Le zastavo nosi naj ...

Zakaj je nekatere v Sloveniji zmotilo, da je Jakov Fak, naš nesojeni zastavonoša na olimpijskih igrah, rojen na Hrvaškem?

Na otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger v Pjongčangu se bosta Severna in Južna Koreja predstavili pod skupno zastavo Koreje. Seveda to ni prvič, da bi Koreji na olimpijskih igrah nastopili pod skupno zastavo na otvoritveni prireditvi. Posebej zanimivo je, da sta se državi za tak korak odločili prav za prihajajoče olimpijske igre. Torej v času, ko se mednarodna skupnost vztrajno oddaljuje od severnokorejskega režima, bosta državi v svet poslali sporočilo miru in sodelovanja, sporočilo olimpijskega ter športnega duha. Žal pa tega ne moremo trditi za širšo slovensko (športno) javnost, ki je z vrsto ksenofobnih in žaljivih izjav od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi iger odvrnila Jakova Faka.

Prvič v zgodovini lahko pri izboru nosilca ali nosilke slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger sodelujemo vsi. Gledalci bodo namreč športnika za opravljanje te častne naloge izbrali prek Facebook strani Vala 202. Olimpijski komite Slovenije je za to nalogo izbral tri kandidate, smučarsko tekačico Vesno Fabjan, hokejista Mitjo Robarja ter biatlonca Jakova Faka. Slednji je zaradi pritiska nekaterih medijev in negativnih komentarjev javnosti umaknil svojo 'kandidaturo'. V kolikor Olimpijski komite Slovenije ne bo imenoval novega športnika ali športnice bodo športni zanesenjaki in širša javnost izbirali med Vesno Fabjan in Mitjo Robarjem.

Skrb vzbujajoč je bil odziv 'športne' javnosti na imenovanje Jakova Faka kot kandidata za nosilca zastave. Njegov športni talent in uspeh sta nedvoumna, tudi njegovo vedenje izven tekmovališč je vedno bilo vzorno in spoštljivo. Prav s svojimi uspehi in trdim delom pa je lahko zgled vsem. Zakaj pa so se v 'športni' javnost in nekaterih medijih tako negativno odzvali na kandidaturo Faka, da je vodstvo Olimpijskega komiteja izrazilo skrb in ogorčenje nad dogajanjem? Zaradi pretiranega nacionalizma s strani 'domoljubnih in zavednih Slovencev'.

Peter Prevc, Tina Maze, Jakov Fak in ostali superšampioni so bili ob morebitnih 'neuspehih' deležni žaljivih komentarjev s strani ljudi, ki pa jih ob uspehih kujejo v zvezde.

Nacionaliste in ksenofobe je očitno zmotilo dejstvo, da je Jakov Fak rojen na Hrvaškem. Do leta 2010 je nastopal pod hrvaško zastavo. Na Olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 je na otvoritveni slovesnosti nosil hrvaško zastavo, v šprintu na 10 km pa je osvojil tretje mesto in za 3,4 sekunde prehitel Klemna Bauerja, bodočega reprezentančnega kolega s katerim sta trenirala pod vodstvom slovenskega trenerja Uroša Velepca. Od 2010 dalje Fak nastopa v slovenskem dresu, v tem času je osvojil dva naslova svetovnega prvaka, temu pa dodal še srebro in bron. V skupnem seštevku svetovnega pokala pa je leta 2015 sezono končal na fantastičnem tretjem mestu.

Na tej točki se zgodba obrne, kolektivni (športni) spomin je izjemno kratek. Vse uspehe, ki jih javnost in mediji izživijo skozi oči in telo športnikov gredo hitro v pozabo. Vse zmage, vse vrhunske uvrstitve, vsako igranje slovenske himne se hitro pozabi, ker si javnost in mediji želijo, pa ne le želijo, temveč zahtevajo konstantne uspehe in zmage. Peter Prevc, Tina Maze, Jakov Fak in ostali superšampioni so bili ob morebitnih 'neuspehih' deležni žaljivih komentarjev s strani ljudi, ki pa jih ob uspehih kujejo v zvezde. Seveda, ker je četrto ali sedmo mesto na svetovnem prvenstvu ali na olimpijskih igrah slabo, je kritika bojda na mestu. Ves trud in vloženo delo pa ni pomembno, saj šteje le rezultat. Brez zmag in medalj ni uspeha ter ponosa, brez uspeha in ponosa pa tudi države ni.

Prav zaradi želje po boljših rezultatih pa številni športniki dobijo priložnost nastopati za državo, v kateri se niso rodili. Morda si tam začasno služijo kruh, ali pa jim država zaradi njihovih izjemnih kvalitet in talentov podeli državljanstvo. Krovne športne organizacije, ki regulirajo posamezen šport tudi določajo pravila glede dvojnih državljanstev ter dodeljujejo pravico za nastop omenjenim športnikom. V košarki, kjer lahko po pravilih Fibe nastopa zgolj en naturalizirani košarkar ima Slovenija dolgo tradicijo 'uvoženih' košarkarjev, npr. Ariel McDonald, Mirza Begić, Alen Omić, Anthony Randolph. Atletinja Marlene Ottey, dobitnica številnih odličij na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih, je proti koncu kariere prevzela slovensko državljanstvo in začela nastopati v dresu Slovenije.

Prav zaradi želje po boljših rezultatih številni športniki dobijo priložnost nastopati za državo, v kateri se niso rodili.

Rokomet je eden od bolj permisivnih športov, kjer lahko športniki menjujejo reprezentance. Tak primer je tudi nekdanji slovenski reprezentant Sergej Rutenka, ki je na velikih tekmovanjih (evropska in svetovna prvenstva ter olimpijske igre) nastopal tako za Slovenijo, kot tudi za Belorusijo. Iztok Puc je na olimpijskih igrah nastopal pod tremi različnimi zastavami, kakopak pod jugoslovansko, v Atlanti 1996 je s Hrvaško osvojil zlato, v Sydneyu 2000 pa je branil slovenske barve. Zanimiv je tudi primer s svetovnega prvenstva v rokometu leta 2015 v Katarju, kjer je domača ekipa nastopala s kopico naturaliziranih športnikov in osvojila končno drugo mesto.

Slovenija pa ni zgolj uvoznica športnih talentov, zaradi boljših pogojev so se za nastop pod drugo zastavo in drugimi državnimi simboli odločili številni slovenski športniki. Kot primer lahko podamo tenisača Aljaža Bedeneta, ki je kratek čas nastopal pod zastavo Velike Britanije. Barbara Jezeršek bo v Pjongčangu tekmovala za Avstralijo v smučarskem teku, Emir Preldžić pa je v košarki zastopal tako Slovenijo, kot tudi Turčijo, kjer od leta 2007 igra klubsko košarko.

Menjavanje in pridobivanje državljanstev za profesionalne športnike v sodobnem globaliziranem svetu ni nič posebnega. Mnogi se za ta korak odločijo tudi zaradi nacionalnih kvot, ki veljajo v posameznih prvenstvih. V nogometu, košarki in rokometu je nekaj povsem običajnega, da si športniki delo poiščejo v tujini, saj so boljše plačani, poleg tega pa imajo boljše pogoje za delo in razvoj. Podobno velja tudi za svet znanosti, kjer lahko slovenske strokovnjake najdemo na številnih uglednih univerzah in inštitutih v tujini.

Menjavanje in pridobivanje državljanstev za profesionalne športnike v sodobnem globaliziranem svetu ni nič posebnega. Mnogi se za ta korak odločijo tudi zaradi nacionalnih kvot, ki veljajo v posameznih prvenstvih.

Nekaj povsem običajnega je, da športniki zamenjajo ali pridobijo državljanstvo, kar pa ni v skladu s športnim duhom pa je nestrpnost in sovraštvo, ki ga goji družba skozi nacionalizem. Češ, ti pa že ne moreš tekmovati, nastopati ali pa ljubiti naše države, ker si rojen v tujini, ker si tekmoval pod tujimi simboli itd. To zgolj kaže na zaprtost, nestrpnost in omejenost družbe. Problem, ki je nastal v povezavi s ksenofobnimi komentarji ob kandidaturi Jakova Faka za nosilca zastave na otvoritvi iger je 'zakuhal' nov način izbire, ki je javnosti in nekaterim medijem omogočil, da izlijejo svojo nestrpnost. Do sedaj so nosilca ali nosilko izbrali pri vodstvu Olimpijskega komiteja Slovenije, žal je priložnost za Pjongčang zamujena, a vsekakor velja premisliti o drugačnem postopku za prihajajoče olimpijske igre. Kot morebitnega kandidata bi lahko predlagali aktualnega predsednika Republike, saj zastavo že ima, poleg tega je tudi velik športni navdušenec in odličen maratonec.