»Če bi bile korporacije ljudje, bi bile sociopati«

IZJAVA DNEVA

"Okoljska pravičnost zajema strukturni problem, ki pripelje do neenakomerne porazdelitve koristi in škode v odnosu do okolja. Majhen delček človeškega prebivalstva se okorišča na škodo vseh ostalih. Distribucija podnebne in okoljske škode je močno neenakomerna in se prekriva z ekonomsko neenakostjo. Pravičnost bomo dosegli, ko bomo izpolnili tri kriterije, in sicer priznanje, reprezentativnost in distribucijo. Koga bomo priznali kot moralno upravičenega? Potem je tu proceduralna pravičnost, kdo vse je zastopan in ima glas odločanja in kdo ne? Distribucija pa bo prinesla efekt pravičnejše prerazporeditve okoljske škode skozi prostor in čas, ko bomo odločitve začeli sprejemati drugače."

"Opažamo, da okoljsko škodo producirata dva sistema organizirane neodgovornosti – država in kapitalističen trg, ki sta medsebojno prepletena in drug drugega poganjata. To je zelo trd oreh! Okoljska pravičnost gre z roko v roki z okoljsko demokracijo, ki se posveča proceduralni pravičnosti. Gre za politično upravičevanje dejanj pred drugimi. Če bi lahko vso okoljsko škodo kapitalistične firme v Avstraliji, ki jo globalno povzroča po svetu, ujeli in zapakirali ter prežarčili direktno k političnim odločevalcem, ti zagotovo ne bi sprejemali enakih odločitev. To so antisocialne odločitve! Enako je s korporacijami, če bi direktorji v kravatah morali sami prevzeti nase poln udarec odločitev, ki jih sprejmejo, bi se prav tako odločali drugače. A korporativni direktorji so zavezani in odgovarjajo zgolj delničarjem podjetij, zaradi česar so neodgovorni do vseh ostalih ljudi vključno z okoljem. Če bi bile korporacije ljudje, bi bile sociopati, niti kančka empatije ne moremo najti pri njih, ko rutinsko povzročajo škodo."

(Avstralska raziskovalka politične ekologije Robyn Eckersley o okoljski pravičnosti; v intervjuju za MMC RTV Slovenija)