Možina novinarski kolegici na RTV: »Kaj vam manjka?«

Kdo bo zares obglavil javno radiotelevizijo?

»Tako brutalnega posega v javno RTV nismo doživeli nikoli,« je zanj pričakovano dramatično ugotavljal Jože Možina v posebni oddaji z naslovom »RTV Slovenija danes in jutri«. Zanjo so se bržkone odločili v vodstvu ugrabljenega javnega servisa in v najbolj gledanem terminu želeli predstaviti obe plati burnega dogajanja okoli našega daleč najbolj odločilnega medija v državi, ki se je znašel v vrtincu politizacije do končnega uničenja.

Zunanji povod za skoraj dvourno oddajo, vodila jo je politično desno usmerjena Vida Petrovčič, predvidljiva izbira Jadranke Rebernik, je bil v državni zbor vloženi predlog sprememb in dopolnitev zakona o RTV Slovenija, za katerega se pričakuje obravnava po nujnem postopku, kar je marsikoga razburilo, saj bo s tem zmanjkalo časa za javno razpravo. Z argumentom, da bodo res nastale težko popravljive posledice, če Golobova vlada vpričo prepoznavne Janševe agende uničenja RTV hiše ne bo hitro ukrepala, lahko soglašamo, zato so imeli Možina in njegovi istomišljeniki tokrat zelo elegantno pozicijo: dokazovali so lahko, kako brutalna in groba je Golobova oblast.

Nasploh je zdaj v retoriki SDS in NSi to postal zelo priročen izgovor v neskončni igri mimikrije, tako značilni za psihopolitiko naše desnice: zdaj, ko so prevzeli vse vajeti na javnem servisu v svoje roke, se lahkotno pretvarjajo, da so njeni branilci pred hudobnim volkom politizacije, ki se po novem obeta.

Novinarji, ki menda prosjačijo politiko

Predlagani zakon predvideva, da bodo vodenje, upravljanje in nadzor namesto zdajšnjima programskemu in nadzornemu svetu prepustili novemu in združenemu enotnemu svetu, v katerem bo skupaj 17 članov – predstavnikov zaposlenih in civilne družbe. Predlog, ki je očitno nastal v krogih stroke ob prejkone tihem sodelovanju z Golobovo garnituro že zelo zgodaj in tako rekoč v prvih dnevih po volitvah, ima ambicijo zagotoviti institucionalno in programsko avtonomijo RTV in zaščititi novinarsko oziroma uredniško neodvisnost.

Ker bodo poslanci o novem zakonu odločali že ta teden, so najbrž v vodstvu RTVS, ki deluje v simbiozi s tisto strankarsko garnituro, ki ga je nastavilo, sprejeli odločitev pod taktirko odgovorne urednice informativnega programa: v studio so povabili zelo uravnoteženo izbran nabor gostov. Nasprotovanje napovedanemu zakonu ali vsaj zagovor statusa quo so pričakovano zagovarjali novinar Jože Možina, profesor Bernard Nežmah, sindikalist Tom Zalaznik in seveda generalni direktor Andrej Grah Whatmough, na drugi strani pa so bili ministrica za kulturo Asta Vrečko, novinarka in sindikalistka Helena Milinkovič, medijska strokovnjakinja Sandra Bašič Hrvatin in tajnica DNS Špela Stare.

Navidezno povsem uravnotežena sestava štirih proti štirim je bila hitro porušena že v začetnih taktih pogovora, ko je postalo jasno, da je voditeljica na svoji misiji in da bo nenehno pristransko zbujala dvome v predlog novega zakona. Petrovčičeva je zelo značilno vse navzoče in sploh ministrico za kulturo dražila s tezo, da se bodo novinarji obračali po pomoč politiki, češ »mi smo vam pomagali, da ste prišli v upravljanje RTV« in bodo potem v zameno pričakovali uslugo. Njena skepsa je povsem obarvala začetek oddaje skozi variiranje istega motiva: kako boste zagotovili neodvisnost poročanja ob tej politiki, ki vam zdaj pomaga?

Predpostavljena sprega

Manipulacija bi terjala energičen demanti, saj je osnovna ideja prozorna: novinarski aktiv in kolektiv, ki stavkata, je bil obtožen, da deluje v navezi z vladajočo politiko in res je tudi začetek novinarske stavke zelo sovpadel z zmago stranke Gibanje Svoboda na volitvah.

Ob radovednem »Res bi želela, da govorimo o tem, kako preprečiti sprego s politiko, ki jo zdaj prosimo, da pomaga« je nadaljevala z namigi, da omenjen politika lahko »pride in reče, no, če smo mi vam pomagali, zdaj pa še vi nam pomagajte«. Tak dvom je seveda legitimen, če ne bi bil formuliran v obliki predpostavljenega obstoja »prepovedane« sprege in če ne bi obenem zamolčal, da deluje s pozicije, ko niti za trenutek ne želi podvomiti, da je sedanje stanje zaradi politizacije Janševe garniture nevzdržno: glede omenjenega dejstva se je morala voditeljica nenehno pretvarjati, da ga ni opazila.

Ministrica se je nato branila z odzivi tipa »Jaz nisem tista, ki bo odločala. Odločali bodo zaposleni«, zato je lahko Možina, ki je drugim očital demagogijo le zato, da bi prikril svojo lastno, z lahkoto retorično spretno vpeljal navidezno smiseln pomislek: »Če se poziva k depolitizaciji RTV-ja in se hkrati poziva politiko, da to uredi, je to abotno.«

Na Možino se lahko nasloniš

Dve uri sta minili v duhu navedenega dvoma: javni zavod se depolitizira z novo politizacijo, pri čemer se stran ugrabiteljev sploh ni rabila pretvarjati, da je sama na strani politizatorjev, je pa s tem naslavljala stavkajočo stran. Žalibog tabor depolitizatorjev ni uspel učinkovito skomunicirati, v čem je banalen trik braniteljev sedanjega stanja: če želite sprejeti nov zakon o RTVS, ga boste seveda morali sprejeti v parlamentu in v njem sedijo politiki. V tem zgolj formalnem smislu bo vsak zakon političen, kar še ne pomeni, da je tak tudi vsebinsko!

Vse drugo, kar je uspel Možina natrositi, sodi v klasičen arzenal politične demagogije njegovih sponzorjev: da je RTVS vedno imela težave, kdo jih pa nima, da zavod deluje pozitivno, da so gledanosti oddaj približno enake in niso slabše, da je generalni direktor »nepolitičen človek, ki se trudi voditi to hišo po svojih najboljših močeh«, da se »določenih tem gospoda Goloba ne vpraša«, predvsem pa se dogajajo strahoviti pritiski. Kar je ugotovil že v dvigalu hiše, ko je šokiran srečal objokanega novinarja, ki se mu je pritožil in se dobesedno »naslonil« nanj. Še dobro, da je Možina ljudem v oporo! 

»Kaj vam manjka?«

Prav Možinov nastop je za potrebe analize vsebine pogovora zagotovo najbolj indikativen. Zanj je nov zakon »kukavičje jajce«, zato se je pokroviteljsko spravil nad sindikalistko: »Se sprašujem, kolegica Milinkovič, kaj vam pravzaprav manjka? Člani vašega aktiva obvladujejo večino programskega časa, 90 procentov in več.«

Kakor da bi program na RTVS bil stvar delitve plena, kakor da gre za preštevanje kvot med »levimi« in »desnimi« novinarji. Ta imputirani diskurz je sploh v začetku oddaje zmagoval, predvsem po zaslugi voditeljice: ta je vpeljala tehniko drugačenja (othering), izrecno se je naslavljala na »drugo stran« v drugi osebi, s tem pa je proizvedla za psihopolitiko SDS zaželeno dihotomijo skozi delitev novinarjev v dva tabora.

Kaj pravzaprav hočete, kaj ste želeli s tem, je drezal Možina v stavkajoče novinarje in občasno mu je pritegnil Tom Zalaznik – stavkokaz, ki je služil v oporo, da prikažejo trenutne novinarske proteste kot delo manjšine: da stavka zgolj 180 ljudi, je bil del očitka tako njega kot generalnega direktorja.

Stavka je uprizarjanje izrednih razmer in »poskus destabilizacije hiše, ki normalno funkcionira«, je ugotavljal Možina: »Ne vem, mogoče bo gospod Zalaznik povedal, kateri sindikati ne stavkajo, v javnosti pa je percepcija, kot da stavkajo vsi.«

Končno je bila po principu igranja žrtve lansirana še retorično pregnantna fraza: »gre za obglavljanje«, je glede namena novega zakona zastokal generalni direktor, kar je bila trditev, ki ji je nato pritegnila še voditeljica.

Odkrivanje Grimsovega zakona

Zakaj torej spremeniti obstoječi zakon? O škodljivosti Grimsovega zakona iz leta 2005 sem pisal ogromno. Celih 16 ali 17 let je v veljavi in na tej strani sem se javno čudil, zakaj večina novinarjev ne želi povedati očitnega in niti omeniti, kdo je njegov avtor. Tedanji in sedanji poslanec se je pretvarjal, da ga je napisala četica strokovnjakov, omenjal je tudi Klemna Jakliča. Vendar avtokastriranega slovenskega novinarstva takšno avtorstvo, ki ga je poslanec razkril leto in pol po sprejetju, ni motilo, v zadnjih mesecih pa po skoraj dveh desetletjih doživljamo eno samcato renesanso: politika, novinarji in stroka nenadoma odkrivajo in ugotavljajo, da je to res bil »Grimsov zakon«! Razumi hipokrizijo, kdor more, pri čemer je tokrat izjemoma pri Janševih abonentih najdemo še najmanj.

Zato je lahko Bernard Nežmah priročno ugotavljal, da je zakon preživel vse mogoče vlade, kar da je rekordno. In potemtakem že mora biti dober! Po svoje mu je dal prav Možina in spomnil, da po mnenju favoritinje za predsednico republike Nataše Pirc Musar, za katero stoji Milan Kučan, česar ni pozabil dodati, javno radiotelevizijo ves čas kontrolira stranka Socialnih demokratov.

Da je zakon preživel tolikšno obdobje, je po malem zasluga čisto vseh strank, kakorkoli smo šli leta 2010 na referendum, ko je tedanja ministrica Majda Širca pripravila nov zakon, ki pa je bil nato gladko zavrnjen. Da je sistem deloval, so po malem krivi vsi, levi in desni. Obstoj tihe naveze SDS in SD, denimo, vsekakor ne edine, pa je tudi nekaj, kar bi lahko v trenutku iskrenosti priznali zaposleni v hiši in tudi v Golobovi vladi.

Sklep

V oddaji nihče ni znal povedati zelo očitnega – zaradi razmer bo RTV Slovenija izdahnila, ker ga želi Janševa politika dobesedno uničiti. Nenazadnje apelira in želi doseči ukinitev plačevanja RTV prispevka.

Žal »kulovska« opozicija, sedaj na oblasti, ni storila ali ni znala storiti vsega, da bi preprečila ali omejila politizacijo zavoda, predvsem Janševo kadrovanje v nadzorni in programski svet. Ker gre za preživetje javnega servisa, ki se bo sesedel vase, zdaj rešuje situacijo na hitro in na silo. »Zakaj brez javne razprave, zakaj na horuk?« se je spraševal stavkokaz Zalaznik. Nove oblastnike lahko razumemo, da hitijo, ne bi pa smeli pozabiti, da so nekateri s svojo pasivnostjo sami pomagali tlakovati pot do drame, ki jo doživljamo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**