MLADINA Trgovina

Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Družba

»Človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah«

Bili smo v dvatisočglavi množici, ki se je udeležila srečanja s hrvaškim zdravilcem Bracom

Braco, »poslanec miru, zdravilec, prerok, človek z visoko razvito zavestjo«, zdravi zgolj s pogledom. S petminutnim stremljenjem nas, popolnoma brez besed in dotikov, ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske.

Braco, »poslanec miru, zdravilec, prerok, človek z visoko razvito zavestjo«, zdravi zgolj s pogledom. S petminutnim stremljenjem nas, popolnoma brez besed in dotikov, ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske.

Ko človek na nedeljsko jutro vstane že ob sedmih, se zdi samemu sebi pravi heroj, potem pa pride v obavtocestni hotel Mons in ugotovi, da se kljub nehumano zgodnji uri pravzaprav udeležuje enega najbolj obiskanih dogodkov v Ljubljani. Prestolnica je gostila magičnega zdravilca Josipa Grbavca, znanega pod psevdonimom Braco, ki slovenske sledilce s svojo prisotnostjo počasti enkrat na mesec. Braco ima pri nas (in tudi drugod po svetu) izjemno zvesto bazo navdušencev, o tem priča že dejstvo, da se kljub popolni odsotnosti oglaševanja in promocije skupinskih dogodkov zdravljenja v Ljubljani redno udeležuje več tisoč ljudi. Braco jih zdravi zgolj s pogledom. Za pičlih pet evrov nas samooklicani »človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah« ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske. To naj bi mu uspevalo zgolj s strmenjem – brez kakršnegakoli govorjenja, pridiganja, duhovnega vodenja, dotikov, mahanja z rokami in mrmranja urokov v starodavnih jezikih.

Nedeljsko jutro v hotelu Mons je bilo resnično živahno. Horde blaženih starih mam so za Braca kupovale cvetlice v enormnih količinah, hodnike hotela so krasile stojnice, polne raznih knjig o Bracovem poslanstvu, njegovi portreti so nam greli srce na vsakem kvadratnem metru hotela, vsake pol ure pa se je na parkirišče pripeljal nov avtobus, do zadnjega sedeža zapolnjen z ljudmi, potrebnimi Bracovega hipnotičnega pogleda. Kdo bi si mislil, da se hotel ob ljubljanski obvoznici lahko v trenutku preobrazi v svetišče kulta osebnosti. Še posebej osebnosti, ki sploh nič ne reče, temveč samo gleda.

Dogodka se je udeležilo izjemno veliko obiskovalcev: skoraj dva tisoč iz vseh koncev Slovenije in od drugod, ki so v skupinah po 200 kapljali v izbrano konferenčno sobo in tam v evforiji pričakali bolščavega preroka. Velik del občinstva so sestavljali Avstrijci, ki so se na kraj dogajanja pripeljali z organiziranim prevozom.

Bracov pogled pa seže tako daleč, da se je dogodka udeležila tudi Turkinja, ki je v naše kraje pripotovala prav zaradi potrebe, da bi se zazrla v njegove oči. To sicer ni bilo njeno prvo srečanje s strmečim gurujem. Priznala je, da se je pri svojem prvem snidenju z Bracovim pogledom udeležila kar devet zaporednih seans strmenja, pri čemer je dodala, da je bil to zanjo prevelik zalogaj, ker je energija, ki jo oddaja Braco, resnično intenzivna. Na srečanje je prinesla veliko fotografij svojih bližnjih, saj naj bi se Bracova duhovna moč v ljudi pretakala tudi ob pogledu na njihove portrete. Gre za kar prikladno lastnost njegovih supermoči, saj lahko Bracova spiritualna energija tako menda zaobjame tudi zavest tistih, ki se dogodkov iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo udeležiti.

Turška obiskovalka je imela preveč fotografij, da bi jih lahko držala v rokah, zato si jih je z majhnimi ščipalkami navesila na obleko in se Bracovemu pogledu nastavila kot nekakšna dobrohotna božična jelka.

Braco ob spremljavi angelskih melodij stopi na dvignjeni podest, pravzaprav oltar, in se kot nekakšno božanstvo ozre proti občinstvu.

Braco ob spremljavi angelskih melodij stopi na dvignjeni podest, pravzaprav oltar, in se kot nekakšno božanstvo ozre proti občinstvu.

Braco ne daje intervjujev in seminarjev ne oglašuje. Beseda o njegovi veličini se širi od ust do ust in ta sistem osebnih priporočil je očitno neverjetno učinkovit, saj je v zadnjih desetih letih gostoval po vsem svetu, od Havajev do Bosne. Čeprav dogodkov Bracovega strmenja ne oglašujejo, pa so organizatorji očitno veseli vsakršne medijske pozornosti. S fotoKrajncem so naju sprejeli kot nekakšna ugledna gosta, naju prijazno pogostili s kavico in maslenimi rogljički ter založili s knjigami o Bracovem izročilu, promocijskimi letaki, pamfleti ter člankom iz revije Misterij, ki pripoveduje o podobnostih med učinkom Bracovega pogleda in principom prenosa proste energije na daljavo, kot si ga je zamislil Nikola Tesla.

Pri njegovem nastopu je najosupljivejše to, kako počasi rotira glavo z ene strani sobe na drugo. Izpopolnil je tehniko, s katero v sedmih minutah poskenira celotno občinstvo in se zazre v oči čisto vsem prisotnim.

Izjemno prizadeven in gostoljuben organizator, gospod Janko Kač, naju je posedel s številnimi sogovorniki, ki so nama postregli z nekakšnim teoretskim uvodom v vrhunec dogodka – Srečanje z Bracovim pogledom. Najbrž tudi zato, ker Braco sploh ne govori. Njegovi privrženci pravijo, da je to, kar sporoča s pogledom, preprosto onkraj besed. A za vsak primer, če smisel njegovega delovanja zgolj ob pogledu v njegove ljubeznive oči ne bi bil očiten, so nama ga osvetlili razni poznavalci njegovega delovanja, kot sta Mateja Palatinuš, soorganizatorka dogodka in energetska terapevtka, ter prof. dr. Vladimir Gruden, psihoterapevt in avtor knjige Bracov pogled – neznana neskončnost.

Braco svoje najbolj zagrizene sledilce očitno tako navdihuje, da lahko ure in ure evforično opisujejo njega in njegovo delovanje – pri pogovoru ob kavi je šlo namreč bolj za enosmerno komunikacijo, prežeto z osupljivo privrženostjo človeku harmonije. Ne da bi sogovornike karkoli vprašal, so doživeto govorili skoraj uro in pol. Po kakšnih 40 minutah sem diktafon rajši skrivaj ugasnil, prof. dr. Gruden pa je še naprej vztrajno razlagal o vesoljni harmoniji, stanju čistosti in seveda o izročilu poslanca miru ter marsikateri drugi pomembni zadevi.

Tik pred odhodom do Bracovega oltarja se nam je pridružil še gospod Štefan Horvat, samooklicani inovator in ambasador slovenske ljubiteljske likovne dejavnosti. Vsem navzočim je podaril svojo king-size vizitko, ki je poleg šestih častnih nazivov vključevala tudi portfolio izbranih oljnih slik, ki jih je ustvaril. Motivi slik so predvsem čudoviti portreti matere narave: pod nekaterimi je poudarjeno, da gre pravzaprav za energetske slike. Ko smo se začeli odpravljati proti končnemu cilju, je gospod iz žepa potegnil energetski obesek in nekakšen kristal, ki ga varuje pred sevanjem mobilnih telefonov. Za pojasnitev funkcije energetskega obeska mu je, žal, zmanjkalo časa, saj smo se na pobudo gospoda Kača urno odpravili v konferenčno sobo hotela Mons – začasnega svetišča hrvaškega »katalizatorja neznanega«.

Organizatorji srečanj z Bracovim pogledom imajo zanke za izvabljanje čustev naštudirane do zadnje potankosti. Veličasten prihod v sobo je bil podkrepljen z melanholično, a upanja polno glasbo.

V sobo nas je v četici zakorakalo kakšnih 200 navdušencev in radovednežev. Delno zaslugo za to, da je proces vzpostavljanja sedežnega reda tekel gladko, so imeli priložnostni varnostniki, ki niso le varovali guruja, ampak so skrbeli tudi za usmerjanje občinstva. Po uspešno opravljeni koordinaciji množice ljudi so se postavili ob steno in kot čisto pravi telesni stražarji zravnano stali, sklenili roke in jih postavili pred mednožje. Bili so izjemno usklajeni, kakor je bila usklajena tudi njihova oprava, v slogu Bracovega oblačenja sestavljena iz kavbojk in bele srajce.

Vodenje dogodka je prevzela animatorka Ria Košak in začela postavljati motivacijska vprašanja. »Kdo se najbolj veseli Braca?« je vprašala. »Vsi, vsi se ga veselimo,« so složno odgovorili tisti manj sramežljivi. »Verjamem, da ste sem prišli z željo, da se v vašem življenju kaj spremeni. Je kdo danes prišel zgolj zato, da bi Bracu izkazal hvaležnost?« je nadaljevala animatorka. Kakšnih 30 ljudi je usklajeno potrdilo njeno predvidevanje. »Kaj je tisto največ, kar ste dobili na srečanju z Bracom?« je vprašala Košakova. Nastopil je trenutek tišine, prekinila ga je gospa v drugi vrsti s suverenim odgovorom: »Vse.« To besedo je položila v usta še kakšnim 60 prisotnim, ki so se kar naenkrat zavedeli, da jim je Braco pravzaprav dal čisto vse, in ubrano so vzkliknili: »Vse! Vse nam je dal.«

»Kako dolgo prihajate na srečanja z Bracom?« je nadaljevala motivatorka. Stik je navezala z Avstrijko v prvi vrsti, ki je povedala, da na srečanja z Bracom prihaja že deset let, da je Braco zanjo kot kompas, ki ji kaže, katero pot naj ubere v življenju. Voditeljica uvodnega spektakla je nato vprašala, ali je kdo od navzočih moč za svoje bližnje dobil tudi prek izpostavitve njihovih fotografij. Oglasila se je gospa, ki pravi, da je tako dobila pomoč za sestro. Ta se je bala ljudi, ko pa je njeno fotografijo izpostavila Bracovemu pogledu, se je njeno stanje izboljšalo. »Zaradi Braca smo pri nas vedno budni, našli smo sebe. Hvala Bracu za to, kar smo dobili,« je misel zaključila čustvena gospa.

Po uvodu s spodbudnimi vprašanji nam je animatorka še enkrat pojasnila, da Braco ne govori in ne daje nasvetov. »Nihče ne ve, kaj je to, kar prek Braca pride do nas. Vse, kar vemo, je to, da tisoče ljudi po različnih državah in kontinentih ob srečanju z Bracovim pogledom začuti spremembo v življenju,« je dejala in dodala, da so Bracovo skrivnostno moč raziskovali tudi številni znanstveniki, s čimer je napovedala naslednjega govorca, »znanstvenika«, katerega življenjsko delo je posvečeno Bracovemu misteriju – prof. dr. Vladimirja Grudna. Njegov desetminutni govor, za katerega se je zdelo, kot da traja celo večnost, se je vendarle končal in v prostor je vstopil »človek harmonije, pomočnik v vseh zadevah, poslanec miru, zdravilec, prerok, človek z visoko razvito zavestjo« – Josip Grbavac Braco.

Ena od številnih skupin, v katerih je bilo po dvesto obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije in od drugod, čaka na prihod preroka v konferenčno dvorano.

Ena od številnih skupin, v katerih je bilo po dvesto obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije in od drugod, čaka na prihod preroka v konferenčno dvorano.

Veličasten prihod v sobo je bil podkrepljen z melanholično, a upanja polno glasbo, do zadnjega tona nabito z intenzivnimi čustvi. Takšno glasbo, kakršno bi pričakovali v napovedniku kakšne TV-melodrame, posnete po resnični tragični zgodbi. Organizatorji srečanj z Bracovim pogledom imajo zanke za izvabljanje čustev naštudirane do zadnje potankosti. Braco ob spremljavi angelskih melodij stopi na dvignjeni podest, pravzaprav oltar, in se kot nekakšno božanstvo ozre proti občinstvu. Pri njegovem nastopu je najosupljivejše to, kako počasi rotira glavo z ene strani sobe na drugo. Izpopolnil je tehniko, s katero v sedmih minutah poskenira celotno občinstvo in se zazre v oči čisto vsem prisotnim. Navzoči v njegovo moč res verjamejo in med nekaj minutami Bracovega strmenja je bilo v hotelu Mons potočenih kar nekaj solzic sreče.

Bracov poslovni model je briljanten. Kako bi mu lahko očitali, da laže, če sploh ne govori. Če tokrat nisi začutil ničesar in ti Bracov pogled ni spremenil življenja, pa poskusi naslednjič.

Na skeptika pa ima Bracov pogled drugačen učinek kot na fanatične sledilce. Posebni občutek energije, ki sem ga začutil ob strmenju v Bracov pogled, podoben pogledu mladega kužka, je bil predvsem boj s samim seboj, boj s smehom, ki bi skoraj izbruhnil in me osramotil pred hordo ganjenih babic. Glasba se je po kakšnih petih minutah, preživetih v Bracovi družbi, končala, osrednji gost pa je izkoristil trenutek tišine in še enkrat poskeniral celotno občinstvo. Nato je zapustil prostor in z blaženih obrazov prisotnih je bilo razbrati, da je dosegel svoje. Kot je zapisano v promocijskem pamfletu, je z Bracovim pogledom »harmonija, ki ureja celotno vesolje, prešla na obiskovalce in svoje življenje so privedli v naravno stanje čistosti in ravnovesja«.

Bracov poslovni model je briljanten. Kako bi mu lahko očitali, da laže, če sploh ne govori. Poleg tega organizatorje dogodkov strmenja v Bracove oči zavaruje nekakšno odkrito odklanjanje odgovornosti; če veruješ v Bracove supermoči, te bo ozdravil, če si skeptičen, morda ne boš začutil ničesar. Če tokrat nisi začutil ničesar in ti Bracov pogled ni spremenil življenja, pa poskusi naslednjič: Braco se v hotel Mons vrne že 14. januarja, vstopnina pa je zelo nizka, samo pet evrov.

Dvomljivec si kljub vsemu ne more pomagati, da ga Bracov pogled ne bi spomnil na performans The Artist is Present svetovno prepoznavne srbske umetnice Marine Abramović, v okviru katerega je ta leta 2010 v Muzeju moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku 736 ur in 30 minut benigno strmela v oči ljubiteljev umetnosti. Performans Bracovega strmenja bi nazorneje opisal naslov: The Con Artist is Present.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.