MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

19. 12. 2017  |  Svet

Vsi, ki so prišli za Berlusconijem, so obljubljali prenovo Italije, zgodilo pa se ni nič

Kdor danes gleda Italijo, vidi prihodnost Evrope, opozarja znani novinar Roberto Saviano

Silvio Berlusconi

Silvio Berlusconi
© paz.ca / Flickr

Silvio Berlusconi se vrača. Kdor se sprašuje, kako je to mogoče, znani novinar Roberto Saviano v die Zeit pojasnjuje: Nekdanji predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi se vrača, ker je dosleden politik. Dosleden je v svojem hvalisanju, v svoji brezmejnosti, pri svojih goljufijah, v tem, da se predstavlja kot politični voditelj, ki je obljubil milijon delovnih mest in prisegel, da je prebolel raka. Dosleden je v tem, da svojim volivcem svoje obljube prodaja kot volilni program, reforme kot nagrado in veliko hrupa kot socialno politiko.

Poosebljenje vsega tega je bil Berlusconi, ki je več kot deset let vodil Italijo. Nazadnje do leta 2011. Seznam njegovih kaznivih dejanj je kilometrski in ne vključuje le utaje davkov. Obtožba zaradi korupcije, ker je sodeč po obtožnici skušal podkupiti senatorje in s tem povzročil padec Prodijeve vlade, je zastarala šele pred nekaj meseci. Njegovih privržencev preiskave, obsodbe in obtožbe ne ganejo, a njegovi volivci niso pošasti, on pa ni klovn.

Če bi vprašali italijanskega podjetnika, zakaj plačuje podkupnine, bi odgovoril, da tako to pač poteka, če želi v propadlem sistemu s svojimi idejami in talenti dobiti točke. Če bi vprašali politika, zakaj podkupuje svoje nasprotnike, bi odgovoril, če jaz tega ne naredim, bo naredil nekdo drug. Če bi vprašali državljana, zakaj podkupuje uradnike, samo zato, da bi dobil potni list, bi odgovoril, da bi moral čakati eno leto, če ne bi plačal. Izbira za ljudi je torej, ali sodelovati ali ostati praznih rok.

Da bi razumeli Italijo, moramo vedeti, da obstaja med zakoni in pravili razlika. Zakon sicer obstaja, a pogosto zgolj kot teorija, ki po nepotrebnem skuša zaplesti življenje. S pravili se lotevamo vsakdanjih problemov, zato je pogosto treba obiti zakon in uporabiti majhne trike in dogovore pod mizo, da dobimo, kar hočemo. Dogovarjanje pod mizo je v nekaterih delih Italije pomembno za preživetje, saj drugačne ni mogoče dobiti zaposlitve ali se je treba izseliti. Krivec za to je splošno prepričanje, da bi spoštovanje zakonov ohromilo gospodarstvo, oviralo talente in v kali zatrlo vsak poskus za spremembe.

Če bi vprašali italijanskega podjetnika, zakaj plačuje podkupnine, bi odgovoril, da tako to pač poteka, če želi v propadlem sistemu s svojimi idejami in talenti dobiti točke. Če bi vprašali politika, zakaj podkupuje svoje nasprotnike, bi odgovoril, če jaz tega ne naredim, bo naredil nekdo drug.

Ni čudno, da lahko v državi, kjer zakoni veljajo za goljufijo in oviro, nekdo, ki jih krši, postane junak. Tako pridemo do Berlusconija, ki že leta razlaga: seveda imamo zakon, ampak če hočemo, da nam vsem gre malo bolje, ga moramo »upogniti«. Za ljudi to pomeni, da samo bebci plačujejo davke in njihovi otroci brez vitamina B ne morejo dobiti službe.

Ob tem Berlusconi uporablja še pametno strategijo za komuniciranje: predstavlja se kot zdravilec, ki ga politični nasprotniki in pravosodje lovijo, zato je prisiljen izkrivljati zakone, da se zaščiti pred zasledovanjem. Vsakdo, ki je imel majhen ali velik spor s pravosodjem (tudi zgolj zaradi neplačila kazni), se začne solidalizirati z Berlusconijem. Za mnoge je bil in je nacionalni junak v boju proti tiraniji italijanskega sistema. Italija res boleha zaradi javne uprave in birokracije, počasnosti in skorumpiranega sodstva. Berlusconi s svojo propagando prepričuje ljudi, da je splošno zdravilo za vse te probleme, čeprav je v resnici del in sprožilec.

Po gospodarski krizi leta 2008 in 2009 in po škandalu bunga bunga je bilo videti, da je država razočarana nad njim. Celo njegovi volivci so se začeli ozirati za nečem novim. Mario Monti, ki je leta 2011 postal predsednik prehodne vlade, je ves čas ponavljal, da na volitvah ne bo kandidiral, da bi tako zagotovil, da odločitve njegove vlade ne bi vodile do prihodnjega političnega konsenza, ampak izključno do rešitve demokracije, ki jo je ogrožal gospodarski padec. Svoje obljube Monti ni držal. Leta 2013 je kandidiral na parlamentarnih volitvah in razočaral volivce.

Da bi razumeli Italijo, moramo vedeti, da obstaja med zakoni in pravili razlika. Zakon sicer obstaja, a pogosto zgolj kot teorija, ki po nepotrebnem skuša zaplesti življenje.

Matteo Renzi je zagotavljal, da bo samo vladal, če bo izvoljen. Kljub tem zagotovilom se je s političnimi kupčijami pustil imenovati za predsednika vlade. Gibanje petih zvezd je obljubljalo demokratično revolucijo, da bi presegli v njihovih očeh bolni, skorumpiran politični sistem. Potem pa je septembra letos kot kandidata za predsednika vlade na parlametarnih volitvah izbralo Luigija Di Maia in ga ljudem prodaja kot njihovo željo.

Vsi, ki so prišli za Berlusconijem, so obljubljali prenovo Italije, zgodilo pa se ni nič, krivde za to seveda ne gre pripisati le njim in njihovi nesposobnosti. Medtem ko je politika rohnela proti Berlusconiju in cavaliereja (viteza), kot so ga poimenovali, obtoževali, da je izbor vsega zla, je ljudem v večini Italije postalo jasno, da nobeden, ki je prišel za njim, za to, da bi Italijo postavil na noge, ni naredil nič več.

Ampak, ali je Berlusconi osrečil Italijo? Ne, niti malo, je pa politik, ki trdi, da vsak lahko uspe, če postane podjetnik. Obljublja osebno svobodo zunaj zakona, igra skrito sliko simpatije in empatije. Medtem ko drugi politiki govorijo: »Voli mene, da bom zadeve spremenil,« Berlusconi sporoča: »Voli mene, da bom spremenil tvoje življenje«.

Običajno ljudje nočejo, da jim vlada nekdo, ki je boljši od njih. Zato jim je Berlusconi rekel: Ti si vredu, takšen, kot si! To je povsem nasprotno od sporočila, ki ga je svojim volivcem sporočil nekdanji predsednik ZDA Barack Obama: »Ti se moraš spremeniti!« Spremeniti se je težko, pomirjajoče pa je najti nekoga, ki razume tvoje križe in težave, s katerimi se spopadaš v življenju. Ljudje se pustijo političnim čarovnikom začarati (včeraj je bil to Silvio Berlusconi, potem sta prišla Matteo Renzi in Beppe Grillo) in politični čarovnik dela z njimi, kar hoče.

Vsi, ki so prišli za Berlusconijem, so obljubljali prenovo Italije, zgodilo pa se ni nič, krivde za to seveda ne gre pripisati le njim in njihovi nesposobnosti.

Na zadnjih lokalnih volitvah je bil Berlusconi edini politik, ki se je obrnil na starejše. Vrnil se je na oder in govoril o domačih živalih in pokojninah, jasno je povedal, da z mladimi noče govoriti. Vsi verjamejo, da kdor govori z mladimi, gleda naprej, kdor govori s starejšimi, je od včeraj. A to je zmota. Berlusconi je ugotovil, da je napačno starajočo se družbo enačiti z mrtvo družbo starcev. S tem je obrnil v lastno korist pomemben del realnosti v Italiji. Italija je država starih ljudi. Glasovi teh upokojencev so dragoceni. Kdor jih pridobi, si zagotovi zmago na volitvah in vodenje države.

V političnem oziru je Italija test za zahodni svet. Fašizem se je najprej pojavil v Italiji, nato je prišel nacizem v Nemčiji. Najprej so v Italiji nastale rdeče brigade, potem terorizem v Evropi. Najprej so tradicionalne stranke začele propadati v Italiji, potem v Evropi. Najprej smo imeli Berlusconija v Italiji, danes imamo Trumpa v ZDA. Kdor danes gleda Italijo, vidi prihodnost Evrope, zaključuje Roberto Saviano.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.