O svetu, ki je že toliko generacij neprizanesljiv do žensk

To je zgodba o treh generacijah žensk. To je moja zgodba, zgodba moje mame in zgodba moje babice ter zgodba našega doživljanja (moškega) sveta, znotraj katerega še danes iščemo svojo svobodo.

Moja babica se je rodila v veliki družini z osmimi otroki, od rojstva naprej pa je bila prisiljena gledati v svet, ki so ga določali in razlagali moški. Kot majhna punčka je opazovala, kako je njen oče v omaro zaklepal hlebce kruha, ki jih je njena mama spekla za svoje otroke, in jih je nato pojedel sam. Opazovala je svojo mamo, ki je morala svojemu možu pokazati in v odobritev pred nos pomoliti vsak najmanjši kos mesa, ki ga je za svojo družino potem seveda pripravila sama. Poslušala je jok žensk, ki je sledil nasilju moških nad svojimi partnerkami in skupaj s svojimi brati in sestrami je jokala tudi sama.

To je bil čas, ko so bile ženske žrtve spolnih zlorab gospodarjev domačij pri katerih so služile, pogosto so zanosile in bile prisiljene v opravljanje nestrokovnih prekinitev nosečnosti, ki so jih skrito v svojih domovih izvajale ženske v vasi. Nekatere so se morale na splav odpraviti več kot desetkrat pri čemer so bile vsakič udeležene v spolnih odnosih brez privoljenja. Mnoge izmed njih so se na splav odpravljale pozno v nosečnosti in so po opravljenih posegih skoraj izkrvavele, čisto vse pa so bile deležne hude diskriminacije in ogovarjanja. Kot majhna deklica je moja babica prisluškovala zgodbam o človeški surovosti, še posebno o dogajanju v družini iz sosednje vasi, kjer mož ženi ni pustil, da bi spala na postelji ob njem, ampak je morala spati na tleh, medtem ko je on na njo pljuval.

Kot majhna deklica je moja babica prisluškovala zgodbam o človeški surovosti, še posebno o dogajanju v družini iz sosednje vasi, kjer mož ženi ni pustil, da bi spala na postelji ob njem, ampak je morala spati na tleh, medtem ko je on na njo pljuval.

Ko sem jo vprašala, ali ji je njena mama kdaj namignila, da naj bo sama bolj pozorna na izbiro svojega moža in naj zahteva spoštovanje zase, je rekla, da nikoli. Da je čisto sama opazovala življenje okoli sebe in vedela ter čutila, da mora sama živeti drugače. Ko je moja babica spoznala mojega dedka je zaradi vsega kar je v otroštvu in mladost slišala in doživela, kot pravi ona, »prevzela komando«, in dosegla to da sta o vsem odločala skupaj. Njun odnos je naletel na širše družbeno neodobravanje, saj so bili takrat za vse (kmečke, obrtniške in druge) dogovore zadolženi moški, zato je bila vloga žensk zreducirana samo na pripravo pogostitve za moške.

V družbi so morale ženske na podeželju nato utihniti. Ker moja babica ni utihnila in ker moj dedek tega od nje ni nikoli pričakoval, je postala kmalu žrtev novih oblik diskriminacije. Po vasi so se začele širiti govorice, da je moj dedek poročil najgršo in najslabšo nevesto. Moja babica ni nikoli preučevala študij spolov ali se ukvarjala s proizvajanjem družbenih (in spolnih) stereotipov, zato takrat ni vedela, da pravzaprav na lastni koži doživlja najbolj izpolnjeno ogaben šovinističen diskurz, ki jo je hotel najprej že končno nadvladati, disciplinirati in ustoličiti kot (moškemu manjvredno) žensko, ki naj bi ji nato manjkalo še tisto nekaj, kar naj bi ženske imele – lepoto.

Moja mama je doživljala iste tehnike izvajanja šovinistične diskreditacije kot moja babica, le da so se te prilagodile duhu tistega časa.

Od mladosti moje babice do moje mladosti je minila še mladost moje mame. Njena popotnica v svet je bila drugačna, njen vzgled v vsakdanjem življenju prav tako. Moja babica je obe svoji hčeri spodbujala naj se šolata in si najdeta zaposlitev, s čemer bi imeli svoj zaslužek in eksistencialno neodvisnost. Še danes se moji babici zaposlovanje žensk zdi največji dosežek ženskega gibanja in temeljna pravica vseh žensk. Moja mama je vzorcem svoje mame dodala še izkušnje, ki jih je pridobila med študijem in širši pogled na svet, ki ga moja babica nikoli ni imela možnosti spoznati. V različnih družbah najrazličnejših intelektualnih ozadij je bila moja mama ob mojemu očetu pogosto označena kot preveč jezikava, preveč glasna in preveč pametna, on pa po drugi strani kot nesposoben moški, ki je ne zna umiriti. Moja mama je doživljala iste tehnike izvajanja šovinistične diskreditacije kot moja babica, le da so se te prilagodile duhu tistega časa.

Iste tehnike, z najnovejšimi posodobitvami doživljam tudi jaz, kadar ne utihnem, ampak govorim o nasilju nad ženskami in opozarjam na kompleksnost, pogostost in žalost tega nasilja. Da sem gotovo težavna v lastnem partnerskem odnosu, zagrenjena, zavrta in nezadovoljna z lastnim življenjem, ker si želim prihodnosti svojih hčera brez nasilja? Da pišem iz lastnih travm in frustracij in da me to zanima, ker je najbrž nasilen moj partner, ali pa je bil moj oče, ali pa kar oba? Res je, to pišem iz lastnih frustracij. Frustracij ob poslušanju o zgodbah sveta, ki je že toliko generacij tako neprizanesljiv do ženskega spola. Frustracij ob premišljevanju o usodah vseh tistih izmed nas, ki so že bile (nasilno) utišane, tistih, ki mislijo, da nikoli ne bodo slišane in da je njihov glas zato nepomemben.

Naša naloga je, da govorimo še bolj naglas in bolj pogosto tudi za tiste, ki si danes tega še ne upajo. Da jih opogumimo, jim pomagamo in pokažemo kako lahko živijo drugače. Nasilje nad ženskami se ne sme zvesti na lastno odgovornost žensk v smislu bolj ali manj srečne roke pri izbiri življenjskih partnerjev in s tem na bolj ali manj ugodne karakterne značilnosti moških. Nasilje nad ženskami je širši družbeni problem in kot takšnega ga je potrebno naslavljati. Dediščina ženskih bojev in tradicija izbojevanih pravic nam nalaga dolžnost, da vsakodnevno širimo prostore naše svobode in da ženske nikoli (več) ne utihnemo.