MLADINA Trgovina

Kako si podaljšati rok trajanja

Kot da bi se kdo šalil, se je vse začelo tri mesece po 40. rojstnem dnevu

Ob nedeljah naredim načrt, kdo vozi v šolo, kdo pripelje iz šole, kdo odpelje na hip hop, kateri dan je katera zunajšolska dejavnost in kaj je zanjo treba pripraviti, kdo pregleduje domače naloge, kateri otroški rojstni dan in zdravnik je ta teden. Tedenski načrt rišem na črno pobarvano steno, tako da vsi vemo, kaj se dogaja. Sinova sta me prisilila, da sem nanj dopisala/ dorisala še NIČ v soboto, pečenje palačink v nedeljo, gledanje Živ-žava in vikend igranje igric, 20 minut.

Ob nedeljah naredim načrt, kdo vozi v šolo, kdo pripelje iz šole, kdo odpelje na hip hop, kateri dan je katera zunajšolska dejavnost in kaj je zanjo treba pripraviti, kdo pregleduje domače naloge, kateri otroški rojstni dan in zdravnik je ta teden. Tedenski načrt rišem na črno pobarvano steno, tako da vsi vemo, kaj se dogaja. Sinova sta me prisilila, da sem nanj dopisala/ dorisala še NIČ v soboto, pečenje palačink v nedeljo, gledanje Živ-žava in vikend igranje igric, 20 minut.

»Mami, kdaj boš ti umrla?« slišim za sabo vprašanje šestletnega sina, ko zvečer odhajam iz njegove sobe. Preplavi me občutek slabe vesti. Verjetno si to vprašanje zaslužim. Od konca poletja že žongliram med dopoldanskimi in večernimi vajami v gledališču ter poskusom prisotnosti v življenju svojih otrok. Ravno zdaj sta morala začeti hoditi v prvi razred, ko imam končno po več letih niz spodobnih projektov. To pomeni tudi spodobno plačanih. Že od začetka sezone in šolskega leta se resno trudim dokazati, da zmorem vse. Ob nedeljah naredim načrt, kdo vozi v šolo, kdo pripelje iz šole, kdo odpelje na hip hop, kateri dan je katera zunajšolska dejavnost in kaj je zanjo treba pripraviti, kdo pregleduje domače naloge, kateri otroški rojstni dan in zdravnik je ta teden. Na hodnik zlagam torbe – šolsko, za telovadno opremo, za rezervna oblačila. Svojo s tekstom za vaje, obleko, da se preoblečem, pižamo, ščetko za zobe, polnilcem za mobitel; računalnik. Boštjanove torbe z inštrumenti so tako ali tako vedno pripravljene na hodniku in samo menjuje kombinacije inštrumentov za različne koncerte. V naši predsobi je ob nedeljah kot na železniški postaji. Tedenski načrt rišem na črno pobarvano steno, tako da vsi vemo, kaj se dogaja. Sinova sta me prisilila, da sem nanj dopisala/dorisala še NIČ v soboto, pečenje palačink v nedeljo, gledanje Živ-žava in vikend igranje igric, 20 minut. Uboga otroka, zahtevata, da se v urnik vpiše njuna pravica do prostega časa. Ob koncu tedna tudi histerično tiskam račune, ki jih moram poslati, če hočem, da nam kdo kaj plača, in delam odrasle stvari, kot so: pranje, čiščenje, osebna higiena, priprava projektov, odgovarjanje na e-maile, komunikacija s prijatelji in starši, naročanje stvari prek interneta in podobno.

Ta otrok je za domačo nalogo ravno vadil pisanje števila 5. Mar res odšteva, koliko let mi je ostalo?

Čez teden vstajam ob 6.15 in do sedmih spravljam življenje pod kontrolo. Pregledujem šolske torbe, zlagam obleke, ki jih morata fanta spraviti nase, iščem izgubljene odsevne rutice, odgovarjam učiteljicam v beležko in na e-asistent, buljim v urnike, da dojamem, kdo tega dne pobira otroka in kdo ju pelje na cepljenje, potem ko jaz odidem na vajo v Maribor in me ni, in kdaj ima Boštjan tonsko vajo za koncert, in če smo dvignili denar za varuško. Ugotovim, da nismo oprali telovadne opreme, izgubili smo en športni čevelj, nismo naredili poševnih črt v mavrični zvezek in ponoviti moramo pesmico o čebelarju Lojzeta Slaka. Malo me odnese v razmišljanje, zakaj pod milim nebom se vsi slovenski otroci, starejši od šest let, za domačo nalogo učijo narodnozabavni komad. Odlagam trenutek, ko ju bom morala zbuditi. 7.05. Grem v akcijo. Fanta se pokrijeta čez glavo in se izjasnita, da ne gresta v šolo, ker traja predolgo. Na srečo se zbudi tudi Boštjan in mogoče se nam bo uspelo od doma odpraviti brez hujših posledic. Medtem ko se on prereka z njima in jima pripravlja zajtrk, si kuham kavo za na pot. Ne pijem več prave kave, imam resno previsok tlak. Že eno leto si zjutraj lažem z brezkofeinsko. 7.20. Nisem še oblečena. Zunaj je malo zaledenelo in megleno, potem pa bo nenormalno vroče. Ne znam se več niti obleči. Nekaj, kar bo funkcioniralo na mrazu, med vožnjo, na vaji, po vaji. Nad makeupom in frizuro sem že zdavnaj obupala. Mažem se samo za prvih nekaj vaj, dokler je ekipa še nova, da naredim vtis. Dokler se sodelavcev bojim. Saj se tudi ne morem več pošteno namazati, ker brez očal ne vidim več, čez očala pa ne gre. 7.50. Nisem predvidela, da je treba z avta očistiti sneg. Zamujamo v šolo. In jaz zamujam na vajo. 8.40. Zastoj na avtocesti. Definitivno zamujam na vajo. Tudi če čez noč ne ostanem v Mariboru, potem ko bom končala večerno vajo, vseeno ne bom doma dovolj zgodaj za branje pravljice za lahko noč in pogovor o tem, kako bedno je prilagajanje novi šoli. Vsaj jutri zjutraj bom spet lahko kričala nanju, da zamujamo v šolo.

Saj ni čudno, da sem kasirala takšno vprašanje. »Mami, vprašal sem te, kdaj boš umrla.« Poskušam obrniti na šalo, rečem, da še dolgo ne, da sem se odločila, da bom živela do stotega leta. Njemu se to sploh ne zdi duhovito. Medtem ko zapiram vrata, slišim: »Koliko si zdaj stara?« Ta otrok je za domačo nalogo ravno vadil pisanje števila 5. Mar res odšteva, koliko let mi je ostalo? »Stara sem 41,« mu odgovorim. »To je veliko,« reče. Spet ne vem, ali je to veliko za nekoga, ki obvlada števila samo do 5, ali res razume koncept časa in mi je ravnokar povedal tisto, česar še sama sebi nočem priznati. Odgovorim mu nekaj v smislu, da še dolgo ne bom umrla, šele ko bo on odrasel in bo imel svoje otroke, mogoče celo vnuke. Nič ne reče. Zgrožen je nad mislijo, da bo tudi sam kdaj tako star.

Zadnje čase pogosto odgovarjam na vprašanja: »Kdaj imate naslednjo premiero? Delate kaj tudi v tujini? Kdaj bomo brali novi roman? Že pišete kaj novega? Pogrešamo vaše tekste v Mladini. Ste že končali doktorat? Že kaj novega pripravljate?« Pa kaj še? Kdaj? »Kako vam vse to uspe? Prebrala sem vašo biografijo. Neverjetni ste.« Saj mi ne. Biografija je PR-tekst. V resnici se zadnje čase nenehno borim s tem, da sem utrujena, zaspana, naveličana, zdolgočasena, da se ponavljam, jamram, jezim, bežim in odlašam. Včasih zjutraj, ko zvoni ura, ležim v postelji in si izmišljujem razloge, zakaj mi ni treba vstati in začeti dan: zbolela sem, avto se mi je pokvaril, sneg je, umrla sem, ne morem. In potem vstanem in si naredim klinčevo brezkofeinsko kavo, da si lažem, da pijem pravo. Težko se sama spravim k delu in hitro najdem razlog, da odneham. Srečna sem, ko dobim razporede vaj, ki me prisilijo, da vstanem in začnem. Drugi ljudje me še zmerom inspirirajo in motivirajo. In spet sem srečna, ko se kaj zaplete in vaje odpadajo. Vse težje se prepričam, da je karkoli tako usodno pomembnega, da je vredno delovne noči. Vse redkeje me obide vročica zaradi kakšne dobre zamisli. Včasih sem hrepenela po tem, da bi se projekt začel. Mesece pred premiero in po njej sem lebdela na občutku lastne pomembnosti, ker delam v gledališču. Verjela sem, da se človekov položaj spreminja, če dela in se trudi. Da nenehno napredujemo. Da grejo stvari vedno samo na bolje. Če je v nekem trenutku težko, se v naslednjem izplača. Zadnje čase vse manj verjamem v to. K temu so pripomogli tudi prepogosti kolapsi in celo pogrebi gledaliških ljudi, mojih let. Vse bolj me skrbi občutek, da smo vsi zamenljivi. Da se trudimo in žrtvujemo in potem nas enkrat samo ni. In da je konstanten zgolj občutek negotovosti. Ker ni nobenega trajnega spomina na minulo delo. Da je vedno treba producirati nove in nove reči. Vse je prehitro. Nimam časa, da bi izživela čustva ne ob uspehih, ne ob neuspehih, ne ob izgubah. Zbujam se z občutkom, da sem, še preden sem vstala, že zamudila vsaj dve reči. Ko se kaj konča, najpogosteje pomislim, ena stvar manj. Na koncu tedna pa bravo jaz, zvozila sem brez večjih žrtev. Na koncu meseca nič bistvenega nisem zajebala, nič nam niso izklopili, vse sem plačala. Na koncu leta mislim, kako, novo leto je že, a se ni leto ravnokar začelo. Trenutni moto mojega življenja je Samo še to.

In kar je absurdno, je, da mi gre zdaj verjetno najbolje v življenju. Ko sem bila mlajša, sem imela ogromno opravkov sama s sabo. Nenehno sem živela v strahu, da sem izbrala poklic, za katerega nisem dovolj dobra, in bodo to zdaj zdaj uvideli vsi. Kot večina žensk sem to prikrivala z abnormalno pridnostjo. Če vložim 300 odstotkov energije v vsak projekt, če se nikoli ne pritožujem, če sprejmem, kar se mi ponudi, če nikoli ne govorim o osebnih težavah, nikoli nimam zdravstvenih težav, nikoli ne postavim zasebnega življenja na prvo mesto, nisem naporna, sem vedno polna energije in dobre volje in dobro organizirana, bom mogoče še naprej dobivala delo. Bom preživela. Dolgo je trajalo, da sem zbrala toliko samozavesti, da kaj zahtevam zase, da sem kdaj težka, da kaj zavrnem. In kar je najzanimiveje, do tega so me pripeljali največji padci. Ko o sebi ugotoviš, da lahko padeš in se pobereš, da lahko delaš tudi kaj drugega in ne umreš, te neha biti tako obupno strah. In zdaj, ko že nekaj malega znam, ko se mi ni treba vsakič predstavljati od začetka, ko gre ta moja biografija pred mano, sem crknjena.

Kot da bi se kdo hecal, se je vse začelo tri mesece po 40. rojstnem dnevu. Kolapsi, napadi panike, fantomske bolečine v mišicah, nekontrolirano dvigovanje krvnega tlaka, nespečnost, glavoboli in na koncu še odpoved ravnotežja. Po več kot letu zavračanja tega, da bi se sprijaznila z resnimi signali, ki mi jih pošilja telo, sem se končno z vsemi izvidi oglasila pri osebni zdravnici. »Sprijaznite se,« so bile njene besede po mojem krajšem monologu o tem, kako bi rada vse uredila brez zdravil in kako se resno trudim zavrteti čas nazaj, naredila sem načrt, že telovadim trikrat na teden, kar sicer iskreno in iz dna duše sovražim, začela bom paziti na hrano, šla bom k nutricionistu in bom jedla, kar mi bo predpisal, vstajala bom ob petih in si pripravljala malico, kupila sem si že posodice, da jo bom lahko nosila s sabo, shujšala bom 20 kilogramov. Vse, samo da mi ne bo treba jemati zdravil do konca življenja. Saj me ne bo kap še zdaj, nisem še toliko stara. Imam še čas. Vse bom uredila. In vidim zdravnico, ki je za eno življenjsko fazo pred mano, kako me z veliko potrpljenja nekoga, ki je to že dal skozi, opazuje in potem ponovi: »Sprijaznite se in pojdite naprej.« Mislim, da mi hoče reči še Bodite srečni, da zdravila obstajajo in vam podaljšujejo rok trajanja. »Vaše težave je treba imeti pod nadzorom. Zakaj bi si želeli biti kdo drug? Da, vse to, kar ste našteli, da bi radi spremenili, je delo zase, kolikor vas poslušam, pa vi za to nimate časa. Imate otroke, ukvarjajte se z njimi. Ne bodo več dolgo vaši. Ko vam bo vse drugo uspelo, bomo razmislili o odmerkih zdravil.« Uro pozneje stopim iz lekarne s tanko plastično vrečko, polno zdravil za prihodnje tri mesece, in še eno, polno vitaminskih tablet. Nemogoče, da smo že tam. Ne že zdaj. To se ne dogaja meni. Jaz vse zmorem. Mogoče ne zmorem več? Kaj bom, ko bodo to opazili še drugi? Kaj če se ne poberem več? Kaj če ne bom več mogla delati? Kdo bo skrbel za otroka? A bom res umrla? Kako je mogoče, da sem že tako stara?

Seveda mi je jasno, da se temu reče kriza srednjih let. Mislila sem samo, da se to dogaja pozneje. In da se dogaja predvsem moškim.

Seveda mi je jasno, da se temu reče kriza srednjih let. Mislila sem samo, da se to dogaja pozneje. In da se dogaja predvsem moškim. Brskam po internetu. Kaže, da sem precej šolski primer, našla sem se v vsaj polovici simptomov: želim si preprostejšega življenja, sanjarim, da bi nehala delati, in vse bolj mi je jasno, da si tega nikoli ne bom mogla privoščiti, zdi se mi, da nikoli ne bom živela brez posojil, želim si, da bi vse pustila in delala nekaj popolnoma novega, sanjam, da gradim boljši svet, zapravljam nenormalne količine denarja za humanitarne akcije, posebej tiste za pomoč otrokom, po neprespani noči sem dva dni bolna, skoraj nobeno noč ne prespim v kosu, težko se zberem, uokvirila sem nekaj svojih starih slik, začela sem opažati, da so zdravniki in politiki že mlajši od mene, potrebujem trenutek, da razmislim, koliko sem zares stara, imam faze, ko si umivam lase in se mažem vsak dan, in faze popolne nezainteresiranosti za svoj videz, skrbi me, da je že toliko mlajših od mene, ki znajo režirati, ko zaprem oči, se mi zdi, da sem starejša, kakor dejansko sem, neprestano primerjam svoje življenje z življenjem prijateljev, iščem svoje simptome po internetu. Internet pravi, da ta faza ni nujno slaba, da je logično, da ko si mlad, misliš, da je prihodnost neko svetlo in lepo obdobje, v katerem se bo še vse zgodilo, sanje se bodo uresničile. In da ko prideš do odraslosti, dojameš, da prihodnost ni nujno taka. Da je v resnici potencialno srhljivo obdobje. Na sredini življenja občutiš potrebo, da bi se ustavil, ugotovil, kje si, in naredil resen načrt, kaj bi rad počel s preostalim časom. Na srečo pri meni ni prevladujoč občutek, da sem vse naredila narobe in da mi je življenje ušlo. Bolj me moti občutek, da zapravim preveč časa za to, da oddelam neprijetne stvari. Čakam, da mine, samo še to, in tako izgubljam dragoceni čas. Malo me skrbi, ker me nekatere stvari ne podžigajo več tako kot včasih. Res pa sem tudi manj histerična, negotova in zbegana. Hitreje pridem do rezultata. Bolje presojam ljudi. Manj se ukvarjam s tem, da moram biti fenomenalna in da moram skriti slabosti. Ko enkrat prebrodim odpor do tega, da sploh začnem delati, zdaj pravzaprav uživam v svojem delu. Bolj se veselim igralcev in njihove lucidnosti. Manj sem obremenjena z občutkom odgovornosti za končni izdelek in strahom pred lastno nekompetentnostjo. Publika ni več pošast, ki pri meni išče napake. Čutim jo in zdi se mi, da vem, kako bo predstavo gledala. Ena od stvari, ki so zdaj boljše kot v mladosti, je, da vem, da nihče ni tako fenomenalen, da ga ne bi bilo strah prihodnosti. Razlika je samo v tem, da se o tem strahu zdaj upam pogovarjati in mislim, da sem zaradi tega frajerka. Zdaj vem, da sreča ni rezervirana samo za mlade. In da mogoče še pride obdobje, v katerem bom pomirjena in zadovoljna sama s sabo. Še dobro, da imam internet, da mi vse to razloži.

»Vi ste taka borka,« mi pravi gospa po pogovoru o knjigi. A da sem? Ta trenutek imam še največ dela s tem, da se borim sama s sabo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.