V preteklosti smo s tišino, ko je ne bi smelo biti, marsikaj izgubili

Upor proti krivicam kakršne koli vrste mora biti stalnica našega bivanja. Le tako svet in naša domovina zaslužita svoje ime.

Prišla je ena izmed pomladi, tista žalostna, ki jo je okupator spremenil v večletno zimo. Lipa, ki bi morala ozeleneti, je zastala in onemela. A njen zadnji glas, zadnji spev, ki je bil napoved upora, je po zaslugi pogumnega radijca Rudija Omote ostal zapisan vse do današnjega dne. Kljub temu se domovina še ni zavila v molk. Z glasom upora je nadaljeval radio Kričač, glas Osvobodilne fronte (OF). Njegov kulturni program na dan Prešernove smrti je bil edinstven primer v okupirani Evropi. Okupator, ki radia ni mogel odkriti, je vsem prebivalcem zaplenil radijske sprejemnike in tako odvzel glas svobode. Ni pa mogel preprečiti upora.

Mislim, da si nacionalna radio in televizija ne moreta želeti boljših temeljev za svoje poslanstvo.

Vse to nam je zgled za današnji čas, ko nam še vedno ponekod jemljejo glas. Glas vesti, kritike, nenazadnje še vedno glas upora. Kajti upor proti krivicam kakršne koli vrste mora biti stalnica našega bivanja. Le tako svet in naša domovina zaslužita svoje ime.

V preteklosti smo s tišino, ko je ne bi smelo biti, marsikaj izgubili. A v viharju, ki je pometal z ljudmi, je bilo vselej slišati sprva posamične glasove, potem pa vse več njih. Danes nas tukaj ni štirideset tisoč, tako kot pred dobrim letom dni. Vendar glas nacionalnega radia in televizije seže v največ domov. Verjamem, da zdaj govorimo milijonu sodržavljanov. Prav tako verjamem, da nas večina razume in podpira.

Ko sem pisal o prodanih dušah, sem se vprašal, kam bodo šle, ko pride njihov čas. Nekam na obrobje in na večino njih bo pozabil tudi gospodar, ki mu slepo služijo. 

Ko sem pisal o prodanih dušah, sem se vprašal, kam bodo šle, ko pride njihov čas. Nekam na obrobje in na večino njih bo pozabil tudi gospodar, ki mu slepo služijo. Ob njih mi vselej pridejo v spomin verzi francoskega pesnika de Vignyja o ponosnem volku:

Kako nikoli naj v hlapčevstvo človeku ne privoli
Kot psi, ki mu za pol obrano kost
Pode pred cev pragospodarje host.

In njihov čas se neizogibno izteka. Dotlej pa moramo paziti, da ne naredimo napačnih korakov, čeprav ni težko razumeti tega, čemur rečemo sveta jeza ob vseh zlorabah, šikaniranjih in najbrž tudi kaznivih ravnanjih.

Drage RTV-jevke in RTV-jevci, vi, ki ste glasniki razuma in spoštovanja človekovega dostojanstva. Prihaja čas in niste sami.

Dr. Dragan Petrovec, 
penolog

**Avtor je govor prebral na shodu v podporo stavkajočim na RTV Slovenija v ponedeljek, 26. septembra, na Trgu republike v Ljubljani**