Javno pismo

Predsednik, tako se ne dela

Dogodek, ki je botroval temu zapisu, se je zgodil 30. septembra v Mariboru. V opuščenem objektu na Melju se je zgodil namreč evropski dogodek ob 80-letnici nacističnih uničevalnih taborišč  odprti sta bili razstavi »Življenje sovjetskih vojnih ujetnikov« in Življenje zavezniških vojnih ujetnikov – Britancev, Novozelandcev in večje skupine Židov«, kot stalni eksponat pa je bil predstavljen tudi obnovljeni tovorni vagon, s kakršnimi so nacisti prevažali ujetnike. V objektu na Melju je delovalo nemško taborišče Stalag 18D(306), v katerem so bili med drugo svetovno vojno zaprti vojni ujetniki zavezniške koalicije in ruski ujetniki, s tem, da so bili Angleži, Američani in ostali zahodnjaki varovani z Ženevsko konvencijo, ruski ujetniki pa niso uživali nobene zaščite in so jih do smrti izstradali. Tako je umrlo po zaenkrat znanih podatkih okoli 4.500 ruskih vojakov. Prisotni so bili med drugim tudi pomembni ruski diplomati, nemški kulturni ataše, župan mesta Maribor, predsednik ZZB NOB, častni pokrovitelj pa je bil predsednik Pahor.

Ob prihodu na govorniški oder ni doživel pozdravnega aplavza kot vsi ostali (zgovorno dejstvo!), njegove visokoleteče misli pa so izgubile ves sijaj ob dejstvu, da se zaradi nujnih obveznosti ni niti sprehodil skozi razstavo, ki človeka močno presune zaradi krutega in močnega sporočila. Predsednik se je po ogledu vagona s spremstvom izmuznil skozi zadnja vrata muzeja in odšel novim »nujnim« dolžnostim naproti. Naključje je naneslo, da sem se ustavil ob povratku v Ljubljano v gostišču Grof na Vranskem in glej ga vraga – predsednik že sedi pri sosednji mizi in se sproščeno pogovarja s spremljevalkama. Nič se mu ni mudilo, saj sem lokal po dobrem obroku zapustil pred njim. Seveda je bil z mislimi že v Moldaviji, kjer je naslednji dan obljubljal vso pomoč in podporo tamkajšnjemu vodstvu. STA lahko počaka, kot so (do)čakali na svoj konec ruski ujetniki v taborišču Stalag …

Pika na i pa je bilo žalostno dejstvo, da so novinarji nacionalke prav na prizorišču otvoritve muzeja s predsednikom posneli dve izjavi za javno RTV (o odstopu Veselinoviča in o sredinih protestih, začinjenimi s solzilcem in vodnimi curki), niso pa niti z besedo omenili otvoritve muzeja! V obeh izjavah Pahor spet ponuja svoje neprecenljive pogajalske sposobnosti, pripravljen je spraviti za isto mizo vlado in protestnike! Naivnost brez konca … In potem se prav milo stori človeku, ko posluša, kako se nekateri novinarji javne RTV čutijo ogrožene in zaničevane. Te tožbe prihajajo iz njihovih ust potem, ko so dopustili, da so jim brez boja vsilili novo vodstvo, ki jim jemlje poklicno čast in verodostojnost. Človek ima občutek, da so na RTV vredni zaupanja samo še Erika, Marcel in Tilen, vse ostalo pa se je priklonilo vladajoči politiki … In dragi novinarji, na zadnjih petkovih protestih nas ni bilo samo 150, temveč najmanj 500 … Ste pa za spremembo poročali tudi o vsebini tega protesta, ki je bil namenjen temeljiti spremembi volilne zakonodaje, in objavili tudi izjave treh pomembnih mož.

Kadarkoli bodo volitve, bodo prepozno!