Kdo so ugrabitelji RTV Slovenija?

Koliko časa lahko v takih razmerah javni zavod sploh še vegetira in dostojno preživi brez hujših posledic?

Nova stavka novinarjev RTV Slovenija, tokrat celodnevna in z dvema shodoma pred stavbo RTV in pred parlamentom, hkrati tudi z ostrejšim posegom v programsko shemo v obliki ustavljenega dela, je še bolj jasno izpričala nezadovoljstvo vedno večjih pritiskov deležnega kolektiva. Kot so povedali sami, se na javni radioteleviziji šikanira in disciplinira posamezne novinarje, zelo neposredno samovoljno cenzurira njihovo delo in politično motivirano prikraja prispevke in cele oddaje.

Desant na javno radiotelevizijo pa ne poteka le s pomočjo peščice ugrabiteljev, ki so zasedli nekatere ključne položaje v hiši. Ključna za razumevanje je ne zgolj tiha podpora Trstenjakove in strankarske propagandne mašinerije, kakršno je Janezu Janši ob dovolj anemični novinarski in strokovni javnosti uspelo vzpostaviti predvsem v zadnjem desetletju. Preanalizirati bi morali, na kakšen način omenjeno okoliščino obravnavajo najbolj prizadeti: kako pogosto se sploh javno omenja podatek, kdo so izvajalci organiziranega in najbolj sistematičnega uničevanja kakšnega medija v zgodovini naše države? Kdo so ugrabitelji in kdo njihovi sponzorji?

Politično pokroviteljstvo

Da tega novinarska javnost ni storila v primeru eksekutorjev v vrstah novinarjev, urednikov in vodstva hiše, ne moremo očitati. Toda kako je s političnimi pokrovitelji? Prav letos se spominjamo petdesete obletnice terorističnega napada v Münchnu med poletnimi olimpijskimi igrami leta 1972 z osmimi ugrabitelji; dokumentarec o njem je v treh delih ravnokar predvajala ravno TV Slovenija. Sicer morda komu deplasirano primerjavo navajam namenoma, kajti želim povedati, da bi morali dogajanje na javnem servisu interpretirati natančno na način grobe uzurpacije eksekutorjev, narekovane s političnim ciljem, zaradi katerega so pripravljeni storiti tudi najhujše.

Poskušajmo vzpostaviti navedeno analogijo še bolj konkretno: kako točno si Andrej Grah Whatmough, Uroš Urbanija, Jadranka Rebernik, Igor Pirkovič, Jože Možina, Nejc Krevs, Marko Milenkovič in vsi ostali pomagači predstavljajo svoje prihodnje profesionalno delovanje, ko jim je vendar popolnoma jasno, da premišljeno sodelujejo v projektu uničenja najpomembnejšega medija v državi in so pri tem več kot očitno pripravljeni zakorakati čisto do konca? Kaj jih motivira in kaj nameravajo početi dan kasneje, če jim projekt morda ne bo uspel?

Želijo si še ene verzije Nova24TV

Če je takšna perspektiva opisa dogajanja pravilna, pridemo do naslednje velike težave: ni dovolj, če nam ugrabitelji, ki so se zabarikadirali na Kolodvorski, preko tandema Možina & Pirkovič ponujajo svoje oddaje, Arene, Utripe ali da nam dan pred stavko provokativno vrtijo intervju s Petrom Jančičem. Ni dovolj, da so politično popolnoma priredili program in namesto Studia City servirajo Vinka Gorenaka in Bojana Požarja. Da so ukinili vrsto paradnih oddaj, jih premestili ali nekatere spet vrnili na prvi program. Ni dovolj, da so na dan zadnje stavke z veseljem uzurpirali osrednji TV Dnevnik in ga naredili za amaterski propagandistični zmazek. S tem smo dobili prepoznavno sliko, kakšen je videti program, če se profesionalno novinarstvo umakne: na las podoben Nova24TV.

Vse našteto ni dovolj, da bi dogajanje opisali s pravo besedo: politikantska ugrabitev, kjer uzurpatorji ne skrivajo svojih peklenskih namenov in tudi ne veselja, ko se hiša v kaosu seseda vase. Kajti slabše je, bližje so svojemu cilju, skritemu v dihotomiji: ali politično enoumje ali dokončno uničenje. Na nek način jim kot izvajalcem ničesar ne moremo zameriti, razen profesionalne slepote in predanosti političnemu škornju. Večja zadrega tiči drugje in se skriva v dejstvu, da žrtve ne želijo na glas postaviti natančnejše diagnoze. Naj pojasnim.

Nož na grlu

Že nekajkrat sem se pritoževal, da od maja naprej stavkajoči ne zahtevajo več dovolj izrecno odstopa Graha Whatmougha, Pirkoviča, Rebernikove in Gregorčiča, čeprav so to javno napovedali že na začetku. Tudi tokrat so zahtevo dodali predvsem v stavkovni plakat in iz nje, najbrž po pomoti, izpustili Uroša Urbanijo. Toda samo dejstvo, da je celotno dogajanje politično motivirano, se nenehno izgublja iz njihovih ocen in presoj. Namesto jasne diagnostike se v ospredje protestnega diskurza prebija preveč abstraktna govorica o pomenu neodvisnosti, svobode medijev, njihovi nujni avtonomiji in pritiskih. Kakor da si nekdo ne upa navesti imen storilcev! Kakor da bi imeli pred sabo novinarje, ki jim na grlo tiščijo nož, oni pa v takem trenutku vpijejo, da si želijo več neodvisnosti.

Z vpitjem, da si želiš svobode, ko se tvojega grla dotika hladno rezilo in ti nekdo spušča kri, je narobe prav to, da je deplasirano nekonkretno in preveč abstraktno. Zato bo povprečen državljan in nenazadnje plačnik RTV prispevka moral kar s povečevalnim steklom iskati podatek, kdo so izvajalci pogroma: da je ugrabitev orkestrirana in spretno vodena, da za njo stoji predvsem stranka SDS, ki je uspela ukrasti programski in nadzorni svet. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je Janez Janša že čisto konkretno razkril svoj propagandni trik zrcalnega pripisa skozi referendumsko kampanjo, znotraj katerega bo stranko Roberta Goloba in vladajočo koalicijo obtožil politizacije RTV servisa in s tem točno tega, kar počne sam, se situacija za pogled neukega državljana zamegli še bolj, namesto da bi se zbistrila.

Prisluhniti željam talcev

Povejmo vse skupaj enostavneje: s tem, ko se stavkajoči preveč izmikajo imenovanju pravih načrtovalcev ugrabitve in njihovi agendi, po svoje prispevajo k splošni zmedi pri večini državljanov, pa tudi k njihovi apatiji in indiferenci ob dogajanju. Da bi situacija bila še hujša, je opisano brezbarvno dikcijo posvojilo tudi Ministrstvo za kulturo, končno pa tudi predsednik vlade. Pri ministrstvu so stavkajoče podprli »v zahtevah za krepitev uredniške, novinarske in institucionalne avtonomije«, ob tem pa so »pozvali vodstvo RTVS, naj jim pri tem prisluhne«. Predstavljajo si torej, da bi nekdo na palestinske ugrabitelje apeliral, naj prisluhnejo željam talcev, poskrbijo pa naj tudi za njihovo osebno avtonomijo!

Podobno se je Robert Golob odzval na pismo generalnega direktorja Graha Whatmougha, ki je izrazil pričakovanje podpore predlogu dviga višine RTV prispevka. Da gre pri aktualnih razmerah na RTV za poseg v novinarsko in uredniško svobodo, je povedal, kar pa je v nasprotju z obstoječim zakonom o RTV. Če uporabim isto analogijo, je to videti, kakor da bi teroristi dvigovali znesek po zahtevani odkupnini, premier pa bi jih opozoril, da je njihovo siceršnje početje nezakonito in poseg v svobodo posameznikov. Tudi tokrat je v reakcijah povsem izostala natančnejša identifikacija problema in še zlasti pravih botrov eksekucije.

Upanje na »osvoboditev«

Argument, da ljudje to že nekako vedo, res ni prepričljiv. Izmikanje jasnejši diagnostiki in imenovanju storilcev je slab obet pred referendumom, vmes pa bo zavod RTV, ker se ugrabitelji ne mislijo predati, moral nekako še preživeti do uveljavitve novega zakona, če bodo predlagatelji z njim sploh uspešni. Da bi zaposleni vložili tožbo zoper generalnega direktorja zaradi povzročanja poslovne škode in uničevanja ugleda in da bi vladajoča politika zamenjala programski svet, še vedno ostajata dva neizkoriščena koraka, glede katerih zmanjkuje volje.

Koliko časa lahko v takih razmerah zavod sploh še vegetira in dostojno preživi brez hujših posledic, če bo kdaj dočakal »osvoboditev«, v tem hipu najbrž ne ve nihče.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**