MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

19. 1. 2018  |  Mladina 3  |  Družba

Državljanska dieta

Koristno bi bilo, če bi jedli manj mesa

Zakol živali v klavnicah se v zadnjih letih povečuje.

Zakol živali v klavnicah se v zadnjih letih povečuje.
© Profimedia

Meso je pomemben vir hrane za ljudi. Vsebuje veliko beljakovin, železo, cink ter vitamine B in A. Meso ni nenadomestljiv vir teh hranil, je pa zelo priročen, dostopen in lahko izkoristljiv vir. In prehranski strokovnjaki se strinjajo, da meso in druga živila živalskega izvora spadajo v okvir zdrave prehrane. Seveda, če z njimi ne pretiravamo in jih primerno kombiniramo z drugimi živili, predvsem zadostnimi količinami sadja in zelenjave.

Hkrati pa je vse bolj jasno, da je pretirano uživanje rdečega mesa, še posebej pa predelanih mesnin, kot so različne klobase in salame, lahko zdravju škodljivo. Leta 2015 je Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) uživanje rdečega mesa uvrstila na seznam verjetno rakotvornih dejavnikov, uživanje predelanih mesnin pa celo na seznam zagotovo rakotvornih dejavnikov. Dokazi so se enostavno nakopičili. Predvsem močna je povezava med uživanjem mesa in povečanim tveganjem za razvoj raka na debelem črevesju. Mehanizmov je več - od raznih škodljivih spojin v predelanem mesu do škodljivih snovi, ki se sproščajo pri termični obdelavi mesa. Zagotovo mesa po škodljivosti ni mogoče enačiti denimo s kajenjem ali onesnaženim zrakom, a iz študij jasno izhaja, da uživanje rdečega in predelanega mesa tveganje poveča.

Dokazi se še naprej kopičijo. Lani objavljena študija ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje je na podlagi podatkov o prehranskih navadah več kot pol milijona ljudi zaznala jasno povezavo med uživanjem nepredelanega in predelanega rdečega mesa ter povečano smrtnostjo. »Pomembna ugotovitev je, da trenutni vzorci uživanja rdečega in predelanega mesa niso dobri za ljudi,« je v spremnem komentarju v strokovni reviji British Medical Journal zapisal novozelandski epidemiolog John D. Potter.

Pri tem je pomembno opozoriti, da epidemiološke raziskave, ki kažejo na škodljivost uživanja rdečega mesa, hkrati ugotavljajo tudi zaščitni učinek uživanja belega mesa, torej predvsem perutnine. Ni vse meso enako škodljivo. In ni vse meso škodljivo.

Zlovedina

Živinoreja je panoga z velikanskim okoljskim odtisom. Pašniki in njivske površine, namenjene pridelavi krme, zasedajo kar 30 odstotkov vsega kopnega na Zemlji. Krčenje pragozdov se dogaja predvsem na račun širjenja pašnikov in njiv za pridelavo krme. Ob tem živinoreja pomeni skoraj desetino vse svetovne porabe vode in je največji vir vodnega onesnaženja. Vse živali, ki jih redimo za hrano, imajo skupaj kar štirikrat večjo maso kot celotno človeštvo. Prav tako je živinoreja pomemben vir izpustov toplogrednih plinov. Glede na poročilo Organizacije ZN za hrano in kmetijstvo (FAO) iz leta 2013 pomeni skoraj 15 odstotkov vseh globalnih izpustov.

Okoljevarstveniki za svoje potrebe radi uporabljajo podatek iz poročila FAO iz leta 2006, po katerem je živinoreja odgovorna za več izpustov kot ves promet skupaj, vendar se je kasneje izkazalo, da je šlo za manipuliranje s podatki za potrebe dramatizacije.

Borut Pahor med predvolilno kampanjo leta 2012. Dobra vaga v nebesa pomaga,  je bilo njegovo mesarsko geslo.

Borut Pahor med predvolilno kampanjo leta 2012. "Dobra vaga v nebesa pomaga", je bilo njegovo mesarsko geslo.
© Borut Krajnc

Največji krivec za izpuste toplogrednih plinov so krave, katerih vampi so polni mikroorganizmov, ki jim pomagajo prebavljati hrano in pri tem proizvajajo metan. Ta metan, ki velja za 20-krat močnejši toplogredni plin od ogljikovega dioksida, pa nato krave izrigajo v ozračje. Drobnica, ki sicer v manjših količinah prav tako proizvaja metan, in še zlasti perutnina imata v primerjavi z govedom nekajkrat manjši ogljični odtis.

Zdi se, da je prav okoljski vpliv govedoreje odločilni dejavnik, ki je številne strokovnjake po svetu prepričal o nujnosti zmanjšanja uživanja mesa v zahodnem svetu. Članki o tem se v zadnjem času kar vrstijo. Pojavljajo se že povsem resni pozivi, da bi bilo treba meso tako zaradi vpliva na okolje kot zdravje obdavčiti, kot smo denimo obdavčili tobak in izpuste fosilnih goriv.

Množični poboji

Najstarejši argument v prid zmanjšanja ali celo prenehanja uživanja mesa pa sta trpljenje in ubijanje živali, ki jih redimo za hrano. Na leto ubijemo več kot 60 milijard kopenskih živali, večino od njih redimo v razmerah, ki dobičku dajejo prednost pred dobrobitjo živali. Klavnice so se umaknile za zidove na obrobjih mest, trgovci se na vse pretege trudijo, da bi meso na njihovih policah čim manj spominjalo na žival, ki je za to morala umreti. S tem nam olajšajo morebitne etične dileme, ki jih je tako laže odmisliti. Vsi navijamo za bika, ki mu uspe pobegniti iz klavnice, ne da bi pretirano razmišljali o usodi vseh drugih, ki jih prav v tistem trenutku »omamljajo« s penetrirnim klinom.

Tudi ljudje, ki delajo v klavnicah, niso povsem imuni. »Izhajam s kmetije. Že od malih nog sem bil vedno soočen s tem,« nam je povedal vodja ene od slovenskih klavnic, ki nas je prosil, naj zamolčimo njegovo ime. »Kmečki ljudje drugače gledamo na to. Od malega smo za kosilo večkrat jedli kokoš, ki smo jo prejšnji dan zaklali. A ko smo pred dvema letoma dali naše domače govedo v zakol, me je vseeno malo stisnilo pri srcu.«

Svoje delo jemlje kot službo, ki se jo trudi opravljati po najboljših močeh. »Ko si v tem poslu, se sčasoma nekako prilagodiš. Postaneš manj občutljiv. Ko sem prišel v službo, me je motil vonj, ki se ga nikakor nisem mogel znebiti. Med malico sem vohal svoje roke, četudi sem si jih opral z milom in razkužilom. Tega se sčasoma navadiš.«

V Sloveniji na leto ubijemo več kot 20 tisoč koz, okoli 100 tisoč ovac, več kot 100 tisoč glav goveda, več kot 300 tisoč prašičev in več kot 35 milijonov piščancev.

Politično vprašanje

Povprečen Slovenec po podatkih statističnega urada danes na leto porabi 88 kilogramov mesa, popije in poje pa za 215 kilogramov mleka in mlečnih izdelkov. Živinoreja za večino slovenskih kmetov pomeni pomemben vir prihodka. Prispeva skoraj polovico ustvarjene vrednosti v slovenskem kmetijstvu. Govedo imajo na kar 80 odstotkih slovenskih kmetij. Za številne kmetije, predvsem v višje ležečih predelih s slabimi možnostmi za rastlinsko pridelavo, je reja živali praktično edini način za preživetje.

Razširjenost govedoreje se kaže tudi v visoki stopnji samooskrbe. Slovenske kmetije zagotavljajo dovolj govejega mesa za slovenske potrebe, mleka pa celo več, kot ga potrebujemo. Vsakršni načrti za zmanjšanje porabe mesa in drugih živalskih proizvodov bi naleteli na močan odpor. Poleg tega je velik del populacije zelo alergičen, če začne politika šariti po njihovih krožnikih.

A predsedniku Levice Luki Mescu se zdi to preveč pomembna tema, da bi se ji lahko izognili. »Razumem, da prevpraševanje mesa in živinoreje s političnega vidika lahko koga zmoti. A hkrati ne razumem, zakaj levica ne bi smela govoriti o tem. Po mojem vsaka ekološka opcija mora opozarjati tudi na ekološke posledice živinoreje. In vsaka napredna, humanistična opcija si mora prizadevati za drugačno pojmovanje živali. Da niso le kup dlake in mesa, ampak čuteča in inteligentna bitja.«

Sam je vegetarijanec zadnji dve leti. Uživa mleko in jajca, a skuša tudi to zmanjšati na minimum. Da bi se izognil morebitnim zdravstvenim zapletom zaradi odsotnosti mesa v prehrani, uživa prehranska dopolnila z vitaminom B12. »Za vegetarijanstvo sem se odločil, da pripomorem k zmanjšanju trpljenja živali in okoljske škode. Meso sem sicer jedel do svojega 28. leta, čeprav z nekoliko grenkim priokusom, saj sem odraščal na kmetiji in vem, kako je videti zakol prašiča ali kakšno je življenje krave, ki je ves čas privezana v hlevu.«

V stranki glede uživanja mesa nimajo enotnega mnenja, kljub temu pa naj bi skrb za blaginjo živali postala pomemben del njihovega programa na prihajajočih volitvah.

»Ni naš namen, da bi ljudem predpisovali veganstvo ali vegetarijanstvo. Želim pa, da bi ljudje razmislili o tej temi in o alternativah, ki jih imamo danes na voljo.«

Slovenska »oaza«

Ko o dilemah sodobne živinoreje vprašate predstavnike slovenske mesne industrije, je odgovor precej drugačen. »Absolutno sem prepričan, da nam meso naredi bistveno manj škode kot pa vsa zelenjava z vso kemijo, ki jo zdajle jemo,« pravi direktor Loških mesnin Mitja Vodnjov. »Ukvarjamo se tudi s prodajo sadja in zelenjave. In ker poznam, kaj in kje kupujemo zunaj sezone, se mi zdi meso bistveno bolj zdrava izbira.«

Prav tako je prepričan, da v Sloveniji ne moremo govoriti o zapostavljanju dobrobiti živali. »Vem, kaj ti biki in te krave jedo. Vem, pod kakšnimi pogoji so vzrejeni, in vem, kako je vzrejena govedina drugje po svetu. Slovenija je, kar se živinoreje tiče, oaza. Vsaj za Gorenjsko lahko to zelo resno trdim.«

Dejstvo je, da v Sloveniji praviloma nimamo masovne reje govedi, kot jo poznajo v drugih državah. Povprečna slovenska kmetija ima manj kot osem glav velike živine. Slovenski kmetje praviloma svoje krave in bike še vedno poznajo po imenih.

Uživanje mesa je povezano s številnimi ljudskimi običaji. Koline so v Sloveniji še vedno praznik.

Uživanje mesa je povezano s številnimi ljudskimi običaji. Koline so v Sloveniji še vedno praznik.
© Boštjan Napotnik

In, kot rečeno, veliko kmetov druge izbire kot reje živine zaradi prostorskih danosti tako ali tako nima. Zmanjšanje obsega živinoreje bi tako v Sloveniji za seboj potegnilo številne neželene posledice. »V Sloveniji nimamo tipičnih kmetijskih površin,« je v državnem zboru na vprašanje Luke Mesca o upravičenosti državne promocije uživanja mesa dejal kmetijski minister Dejan Židan. »Drugje imajo na razpolago dve tretjini polj in eno tretjino travinja, v Sloveniji imamo na razpolago dve tretjini travinja, večinoma na področjih, kjer ni možna nobena druga proizvodnja.« Slovensko kmetijstvo je življenjsko odvisno od reje travojedih živali. »Če rečemo, da se v Sloveniji odmikamo od travojedih živali, smo se odločili, da na dveh tretjinah kmetijske proizvodnje proizvodnjo opustimo,« svari minister.

Če živino redimo na pašnikih, neprimernih za drugo kmetijsko pridelavo, s tem ne odžiramo hrane ljudem, temveč izkoriščamo rastlinje, ki je za človeško hrano neprimerno, in ga pretvarjamo v meso. Na slovenskem prostoru je živina prisotna že tako dolgo, da je postala del ekosistema. Z vzdrževanjem travnikov pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti in kroženju hranil. Prispeva tudi k vzdrževanju krajine in s tem k turizmu. Če bi denimo Velika planina poleti ostala brez krav, bi hitro izgubila privlačnost za pohodnike. Ali, kot opozarjata dr. Dejan Škorjanc in dr. Marjan Janžekovič z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede: »Zaraščanje pašnih površin vodi do povečane možnosti požarne nevarnosti, izgubljamo možnosti za izvajanje kmetijske gospodarske dejavnosti, na teh področjih ne morete izvajati drugih dejavnosti, brez urejene krajine ni turizma, brez možnosti dela ni zaposlovanja in ohranjanja poseljenosti ruralnega dela naše države.«

Govedo imajo na kar 80 odstotkih slovenskih kmetij. Za številne kmetije, predvsem v višje ležečih predelih, je reja živali praktično edini način za preživetje.

Pomembno pa je še nekaj. Če zemljo, kjer se je pasla živina, preorjete, bo to v ozračje spustilo veliko v tla vezanega ogljikovega dioksida. Zaradi tega v skladu s pravili Evropske unije v Sloveniji sploh ne smemo preorati več kot pet odstotkov travinja. »V Sloveniji se živinoreja kot dejavnost ne bo umaknila. Z okoljskega vidika bi bila pravzaprav škoda, če bi se,« je jasna državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Tanja Strniša. »Moje osebno prepričanje pa je, da bi morali govedorejo v prihodnje umikati z ravnin, kjer prevladujejo njive. Ravninski svet naj bo namenjen pridelavi žit in zelenjave. Imamo dovolj travinja.«

Podnebni paradoks

Okoljski vpliv živinoreje je v Sloveniji v primerjavi s svetovnim povprečjem razmeroma majhen. Strokovnjak za to področje je dr. Jože Verbič s Kmetijskega inštituta. »V Sloveniji prispeva živinoreja 7,6 % vseh izpustov toplogrednih plinov. Gre predvsem za metan, ki se sprošča iz prebavil rejnih živali in iz skladišč živinskih gnojil, pa tudi za didušikov oksid, ki nastaja med skladiščenjem živinskih gnojil.« Skoraj 90 odstotkov vseh toplogrednih plinov v živinoreji prispeva govedo.

Paradoks živinoreje je v tem, da se dobrobit živali in njihov okoljski vpliv do neke mere medsebojno izključujeta. Največ metana v kravjih vampih nastaja ravno med pašo na travnikih. Z vidika izpustov toplogrednih plinov je do okolja najbolj prijazna intenzivna reja živali, zaprtih v hlev, ki je seveda z vidika dobrobiti živali najslabša možnost. Hitreje ko govedo doseže želeno težo za zakol, prijaznejše je to do okolja. Več mleka da posamezna krava, manj krav je potrebnih in manjši je okoljski odtis. »V zadnjih tridesetih letih smo izpuste toplogrednih plinov na liter prirejenega mleka zmanjšali za dobrih 30 odstotkov,« pravi Jože Verbič. Manj krav danes proizvede več mleka kot nekoč.

Za zmanjšanje škodljivih izpustov njihovih krav bi kmetje po mnenju dr. Verbiča največ naredili s skrbnejšim krmljenjem. »Na kmetijah pridelano krmo je treba analizirati in na podlagi rezultatov analiz krmne obroke izravnati tako, da ti kar najbolje pokrijejo potrebe živali po energiji, beljakovinah, mineralih vitaminih in drugih za prebavo in presnovo potrebnih sestavinah. S tem se pospeši rast in poveča mlečnost, izpusti na enoto mleka in mesa pa se zmanjšajo.« Izpuste metana bi po njegovih besedah lahko zmanjševali tudi s povečanjem deleža žit v krmi, a bi s tem dodatno odžirali hrano ljudem. »Prednost reje prežvekovalcev je prav v tem, da mleko in meso priredimo iz rastlinskih materialov, ki niso neposredno uporabni za prehrano ljudi.«

Po mnenju Dejana Škorjanca in Marjana Janžekoviča slovenska živinoreja danes na splošno ne povzroča okoljskih težav. »Nekatere problematične velike farme z industrijsko rejo živali so v preteklih letih ali zaprle vrata ali pa so zelo zmanjšale svojo prirejo.«

Za večjo samooskrbo

Ne glede na vse našteto so za dr. Jožeta Verbiča pozivi k zmanjšanju oziroma k zmernemu uživanju mesa smiselni. »Ne gre toliko za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov kot za dejstvo, da se v svetovnem merilu poraba mesa hitro povečuje, površina kmetijskih zemljišč na prebivalca pa zmanjšuje. Nekatere napovedi kažejo, da se bo do leta 2050 globalna poraba mesa povečala za 40 odstotkov, površina njiv na prebivalca pa se bo zmanjšala za 20 odstotkov. To ni vzdržno.«

V Sloveniji smo samooskrbni z govejim in perutninskim mesom. Priredimo pa zelo malo mesa prašičev. Pri teh je stopnja samooskrbe le približno 35-odstotna. »Splošna stopnja samooskrbe z mesom je približno 75-odstotna in menim, da bi lahko s spremenjenimi prehranskimi navadami primanjkljaj približno prepolovili.«

Če bi teoretično za četrtino zmanjšali potrošnjo mesa, bi si lahko zagotovili samooskrbo in se izognili uvozu »petnajstih vlačilcev mesa na dan«, na kar opozarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar. Izpusti toplogrednih plinov zaradi prevoza mesa iz drugih držav nikakor niso zanemarljivi.

A glede na trenutne prehranske navade bi to pomenilo, da bi se morali v veliki meri odpovedati predvsem prašičjemu mesu. Začeti bi se morali odpovedovati tudi tradicionalnim slovenskim živilom, ki vsebujejo svinjsko meso, kot sta kranjska klobasa in kraški pršut. Čeprav sta obe živili geografsko zaščiteni, to ni zagotovilo, da je v njiju meso slovenskega izvora. In ob trenutni stopnji samooskrbe je večja verjetnost, da je meso prišlo iz uvoza.

Paradoks živinoreje je v tem, da se dobrobit živali in njihov okoljski vpliv do neke mere medsebojno izključujeta. Največ metana v kravjih vampih nastaja ravno med pašo na travnikih.

Državna sekretarka Tanja Strniša se je izrecnemu odgovoru na vprašanje, ali podpira pozive k zmanjšanju porabe mesa, spretno izognila. »Vsekakor si moramo kot človeštvo prizadevati, da ne jemo preveč, pa naj govorimo o mesu ali čemerkoli drugem. Predvsem pa se moramo posvetiti zmanjševanju količin zavržene hrane. Najbolj nepotreben strošek za okolje je tista hrana, ki ostane neporabljena.«

Zmanjšarijanstvo

Pozivi k zmanjšanju uživanja mesa pravzaprav v Sloveniji niso nič novega. Nacionalni inštitut za javno zdravje na neustrezne prehranjevalne vzorce opozarja že vrsto let. »Po naših podatkih prebivalci Slovenije v povprečju zaužijemo preveč mesa, zlasti preveč mesnih izdelkov,« navajajo na njihovi spletni strani. Glede na njihovo najnovejšo raziskavo iz leta 2016 več kot polovica odrasle slovenske populacije prepogosto uživa predelane mesnine.

Govedo redijo na kar 80 odstotkih slovenskih kmetij.

Govedo redijo na kar 80 odstotkih slovenskih kmetij.
© Borut Krajnc

Priporočila za manjše uživanje mesa od trenutnega stanja so že del državne politike. Morda je prišel čas, da veljavna priporočila podkrepimo tudi z odločnejšimi ukrepi. Ni treba, da komurkoli vsiljujemo vegetarijanstvo ali celo veganstvo. Lahko pa spodbujamo »zmanjšarijanstvo«.

Veganski otroci

Strokovnjaki opozarjajo, da je tveganje preveliko

V Sloveniji se je vprašanje uživanja mesa na naslovnice medijev nazadnje prebilo pred šestimi leti, zaradi smrti močno podhranjenega desetmesečnega otroka v ljubljanskem Kliničnem centru, ki naj bi mu starši namenjali zgolj vegansko prehrano.

Takrat so strokovnjaki jasno sporočili, da tovrstna prehrana za otroke ni varna. Načrtovanje veganske diete namreč zahteva ogromno znanja, brez katerega lahko pride do hudih posledic. Prej ali slej se pri premalo poučenih pojavijo pomanjkanja, je opozarjal dr. Rok Orel s Pediatrične klinike. »Danes ta pomanjkanja seveda znamo odkrivati in odpraviti s prehranskimi dopolnili. A potem se človek vpraša, ali je hrana, pri kateri je treba a priori uživati tudi neko 'kemijo', res primerna.« In zato odsvetujejo vegansko prehrano za dojenčke in majhne otroke. »To je preprosto varnostni mehanizem, ker menimo, da bi lahko veliko ljudi naredilo hude napake, ki bi lahko imele trajne posledice.« Zagotovo pa je lahko podobno škodljivo, če otrok odrašča na dieti iz hrenovk, poli salame in paštet.

Humana usmrtitev?

Nekaj izsekov iz državnega pravilnika o zaščiti živali pri zakolu

–»Pri omamljanju z uporabo strelne naprave s penetrirnim klinom je treba napravo namestiti tako, da klin zagotovo vstopi v možganski korteks; prepovedano je ustreliti govedo v zatilje; ovce in koze se lahko ustreli v zatilje, če prisotnost rogov preprečuje temenski strel; v tem primeru mora biti strel usmerjen tik pod zasnovo rogov proti gobcu, izkrvavitev pa se mora začeti v 15 sekundah po ustrelitvi.« – »Pri omamljanju z elektriko je treba elektrode namestiti na vsako stran možganov tako, da lahko tok steče skoznje. Poleg tega je treba ukreniti vse, kar je potrebno za temeljit električni kontakt, zlasti z odstranitvijo odvečne dlake s kože.« – »Če se za omamljanje perutnine uporabljajo naprave za omamljanje v bazenih z vodo, mora biti možno nastaviti nivo vode in s tem zagotoviti, da je kontakt z glavo vsake živali zagotovljen; moč in trajanje toka, ki se uporabi v tem primeru, mora zagotoviti, da se žival takoj onesvesti in ostane nezavestna do smrti./…/ Ukreniti je treba vse potrebno za nemoten prehod toka, zlasti z dobrimi električnimi kontakti in vlaženjem stika med obešali in nogami perutnine.«

Klanje mladičev

Dileme prehranjevanja z mladimi živalmi

Državna sekretarka Tanja Strniša ima do svojega prehranjevanja z mesom posebno stališče, ki pa ga ne želi nikomur vsiljevati. »Sama ne jem odojkov, kozličkov in imam načelen zadržek tudi do teletine. Nisem naklonjena uživanju mladih živali samo zato, ker je takrat njihovo meso najbolj okusno. Zelo rada jem meso, a od odraslih živali, ki so vsaj doživele neko življenjsko zrelost. Če se z njimi ravna lepo in če, preden gredo v 'izkoristek', dosežejo neko normalno starost, potem s tem nimam nobenih težav.« V Sloveniji smo leta 2016 zaklali 30 tisoč telet in telic, 20 tisoč odojkov in kar 80 tisoč jagenjčkov. Zakol telet je do neke mere celo nujen za ohranjanje znosnega števila živali na kmetijah. Da krava daje mleko, se mora nenehno ploditi. Brejost prinese mleko. Prinese pa tudi (pre)veliko število teličkov in telic, ki se jih morajo kmetje pač znebiti. S tega vidika je tudi prireja mleka dokaj krvav posel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.