Kljub umiku spornega člena novela Zakona o vodah še vedno škodljiva

Ugotavljamo, da je novela Zakona o vodah kljub temu, da je vlada umaknila 4. člen spremembe, ki bi dopuščal gradnjo in izvajanje potencialno nevarnih dejavnosti na vodovarstvenih območjih, še vedno škodljiva. V sporni noveli zakona namreč ostaja člen (2. člen, vezan na 37. člen ZV-1), ki dovoljuje gradnjo objektov na območju priobalnega pasu rek, (presihajočih) jezer in morja, s čimer so ogroženi priobalni pas in podzemni vodonosniki, s tem pa še vedno tudi viri pitne vode.

Novela Zakona o vodah tako kljub umaknjenemu členu ostaja sporna zaradi vsaj treh razlogov: prvič, ne varuje več pitne vode kot javnega dobra, kljub temu, da je pravica do pitne vode zapisana v Ustavo RS, drugič, onemogoča varovanje pravice dostopa do vode kot javnega dobra, saj omogoča pozidavo bregov rek, jezer in morja, ter tretjič, dopušča gradnjo na območjih, ki bodo zaradi podnebnih sprememb bolj pogosto podvržena izrednim naravnim dogodkom, predvsem poplavam, in bi se pozidavi teh območij morali izogibati že po načelu previdnosti, ki ga uzakonja Zakon o varstvu okolja.

Dopuščanje gradnje na omenjenih območjih namreč pomeni tudi ožanje razlivnih območij in s tem večjo poplavno ogroženost! Vladno izgovarjanje, da s tem omogoča samo (!) gradnjo igrišč in drugih rekreacijskih površin ob vodi, je zavajanje, saj gre očitno za komercializacijo in to brez kakršnihkoli razmislekov o dolgoročnih posledicah. Opozarjamo, da ob prihajajočem neambicioznem Načrtu za okrevanje in odpornost vsaka deregulacija poseganja v prostor povečuje možnost prevlade zasebnih interesov nad javnim, kar bo v tem primeru nedvomno vodilo v degradacijo priobalnih in drugih območij, v oviranje dostopa do jezer, rek in morja in nenazadnje do škodljivih posledic za zdravje ljudi zaradi vplivov na pitno vodo in večje poplavne ogroženosti. V razvitih državah gre trend v renaturacijo obal, zlasti rečnih, v večanje razlivnih območij in vračanje prostora naravni dinamiki. Sporna sprememba 37. člena vodi stran od sodobnih usmeritev: pozidava obal bo namreč slej ko prej privedla do zahtev po varstvu tega premoženja in do novih tehničnih protipoplavnih ukrepov.

Sporna sprememba 37. člena je tudi v nasprotju z državnimi strateškimi dokumenti: RS je v Resoluciji o Nacionalnem programu varstva okolja, ki jo je sprejela marca 2020, za cilj postavila doseganje neto ničelne pozidave. Izgovarjanje na to, da je bilo poseganje v priobalni pas na podlagi posebne Uredbe Vlade RS že dovoljeno, ne vzdrži resne presoje, saj je šlo za izjeme. Posegi v priobalni pas so zaradi razlogov, ki smo jih že našteli, vedno kritični in je zato razumljivo, da je treba presojati vsak poseg posebej; kakšnega je pač mogoče upravičiti in dovoliti. Problem novele je v tem, da na široko odpira vrata celi vrsti objektov, da torej ne gre več za izjeme. Jasno je, da vlada razmišlja kratkoročno in da postavlja zasebni interes pred javnega. Slednje je razvidno že tudi samo iz postopka: vlada naj bi spremembe zakona sprejela po skrajšanem zakonodajnem postopku in 14 dnevni javni obravnavi, v tako kratkem času pa ne splošna ne strokovna javnost nimata pravih možnosti, da se opredelita do predlaganih sprememb.

Zaradi navedenih razlogov pozivamo volivce k podpori zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah.

— Za Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, Univerza v Ljubljani, prof. Dr. Ana Kučan, prodekanja za krajinsko arhitekturo; za Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Barbara Kostanjšek, predsednica; za Fakulteto za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, prof. Dr. Matej Blenkuš, dekan; za Zbornico za arhitekturo in prostor, Tomaž Krištof, predsednik; za Društvo arhitektov Ljubljana, člani IO