MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

18. 12. 2017  |  Družba

Neenakost ni osebna izbira, je izbira, za katero se odločijo vlade

Neenakost povzročajo nepravična pravila, ki jih je treba spremeniti

© Pexels

Leta 1952 je katoliški časopis na Irskem objavil: »Država blaginje je oslabljeni socializem in socializem je preoblečen komunizem«. To stališče je, kot piše v Guardianu John Falzon, skrajno, ni pa v sedanjem času neoliberalizma neaktualno. Njegova logika je, da imamo brezposelnost in revščino zato, ker se ljudje odločijo, da so brezposelni in revni. Socialno pomoč dobivajo zato, ker so brezposelni in revni. Zaradi tega je socialna pomoč nekaj slabega, njena ukinitev je nekaj dobrega. Dejansko pa gre za več denarja za bogate in manj za revne.

Avstralski minister za socialne zadeve Christian Porter je pred kratkim izdatke za socialno varnost označil za »moralno nesprejemljive«, ker pomenijo zadolžitev današnjih otrok, ki bodo ta dolg morali jutri odplačati kot odrasli. Takšne trditve niso nič novega in so že vseskozi priročno orodje za odvračanje od neprijetne resnice, da imamo v sedanji generaciji razredno neenakost. Postavljena je lažna ločnica med ljudmi, ki imajo zaposlitev (in plačujejo davke) in tiste, ki so brezposelni in ne plačujejo davkov, ampak prejemajo pomoč iz državne blagajne, kamor se stekajo davki.

Ljudje, ki so slabo plačani, imajo občasne zaposlitve, so zaposleni za krajši delovni čas, brezposelni, ljudje, ki delajo na črno, delajo prek študentskega servisa, starši samohranilci, invalidi, upokojenci imajo več skupnega, kot si upajo priznati.

Čas je, da se odrečemo temu lažnemu ločevanju, piše John Falzon, s katerim nas prepričujejo, da ima slabo plačana čistilka več skupnega s premožnim lastnikom rudnika kot z osebo, ki je izključena iz trga dela. Zdaj, ko razmišljamo o delu v prihodnosti in velikih spremembah strukture trga dela, je čas, da to neumnost pošljemo na smetišče ideološke zgodovine.

Ljudje, ki so slabo plačani, imajo občasne zaposlitve, so zaposleni za krajši delovni čas, brezposelni, ljudje, ki delajo na črno, delajo prek študentskega servisa, starši samohranilci, invalidi, upokojenci imajo več skupnega, kot si upajo priznati. Toda prav to povezanost je treba najprej videti in razumeti, da lahko začnemo izpodbijati trditve, da so izdatki za socialno varnost »nepravični« in »nemoralni«.

Minimalna plača ni dovolj za preživetje, če bi bila, ne bi vse več zaposlenih bilo odvisnih od pomoči humanitarnih organizacij. Enako velja za socialno pomoč. Država potrebuje dober zaposlitveni načrt, prednostna naloga vlade mora biti polna zaposlenost, namesto da znižuje izdatke za socialno varnost. Čas je, da vlada začne iskat možnosti, kako je mogoče zagotoviti polno zaposlenost, namesto, da šikanira ljudi, ki so iz strukturnih razlogov brezposelni. Nič inovativnega ni v najemanju študentov, ki jih delodajalec potem, ko zaključijo študij, odslovi in nadomesti z novimi, pa v najemanju upokojencev, ki so najcenejši delavci.

Minimalna plača ni dovolj za preživetje, če bi bila, ne bi vse več zaposlenih bilo odvisnih od pomoči humanitarnih organizacij. Enako velja za socialno pomoč.

Naloga vlade je, da ljudem zagotovi osnovne potrebe, ki so, da imajo kje živeti, kje delati, zagotovi nadomestilo za tiste, ki niso sposobni delati, državljanom prav tako zagotovi možnosti za šolanje in dostopne zdravstvene storitve. To ne pomeni, da jih prepusti kapricam trga, ampak aktivno poskrbi, da nihče ni izključen. To je tako gospodarska kot socialna obveznost, poudarja John Falzon. Neenakost povzročajo nepravična pravila, ki jih je treba spremeniti. Neenakost ni ne osebna izbira ne nacionalna tragedija. Je odločitev, ki jo sprejmejo vlade.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.