Bo Logar na koncu priznal, da je bilo druženje z Janšo napaka?

Priznanja napak pri stranki SDS nismo navajeni

Odmevno soočenje predsedniških kandidatov na TV Slovenija je po zaslugi tokrat nadpovprečne Erike Žnidaršič razkrilo, kako težko nalogo bodo imeli državljani na volitvah. Skoraj vsakemu med preostalo sedmerico upajočih na končno zmago je našla kakšno ne tako majhno hibo in zazdelo se je, da voditeljica z ekipo neusmiljeno »roštilja« vse po vrsti na podlagi skrbno pripravljenih dosjejev o vsakem med njimi.

Nataša Pirc Musar ni bila prepričljiva s svojimi razlagami o »davčni optimizaciji« in lastniških hobotnicah svojega moža, Miha Kordiš se je zapletal ob očitkih, da je njegovo podjetje prejemnik kmetijskih dotacij, pri tem pa je izigralo pogoje, zahtevane na razpisu. Milanu Brglezu je očitala, da je pri svoji izvolitvi na čelo Šahovske zveze Slovenije zahteval sponzorsko pogodbo Slovenskih železnic v višini 200.000 evrov, Janez Ciglerju Kralju pa, da je kot soustanovitelj zavoda Iskreni, ta je prejel rekordno veliko denarja v zadnjih dveh letih, morda malo pomagal na razpisih, ko je bil minister.

Maserati pred Trstenjakovo

Anžeta Logarja, trenutno mu kaže presenetljivo dobro, je voditeljica med drugim sprovocirala glede sodelovanja njegove SDS z razvpitim davčnim utajevalcem Rokom Snežičem. Ker kandidat iz vrst SDS uspešno vleče za nos inertno ljudstvo s svojim igranjem na karto neodvisnosti, se poskuša že dolge mesece distancirati od vseh povezav s svojo matično stranko in njenimi nečednimi posli ali posamezniki.

Zato je, ne nepričakovano, sprva oporekal sodelovanju z razvpitim sozapornikom Janeza Janše, ki rad parkira svoj maserati pred Trstenjakovo, a vedno očitno takrat, ko Logarja ni tam: »Glede Snežiča sem rekel, da mi ni všeč sodelovanje z gospodom Snežičem, ja, seveda.«

Kasneje je svoje nestrinjanje še okrepil: »Jaz imam težave, s takšno osebo ne bi mogel sodelovati.« Toda že nekaj sekund kasneje je Logarja popadel dvom, zato je v hudem sprenevedanju zanikal ravnokar povedano s kar dvema stavkoma. Ko ga je voditeljica izzvala s »Kaj pa so rekli?«, da bi izvedela, kako je svoje nestrinjanje glede Snežiča skomuniciral v svoji stranki, je najprej dobesedno poskušal s sprenevedanjem otroka, ki krade marmelado iz shrambe. Zaigrano je odvrnil: »Kdo?«, kakor da ni razumel, o čem je povprašan, voditeljica pa je takoj odvrnila: »Ja v stranki, kaj so rekli?«

Ni ga videl

Vidno vznemirjen in nespretno skrivajoč svoj blef je nato pohitel z dvema ugotovitvama: »Saj jaz ne vem, če je bil svetovalec.« in »Saj pravim, jaz nisem nikjer videl gospoda Snežiča kot davčnega svetovalca.«

Popolnoma jasno se je s tem zapletel v klasično protislovje: hkrati mu ni všeč sodelovanje z Snežičem in obenem niti ne ve, če je ta svetovalec stranki. Prva poved kakopak implicira, da je sodelavec in druga, da ni.

Logarjeva manira nam razkrije veliko pomanjkljivosti v njegovi retoriki, na kar sem že opozoril: iz protislovij in nekonsistenc se pri očitkih na svoj račun izvija skrajno neprepričljivo in v tem močno zaostaja za svojim vzornikom Borutom Pahorjem. Če je bil slednji vedno mojster subtilne retorične hipokrizije, nabrit v izmikanju in iskanju rešitev, kako se izogniti nekonsistenci, neodvisni predsednik sveta SDS težko skriva nezadovoljstvo ob novinarskih vprašanjih, hlini strašno začudenost in se neprepričljivo izgovarja.

Hkrati pa je takšna protislovna govorica celo izsiljeno dobičkonosna. Ko mu prisluhnejo na Trstenjakovi ali v stranki SDS, so lahko veseli in porečejo: naš je, ne zanika povezave z našim Rokom in Dijano Đuđić; lepo se pretvarja, da jih sploh ne pozna. Takega imamo radi. Ko mu prisluhnejo na sredini ali levici, pa bo marsikdo rekel: poglejte ga, saj je čisto drugačen od Janše, bolj normalen. Celo Snežiča ne bi imel ob sebi. Z navideznim protislovjem, da je proti davčnemu utajevalcu in malo posredno tudi zanj, saj ničesar ne ve o njem, zadovolji obe hemisferi političnega prostora.

Janša kot napaka

Resda ima težavnejšo nalogo od sedanjega predsednika, a si jo je na glavo nakopal kar sam s svojo agendo prebavljive mimikrije, ko se mora pretvarjati, da ni povezan z matično stranko, saj mu očitno svetovalci na vse kriplje dopovedujejo, naj do konca izkoristi zmagovito karto Boruta Pahorja: hliniti moraš, da si nikogaršnji in s tem »nevtralni« apolitični predsednik vseh državljanov, pa naj to pri konsistenci stališč stane, kar hoče.

Nekaj pa mu lahko vendarle štejemo v dobro. V sicer redko zastavljenem vprašanju v kampanji, zakaj je kot nekdanji direktor Ukoma v času prve Janševe vlade grdo manipuliral s tujimi novinarji in jih grobo zavajal, ni poskušal lagati. Končno je priznal, da je to bila »napaka« in se s tem pokesal.

Manira, ki je pri stranki SDS nismo navajeni. Če bi iste besede uporabil za svoje druženje s stranko, ki mu je v političnem smislu »dala« vse in ga končno podprla na volitvah, bi si v tem trenutku kakopak močno škodoval. Ne pa tudi kasneje. Zato lahko slutimo, da bo, če bo morda izvoljen za predsednika, kar ni čisto nemogoče, storil ravno to: čez leto ali dve bo lahko povedal, da je bilo druženje z Janšo velika napaka.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**