Bi moral Matej Tonin odstopiti, stroške kazni pa poravnati sam oziroma njegova stranka NSi?

»Najtežji« primer politično nesprejemljivega ravnanja v zgodovini Slovenije, ki je izmerljiv do milijona evrov natančno

Bi bilo prav, da obrambni minister v Janševi vladi prevzame politično odgovornost za nesmotrn in zdaj že preklican nakup nemških oklepnikov boxer? Nakup, pri katerem je Matej Tonin vztrajal celo po Golobovi zmagi na volitvah in se je pri tem požvižgal na vsa opozorila o nedostojnosti podpisa pogodbe ob izteku mandata, pred čimer je bil s strani zmagovalca na volitvah večkrat opozorjen, a se ni želel ustaviti?

Storimo še en korak naprej: bi morda moral prevzeti tudi finančno odgovornost in kar sam poravnati stroške kazni, ki utegnejo pri tem nastati zaradi odpovedi pogodbe, če tega ne zmore, pa bi bilo etično smiselno, da breme kazni prevzame njegova stranka?

Sklicevanje na krste

Po nekaterih preračunih bi bila ta lahko celo 70 milijonov evrov, kar Tonin sicer zanika, češ da klavzule o kazni ni v njej. Prvak domačih krščanskih demokratov, od katerih pričakujemo najvišje moralne standarde, a smo vedno znova razočarani, se je nato sprenevedal: »Sprejemam politično odgovornost, da sem za vojake kupil najboljšo opremo.«

Stališče je izmikajoče, ne pojasnjevalno, in gradi na premisi, da je bil nakup smiseln in maksimalno potreben, ker so oklepniki varni. Tudi ni nekakšen niansiran argument, ki bi dodajal detajle v razumevanje situacije. Ob tem pomenljivo ne navaja poudarka o ugodni ponudbi, ker ta res ni bila takšna. Odločil se je za nakup najdražjega osemkolesnika, za boxer tipa Litva, ki je v slovenski izvedbi še za 4 do 5 odstotkov dražji. Za 45 osemkolesnikov tipa boxer bi odšteli 281 milijonov evrov, če nakupa sedanji predsednik vlade ne bi ustavil.

Tudi ne omenja posebej seznama superiornih lastnostih naročenih oklepnih vozil. Ker Slovenija svoje vojake od leta 1997 pošilja na različne misije, da po svetu zagotavljajo mir, vozilo pa zapelje na mino, če ni ustrezno oklepljeno, se zgodi, da ti vojaki pridejo domov v krstah, je razložil v oddaji »Ena na ena« pri Urošu Slaku in s tem nakazal, da je kupil najbolj varno opremo za slovenske vojake.

S sklicevanjem na varnost kot edino okoliščino je spretno preusmeril poudarek proč od razprave o visoki ceni vozil in od tega, da so oklepnik druge države nabavile po nižji. Hkrati se je izognil spraševanju, ali jih sploh potrebujemo: seveda jih, saj bodo sicer naši vojaki končali v krstah. Tako pač zvenijo trhla sklicevanja na čustva, s čimer je zapihal na dušo naivnim državljanom in svojim volivcem. Kajti kdo bi si zares želel našega vojaka videti v krsti?

Dokazil o varnosti ni

Strategija sklicevanja na čustva, tokrat predvsem na strah, je sicer preizkušena in nas spomni na njegovega kolega Zdravka Počivalška, ki je kot minister za gospodarstvo v času pandemije zagotavljal, da smo s sumljivo in nepreverjeno nabavo medicinske opreme pač reševali človeška življenja. Kasneje je KPK ugotovila, da je pri tem ravnal protizakonito.

Vendar nam Toninova retorika, ko odmislimo njeno ceneno psihološko namero, ne pomaga pri tehtanju vrednosti pojasnila, na katerega je zreduciral svojo obrambno gesto: o varnosti kupljenih oklepnikov ne vemo ničesar. O njej ne obstajajo nobeni podatki. Še več, kot je poročala Mladina, je vojska želela kupiti drage oklepnike, ki jih ni mogla niti preizkusiti. Revizijska komisija je pred mesecem dni generalštabu postavila enostavno vprašanje, če so preizkusili vozila pred nakupom. Odgovor je bil presenetljiv: »Operativna preizkušenost vozil na bojišču je preverjena iz časopisnih člankov ter objav na spletnih straneh OCCAR …«

OCCAR je zgolj posrednik pri nakupu vozil in očitno preizkusa sploh ni bilo! Toninova argumentacija o varnosti vozil je potemtakem utemeljena na najbrž piarovsko spisanih časopisnih člankih. Na spletnih straneh lahko najdemo tudi kopico zapisov o težavah in zapletih s kupljenimi vozili. Ker ne navaja nobenih dokazil, smemo upravičeno sumiti, da šef krščanskih demokratov v svojih sedanjih pojasnilih zgolj grdo retorično blefira.

Nekultura odstopanja

Tonin sicer nenehno zatrjuje, da kazni pri odstopu od pogodbe sploh ne bo. Ali to drži, bomo šele videli. V duhu dviga politične kulture v Sloveniji bi zdaj smeli pričakovati, da ob tolikšnem manipuliranju najmanj novinarska javnost bivšega ministra prisili v stališče, da bo odstopil, če bo država vendarle imela stroške. Težko si je predstavljati, da bi lahko takšni usodi ubežal.

Če namreč niti v tem primeru ne bo njegovega odstopa, tokrat najbrž z mesta šefa Nove Slovenije in kar bi v praksi pomenilo prevzeti politično odgovornost, bomo prišli do »najtežjega« primera politično nesprejemljivega ravnanja v samostojni državi, izmerljivega do milijona evrov natančno. Da je Toninovo obnašanje bilo ves čas politično neresno in nehigienično, pa vemo že zdaj.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**