka. Kar se tiče načrtov: trenutno smo tako rekoč stoodstotno na trgu, kar pomeni, da predvsem potrebujemo prodajo knjig, takoj nato pa sobico v mestu, odprto na ulico, da ljudje vidijo, da delamo in kaj delamo, da se da. Skratka, radi bi razširili krog sodelavk in sodelavcev, česar zdaj ne moremo, ker jih ne moremo dostojno plačati. Radi bi začeli izdajati tudi druge literarne žanre, želimo delati z avtorji in avtoricami, izdati več knjig na leto ter normalno preživeti na trgu. Postati hočemo, skratka, ena od slovenskih založb s prepoznavno identiteto, za kar bomo, ker menimo, da je naš prispevek k slovenskemu knjižnemu trgu nezanemarljiv, absolutno znova zaprosili za javna sredstva.

Kaže, da je večina s to anemično karikaturo, ki je ugrabila eno najpomembnejših državnih funkcij in si iz nje napravila ogledalce, zadovoljna. In večina ima pri nas, kajne, vedno prav.

Kako pa vas in vaše delo sprejemajo uveljavljene strukture v kulturi in založništvu?

Dokler smo bili majhni, neopazni in obskurni, nas je bilo lažje ignorirati. Odkar izkazujemo jasno namero, zrasti in vtakniti svoj prst v lonec z marmelado, se bodo razmerja kakopak spremenila. Imamo pa nekaj res sijajnih izkušenj s kolegi in kolegicami, denimo z založbo Stripburger, s katero že od začetka odlično sodelujemo.

Verjetno je ob vsej družbeni navlaki in sistemskih blokadah, s katerimi se srečujete, treba imeti železno samodisciplino, da se kot umetnica, ki ne pripada kulturniški aristokraciji, uprete samoterapevtskemu, egoističnemu ustvarjanju. Ki ga, če prav razumem, prezirate. Toda ali ni usoda hipersenzibilnega človeka, da že sam obstoj družbenega sistema doživlja kot nasilje nad seboj – in se nanj odziva? V tem kontekstu je vsak zapisan verz vsaj delno tudi poskus samozdravljenja.

Ne, ni. Svoboda je nujni pogoj pisanja, torej si jo je treba izboriti. Časi, ko bi honorarji plačevali položnice, so žal minili, ne zgolj pri nas, tako rekoč povsod, kar pa slabe literature, kar samoterapevtski izlivi nedvomno so, nikakor ne opravičuje. Absolutna neizprosnost do sebe in svojega pisanja je osnovni pogoj za karkoli, kar ima smisel iztrgati iz gobca koša za smeti.

Kaj pa, če je norost temelj civilizacije? In sva dejansko nora midva in vsi, ki morebiti svojemu času pripisujemo prevelik pomen? Muriel Rukeyser je rekla: »Tisti, ki kulturo označujejo za mrtvo ali umirajočo, so v sporu z življenjem in po mojem ne zmorejo razumeti njegovih pogojev, temveč zgolj ponavljajo projekcije lastnih hrepenenj.« Človek se vpraša ...

Če brezkompromisno vztrajanje pri kreativnosti kot bistvu življenja, ki se postavlja po robu redukciji človeškega bitja na delovno silo pol dneva in potrošnika druge pol, enačite z norostjo, potem vsekakor.

V teh časih že. Govorim o božanski blaznosti, ki je od nekdaj navdihovala umetnike. Verjetno se v aktualnem kontekstu vladajočim elitam – pa tudi povprečnemu državljanu – mora zdeti, da gre skorajda že za psihično motnjo.

V tem kontekstu nastopa umetnost kot tisti pesek v motorju družbe iz znanega bežigrajskega grafita. Da je dojeta kot subverzivna sila, nas samih, ki jo ustvarjamo, seveda še ne dela subverzivnih, a dejstvo je, da tudi norost ni taka sama po sebi. Hočem reči, ni vse, kar je kreativno, nujno tudi že umetnost. Novi modeli, v katere smo spričo družbenih sprememb pahnjeni, spodbujajo izumljanje novih kreativnih principov, kar res ni nujno zgolj slabo, se pa prepogosto na koncu zvede na par robatih floskul, ki se, spričo nenehnega ponavljanja ter ob odsotnosti alternativ, pač sprimejo v dogme. Ena od njih je, denimo, da je kultura, kot vse ostalo, na trgu, druga je, da so »kulturnjaki« zajedavci. Norost, ki jo omenjate, se, skratka, vrši med dejstvom, da je kultura za človeško življenje neobhodno nujna, in dejstvom, da ljudje, ki jo ustvarjamo, nismo svete krave, ločene od sveta ter izvzete iz družbenih gibanj, nasprotno – če kaj, je v boju za vrednote, ki jih zastopamo, svobodo, socialno pravičnost, solidarnost, družbeno enakost, treba aktivno zastaviti ne zgolj rezultate svojih umetniških naporov, marveč tudi lastna telesa.

Ali je v današnjem času od poezije naivno pričakovati tudi seganje po nekem višjem smislu, po transcendenci? Ali pa si tovrstno ustvarjanje lahko privoščijo le pripadniki kulturne aristokracije?

Oscar Wilde je imel nedvomno prav, res smo vsi v dreku, a osebno se mi zdi, da njegova globina – in globok je, da ne bo pomote – ne bi smela biti izgovor za to, da ne bi vsaj poskusili gledati tistih zvezd. Saj je često oblačno, ta onesnažujoča mestna razsvetljava tudi ne pripomore posebej k dobri vidljivosti, ampak vsaj v teoriji vemo, da je obstoj zvezd astronomsko dejstvo. Kaj, razen odgovorne naivnosti, pa nam ostane?

Prva pesnica v zgodovini, sumerska svečenica Enheduana, je svoj kreativni proces opisovala kot ritualizirano združitev z Boginjo, tj. svojo jungovsko animo oziroma dušo, ki jo je ob tleči žerjavici in kadilu čakala kot nevesta, pesmi pa kot njune otroke. V kaj se poglabljate vi – v razum ali psiho – in na kaj čakate, da dočakate pesem?

Navdih ni moje priljubljeno orodje. Pristopov k poeziji je verjetno, kolikor je pesnic in pesnikov, sama jo jemljem predvsem kot delo, tako da čakam ne kaj dosti. Če že, se trudim s premlevanjem prisotnosti. Vsekakor obstajajo sprožilni momenti, se pa morajo imeti možnost kam umestiti, treba pa se je po mojem tudi izostriti v razbiranju potencialnega zrnja od plev. Vsak drek, ki mi pade na um, namreč ni že kar morebitno zlato, Kosovelu navkljub. Avtor, avtorica je dolžan, dolžna biti svoje prvo sito. Bolj drobno ko je tkano, bolje.

Saj je često oblačno, ta onesnažujoča mestna razsvetljava tudi ne pripomore posebej k dobri vidljivosti, ampak vsaj v teoriji vemo, da je obstoj zvezd astronomsko dejstvo. Kaj, razen odgovorne naivnosti, pa nam ostane?

Ob prebiranju ene izmed kritik vašega ustvarjanja sem naletel na stavek, ob katerem me je kar malo stisnilo. »Golobova najde neverjetne prispodobe, s katerimi spoznava srečo, ki nikoli ne traja dolgo.« Je to res? Zakaj sreča ne bi trajala? Jaz vam jo od srca privoščim.

Hvala, enako, vendar že od pubertete ne računam na več od potencialnih občasnih žarkov zadovoljstva. Ne živim odcepljena od sveta in ob stanju, v katerem je svet, ljudje okoli mene, v neki temeljni nepoštenosti, znotraj katere smo, bi bil že obstoj sreče kot kategorije popolnoma nemogoč, kaj šele njeno udejanjenje. A da sem se sprijaznila s tem, nikakor ne pomeni, da sem privolila v nesrečnost, nasprotno – verjetno bom med zadnjimi, ki bodo dvignili roke. Že leta se želim naučiti igrati go, a sem za zdaj še vedno pri reversiju. Ker imam pri svojem delu toliko opraviti z metaforami, jih v realnem življenju ne maram, go pa se mi vseeno zdi, ko gre za govor o sreči, zadovoljstvu in življenju, kar ustrezna.

Tisti avokado, ki je vzklil iz peške in katerega rast ste tako strastno spremljali, še uspeva?

Prepričljivo lekcijo iz potrpežljivosti mi je vsekakor dal.

Pri glavi

Dajte ribe nazaj, vpijejo.

Nihče prav ne ve, kaj bi radi; ljudje za hip ustavijo korak, zvedavo,

med kriki mož Ribe nazaj!

Rib hočejo, se rogajo ljudje, ti, ki

so v nas zijali, moj bog, in se smejali,

ribe nazaj, ribe nazaj, ponavljajo kot

papige, kakšni cepci, od vsega, kar

bi mogli terjati, terjajo ribe,

in odhitijo naprej, neiztaknjeni

iz svojih življenj. Možje stoje,

z majhnega trga odmeva, a

trdno, nepremično. Topo odmeva.

Dajte. Nam. Ribe. Nazaj.

Spušča se mrak, še stojijo, kot

žolte leščerbe, loj proti koncu.

Priti bi moral nekdo, nekdo, in

deti kot znamenje na čelo stoletja

svileni otroški koder, a se nič takega

ne zgodi. Vrnite ribe, hreščijo leščerbe,

vse tiše, vse niže in vse bliže,

vse bolj pri tleh gre hripavi

glas o ribah. Slišiš? Komaj kaj,

a glas o ribah gluši ptice, mezi iz zraka

nad trgom, se vlači po toplem asfaltu. Ribe.

Noč pade, in drugo jutro jih je znova

več. Kar so ribe rodile, ima ime: tovariš,

tovariš, in hvala za vse ribe. Vsak dan,

sleherni dan, dajte nam ribe nazaj,

vrnite ribe, dokler je še zraka, dokler

se morje ne izsuši.

*Iz pesniške zbirke Didaskalije k dihanju, Ljubljana, 2016

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.