Bi moral pater Rupnik vrniti Prešernovo nagrado?

Kako naj vrednotimo stvaritve in dela tistih, ki so se zasebno ali v svojem okolju kompromitirali s slabim značajem, gnusnimi ravnanji in nevzdržnimi političnimi ali drugimi stališči? Jih naj častimo, odlikujemo z državnimi odlikovanji, preziramo za nazaj?

Pater Marko Ivan Rupnik je »največji slovenski slikar sploh«, pravi poznavalec cerkvenega zakulisja in odgovorni urednik Domovine Tino Mamić. Ob tem se celo sklicuje na umetnostne zgodovinarje. V oddaji »24ur zvečer« ga je primerjal z nič manj kot Francetom Prešernom v pesništvu.

Za največjega slovenskega slikarja, če sledimo tej oceni, se zdaj iz drugih razlogov zanima široka svetovna javnost. Pričevanja in obtožbe, da je fizično, psihično in predvsem spolno zlorabljal številne redovnice, so po dolgih letih molka in najbrž tudi spretnega prikrivanja šokirali vernike in širše množice. Papežev namestnik obljublja pomoč pri preiskavi in ukrepe glede njegovega dela: kot je splošno znano, je bil največji slovenski slikar po priznanju vodje jezuitske skupnosti Artura Sose obsojen enega najhujših zločinov znotraj RKC. Zakaj?

Ker je uporabil spovednico, da je žensko, s katero je imel spolne odnose, odvezal grehov. Le kaj je spolna zloraba, menda naj bi v pri nas zlorabil najmanj devet redovnic, v primerjavi z zlorabo spovednice! Zaradi tega zločina, ki je tehnično vzeto odveza sostorilca, je storil eno najhujših kaznivih dejanj v cerkvenem kanonskem pravu, so nam te dni razložili. In tak hud zločin s seboj prinese samodejno izobčenje za duhovnika.

Spolnost in umetnost

Zloraba spovednice, ki močno prekaša zlorabo žensk, je navzlic svoji zločinskosti hitro rešljiva zadeva: v isti sapi so nam duhovniki razložili, da so ga v Vatikanu leta 2019 začasno ekskomunicirali, vendar so ukrep dokaj hitro odpravili, ker je Rupnik greh priznal in se zanj pokesal. Še več, kot poroča Delo, so ga odpravili v roku enega meseca. Po cerkvenih uzancah gre očitno vse zelo ekspresno tudi v primeru odkritja največjih grehov, le malce pokesati se moraš.

V čem je specifičnost Rupnikovega primera spolnih zlorab? Da je po izpovedih nekaterih redovnic njegova spolnost močno povezana z umetniško dušo, ki naj bi jo premogel mozaicist, na kar je opozorila neimenovana slovenska nuna v pogovoru za časopis Domani. Kot je vedno znova težko doumljivo, so tudi tokrat afero s slovenskem akterjem najprej pograbili tuji mediji, medtem ko domači novinarji tega očitno običajno ne zmorejo in stopicajo za prvimi:

»Njegova spolna obsedenost ni bila improvizirana, ampak globoko povezana z njegovim konceptom umetnosti in njegovim teološkim razmišljanjem. Oče Marko je začel počasi in sladko polniti moj psihološki in duhovni svet, izkoriščal je moje ranljivosti in zlorabljal moje razmerje z Bogom, da bi me potisnil v spolno doživetje z njim.«

Največji slovenski slikar po Mamiću je potemtakem zlorabljal po umetniškem in teološkem navdihu in na njuni podlagi prakticiral svojo osebno spolno obsedenost. Na kar omenjena nuna morda ni pomislila, je preprosto dejstvo, da je svojo inspiracijo uporabil le za poceni krinko, da se žrtvi približa in jo psihološko zapelje v smeri želenega spolnega cilja. Prepričati redovnico v seks najbrž res ne gre drugače kot z napletanjem, da sta oba vpletena zgolj pasivno orodje v rokah Boga, zaradi česar morata slediti njegovi volji. Takšni, kot jo je sugeriral Rupnik.

Spolnost električarjev v službenem času

Vlado Miheljak je te dni v Mladinini kolumni spomnil na staro izjavo dr. Andreja Sajeta, predsednika Slovenske škofovske konference (SŠK). Leta 2007 je omenjeni moral komentirati spolne zlorabe v Cerkvi in se je ob tem zatekel k nepredstavljivemu formalnopravnemu triku: »Vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali izven službenega časa. Če vzamemo primer, da neki delavec podjetja spolno nadleguje v času, ko napeljuje elektriko, je vprašanje, ali bo direktor za to odgovoren ali ne; to je delikatno vprašanje, na katero odgovarjajo pravniki.«

Tokrat pri SŠK k sreči niso okolišili z obsodbo, v Rupnikov vsakdan niso uvajali službenega časa in njihovemu tokratnemu stališču težko očitamo zadržanost, čeprav so se priglasili k besedi res pozno in šele po tistem, ko se je nove afere v svojem govoru posredno dotaknil papež Frančišek. V primeru očitane psihične in fizične zlorabe več redovnic ljubljanske skupnosti Loyola pred več desetletji, zaradi česar naj bi primer zastaral in bil zaključen, je na tiskovki sledilo še zoprno novinarsko vprašanje, na katerega je odgovarjal ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Njegovo pojasnilo nas ne more pomiriti. Na poizvedovanje, ali ni morda prejel pismo zlorabljene redovnice in nanj sploh ni odgovoril, se je Zore izvijal, da je bilo poslano kardinalu prefektu kongregacije za nauk vere, medtem ko ga je on prejel »le v vednost«. Iz tega bi najmanj sledilo, da je bil o obtožbah posredno obveščen. Vendar se nadškof ob tem ni odločil, da bi karkoli storil. Svojo pasivnost ob prejemu pisma je raje utemeljil s sklicevanjem na druge: »Očitno je bilo, da so najpomembnejše ustanove znotraj Cerkve s stvarjo seznanjene. Kot ljubljanski nadškof tukaj nimam nobene pristojnosti.«

Trenutno je kar nekaj indicev, da je o dogajanju bil obveščen že pokojni nadškof Alojz Šuštar in da domači cerkveni krogi preprosto niso nikoli reagirali. Čisto mogoče je tudi sprejeti, da strogo formalno slovenski škofje danes res nimajo kakšne posebne ingerence, ker so »tisti, ki so odgovorni za postopke, v Rimu«, kot je na tiskovki dodal Saje. Vendarle se je težko izogniti občutku, da RKC doma svojim vernikom in še manj širši javnosti preprosto ni zaupala vsega, kar je vedela, če je že res imela zavezane roke.

Ko je storilec umetnik

V aferi Rupnik sta njena bolj specifična dela velik obseg zlorab storilca in njegov umetniški »status«. Ta je pripeljal do ugibanj, ali bi morali njegove stvaritve obravnavati izolirano od avtorja, namesto da razmišljamo o njihovem zavračanju in razvrednotenju. Dilema nas pripelje do tiste klasične o avtonomnem statusu umetnosti. Tri leta nazaj smo se o njej zgoščeno pogovarjali v primeru Petra Handkeja, zanikovalca genocida v Srebrenici, ki so mu podelili Nobelovo nagrado. Kako naj vrednotimo stvaritve in dela tistih, ki so se zasebno ali v svojem okolju kompromitirali s slabim značajem, gnusnimi ravnanji in nevzdržnimi političnimi ali drugimi stališči? Jih naj častimo, odlikujemo z državnimi odlikovanji, preziramo za nazaj?

Škofje v SŠK so prosili, da ljudje ločujejo med Rupnikovimi deli in opusom ter med njegovimi dejanji. Končno je tudi omenjeni Mamić navedel impresiven argument temu v podporo: »Jaz mislim, da se umetnostni zgodovinarji niso kar motili, ko so te (sc. Rupnikove) umetnine razglasili za umetnine.«

Se pravi: umetnina pridobi svoj status neodvisno od umetnika v očeh stroke. O dilemi sem podrobneje pisal na drugem mestu, vsakič pa se zdi, da jo lahko zvedemo na spor med dvema taboroma. V prvem so »izolacionisti« – ker verjamejo, da moramo motriti umetnost (tudi znanost) izolirano, samo po sebi, ob tem pa jo odmisliti od umetnika. Spet drugi so »holisti«, saj verjamejo v celostni in »neločeni« pogled na umetnika in umetnino. Škofje nam očitno privoščijo umetniške stvaritve, za katere je končno prejel tudi Prešernovo nagrado, in sodijo v tabo izolacionistov.

Glede osnovnega načela, ki mu izolacionist pri tem sledi, da je namreč vedno potrebno ločevati umetniško ustvarjalnost posameznika od njegove osebnosti, lahko uporabimo analogijo s pico, ki v popolnosti opiše takšen pogled: ko vam jo dostavijo na krožniku, boste ocenjevali le to, ali je pica dobra. Vaša presoja ne bo v ničemer odvisna od tega, kdo je kuhar; ne bo vas zanimalo, kaj je storil v preteklosti, ali je morda koga ubil ali pomaga Karitasu, ali je gejevski aktivist ali zadrt homofob, borec za človekove pravice ali nasprotnik splava, tudi se ne boste zmenili za barvo polti in se spraševali, ali plačuje davke. Pri pici bo štel okus, videz, njene intrinzične kvalitete in njena slastnost, ne kuhar.

Bi moral nagrado vrniti?

Sam vendarle mislim, da izolacionistična pozicija ni posebej prepričljiva najmanj v psihološkem smislu možnega ločevanja med umetnikom in njegovim delom, ker od vednosti, ki jo imamo o prvem, sploh ko je ta strašna in grozljiva, preprosto čisto človeško ne moremo abstrahirati.

Na ministrstvu za kulturo so pod Asto Vrečko očitno navdušujejo za odvzem Prešernove nagrade, zato bi spremenili zakonodajo v delu, ki te možnosti ne predvideva. Zavedajoč se, da je ne morejo zahtevati nazaj, so apelirali, da bi jo Rupnik vrnil kar sam. Pred 22 leti jo je, tudi njen finančni del, zaradi njega zavrnila pisateljica Svetlana Makarovič in svoje protestno dejanje utemeljila z dvomom v nenavadne in sumljive kriterije podeljevanja: »Ko so podelili nagrado tudi patru Rupniku, so sesuli statut nagrade. Statut nagrade zahteva življenjsko delo, ne samo eno delo, ter delo, ki je bilo storjeno v državi Sloveniji, to pa je bilo delo v zasebni papeževi kapeli.«

Kultna avtorica slikanic in pravljic v tistem trenutku verjetno ni vedela, da obstaja morda še en dober razlog, zaradi katerega Rupnik ne bi smel prejeti nagrade. Danes slovenski škofje zagotovo mislijo, da moramo njegove umetniške stvaritve obravnavati ločeno, medtem ko se glede vračanja nagrad še niso opredelili.

Težava za izolacionista je v tem, da želi umetnost motriti neodvisno od avtorja, nagrade pa so dejansko tudi počastitev umetnika samega. S tem pridemo do naslednje zadrege: bi Rupnik leta 2000 dejansko prejel Prešernovo nagrado za mozaično poslikavo kapele Redemptoris Mater v Vatikanu, če bi v tistem trenutku odločevalci že vedeli za njegove zlorabe? Bi za nagrado navzlic temu navijali škofje? Če je odgovor, da ne, ima izolacionist resno težavo s prepričljivostjo svoje pozicije, saj bi to dokazovalo, da ne misli resno s strogim ločevanjem med umetnino in umetnikom.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**