Je Merc določil pravo mero?

Zadnje dni smo v medijih lahko brali o primeru gospoda Merca, sedaj že upokojenega ravnatelja OŠ Prule. Novica vsekakor ni ostala neopažena, med ljudi je vnesla nemalo čustvenih odzivov, predvsem pa, kar je bolj pomembno, upravičeno zaskrbljenost. Upam si trditi, da predvsem zaskrbljenost nad obstoječo zakonodajo. Menim, da je napočil kritičen trenutek, da šolske oblasti pošteno zavihajo rokave in se posvetijo tej pereči problematiki. Na pristojnem ministrstvu so predolgo molčali.

Prulski primer ni edini primer te vrste, je pa, žal, eden redkih, ki je, zaradi medijske izpostavljenosti, zbudil pozornost med ljudmi. Osnovna šola je v Sloveniji obvezna, kar je pomembna civilizacijska pridobitev. Vendar pa zaposleni v šolah, ter mnogi starši, že nekaj let opozarjamo, da je zakonodaja, povezana s to pridobitvijo, pomanjkljiva. In to na več področjih. Področje, ki je slabo urejeno in ki je z zgoraj omenjenim problemom najbolj stopilo v ospredje, je zagotavljanje varnosti in pravice do mirnega in varnega pouka v šolah. Tako učencev kot učiteljev.

Če citiram pravnico Nino Ano Jäger (Delo, dne 1. 12. 2018), ki je tudi javno podprla ravnanje gospoda Merca, imamo »slabo pisano zakonodajo s pravnimi prazninami«. Na šolah se nam dogaja, da učenci kršijo pravila, včasih z majhnimi, drugič s hujšimi posledicami, vendar postopki, ki so na voljo šolam v takšnih primerih, pogosto nimajo želenih učinkov. Predvsem, kadar se jim upirajo pretirano zaščitniški starši, ki pri tem niso pripravljeni razmišljati o pravicah žrtev. Pogosto poslušam ogorčene starše, katerih otroci so žrtve nasilnih, žaljivih sošolcev, ki (upravičeno) ne razumejo, zakaj šola ne naredi več za zaščito njihovih otrok. Učitelji smo lahko (neupravičeno) označeni kot brezbrižni ali neobčutljivi.

V primeru gospoda Merca je bilo, tako na Odmevih kot v drugih medijih (med drugim tudi v Delu, dne 1. 12. 2018), povedano, da na MIZŠ konkretnega primera ne komentirajo, vendar obenem sporočajo, da »mora v Sloveniji obstajati ničelna toleranca do nasilja. Šola mora takoj, ko zazna nasilje med vrstniki, ukrepati tako, da zaščiti otroka, ki je žrtev nasilja«. Sprašujem se, ali ministrstvo nima več nikakršnega stika z realnostjo oz. se ne zaveda, da to pogosto enostavno ne deluje. Šola lahko izreče vzgojni opomin. Vendar kako naj zaščiti žrtev ali žrtve (pri tem je potrebno poudariti, da ne gre nujno za spolno nadlegovanje, ampak za vse oblike fizičnega ali psihičnega nasilja tako nad vrstniki kot učitelji), če se kršitelj požvižga na takšen ukrep ali pa ima za seboj agresivne in preveč zaščitniške starše, ki se ob izreku opomina zapičijo v vsako alinejo ali celo podajo prijavo na inšpekcijo zato, da odvrnejo pozornost od prekrška in postavljajo pod vprašaj izrek opomina? Verjetno ni odveč zapisati, da se slabše situirani ali manj izobraženi starši, pa tudi sicer starši žrtev, praviloma ne bodo izpostavljali z grožnjami, da nas bodo prijavili inšpekciji in dali v medije. To pogosto počnejo starši otrok, ki na šolah povzročajo največ težav. Ti starši namreč nehajo biti starši, ki bi morali biti zaskrbljeni nad vedenjem svojega otroka, ampak postanejo njegovi pravni zastopniki, ki ga bodo branili (do bridkega konca).

In žrtve? Kje so one v tej zgodbi? Na tem mestu je nujno poudariti, da že dolgo ne moremo več govoriti le o nasilju med vrstniki, ampak tudi o nasilju (predvsem verbalnem) nad učitelji. Če pogledamo zgornjo izjavo MIZŠ, postane jasno, da te problematike sploh ne zaznavajo ali pa menijo, da se jih ne tiče. Zanima me, kje so pravice učiteljev do mirnega pouka, do dostojanstva, kadar imajo opravka z verbalno agresivnimi in nevzgojenimi otroki. Ali pa moramo to kar sprejeti kot del službe?

MIZŠ zagovarja ničelno toleranco do nasilja. Pa jo res? Dejstvo je, da obstoječi ukrepi pogosto niso učinkoviti, zato se samo pogumni, kot je bil gospod Merc, odločijo po zdravi kmečki pameti in otrokom prepovejo vstop v šolo zato, da zaščitijo žrtve. In pristanejo na sodišču. Dejstvo je, da je pravica do obiskovanja pouka v osnovni šoli v Sloveniji nad vsemi ostalimi pravicami. Pravica enega, dveh, prevlada nad pravicami ostalih učencev, da spremljajo pouk v varnem okolju. Vsak lahko ugotovi, da takšno stanje ni normalno. Napočil je čas, da se Zakon o osnovni šoli na tem področju uskladi z Zakonoma o gimnaziji in poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki predvidevata prepoved pri pouku za dijake, ki kakor koli ogrožajo druge. Predvsem pa bi morali bolj konkretno začeti govoriti o 15. členu ustave, ki predvideva, da lahko »v ustavno ali zakonsko pravico posameznika posežeš, če ta s svojim dejanjem ogroža uresničevanje pravic drugega«.

Kot učiteljica z večletnimi izkušnjami ugotavljam, da v mnogih primerih velja: konfliktni in problematični otroci so zelo pogosto posledica točno takšnih staršev. Vendar tega problema učitelji sami ne bomo rešili. Nesprejemljivo se mi zdi, da se MIZŠ in pristojni minister nista na ta primer takoj odločno odzvala. Kaj s tem sporočata slovenski javnosti? Da je obstoječa zakonodaja ustrezna? Da imajo nekateri več pravic kot ostali? Slovenska osnovna šola nujno potrebuje konkretno spremembo obstoječe zakonodaje, ki bo učiteljem omogočala, da v normalnem okolju opravljajo svoje primarno poslanstvo, učencem pa, da se počutijo varno.