Golob in Slovenija vidita v vojni imenitno poslovno priložnost

Slovenska javnost, skoraj v celoti tudi evropska, ostaja več kot nenaklonjena iskanju miroljubnih rešitev za vojno v Ukrajini

Slovenska javnost, skoraj v celoti tudi evropska, ostaja več kot nenaklonjena iskanju miroljubnih rešitev za vojno v Ukrajini. Takšna je tudi uradna evropska in slovenska politika – izrazito protipacifistična. Da se je ob vojni v Ukrajini bogokletno pogovarjati o iskanju poti za vzpostavitev miru, je postalo tragično dejstvo: vsaka pobuda v to smer je takoj označena za pristransko, rusofilsko, protiukrajinsko, nerazumno, škodljivo, podlo in nevarno.

Protipacifisti se trudijo obtoževati, da se Ukrajini odreka pravica do obrambe, oborožitve in da pacifisti, naivno ali hote, podpirajo agresorsko Rusijo. Nič ne pomaga zaklinjanje in dokazovanje, da pobuda o mirovnih pogajanjih še ne implicira zmanjševanja krivde Vladimirja Putina in tudi ne zanika pravice, da se Ukrajina bori na svojih frontah, če se je tako odločila, pač pa preprosto sugerira obema stranema, da pristopita k pogovorom o končanju vojne, s tem pa končata nesmiselno pobijanje in trpljenje ljudi.

Razvojni potenciali slovenskega gospodarstva

Zaton pacifistične ideje, že v kali zatrte kot nesprejemljive, bi zahteval podrobno analizo, a je za trenutno razpravo o potrebi vojaške podpore Ukrajini ključno omeniti njeno neuspešnost, da bi razumeli še druge motive, ki jo delajo za takšno. Bojim se, da obstaja odnos do vojne, ki je še hujši od protipacifizma in se predstavlja skoraj kot njegova karikatura. Skriva se na primer že v mednaslovu članka v Delu, ki ga podpisuje Novica Mihajlović in se glasi: »Golob v vojni vidi poslovno priložnost«.

Kakšen pacifizem neki, je mogočea vojna tako imenitna in skrajno potrebna stvar, da nam dela biznis, zvišuje posel in predstavlja imeniten izziv naši državi, zaradi česar so mirovniške pobude ne samo neumne, ampak tudi poslu škodljive? Članek govori o tem, kako je Robert Golob v Bruslju spregovoril o velikem evropskem projektu proizvodnje streliva, v katerem bi lahko sodelovala tudi Slovenija. Ne samo to, naše Ministrstvo za obrambo je gospodarske družbe že pozvalo k sodelovanju.

Milijon topovskih granat

Doslej je Slovenija napadeni Ukrajini že pomagala, poslala ni le zaščitne opreme, električnih agregatov in sanitarno pomoč, ampak tudi tanke M-55S, oklepnike in havbice. Zdaj kaže na več od tega, saj so na vrhu EU v Bruslju voditelji razpravljali o skupnih nabavah in proizvodnji streliva. Premier se je pohvalil, zapiše Delov novinar, da ima tudi Slovenija načrte in konkretne zamisli za vključitev v projekt v proizvodnem delu, ne le v nabavnem. Ker bo treba v letu dni dobaviti milijon topovskih granat, si od milijarde evrov, ki bodo po novem namenjeni kot nadomestilo za dobave topovskih granat iz svojih skladišč, naša država »lahko obeta koristi«.

Na našem ministrstvu za obrambo so pojasnili, da je cilj proizvesti milijon 155-milimetrskih topniških izstrelkov, stroški pa bodo znašali približno štiri milijarde evrov.

Vojna kot biznis

Stališče Evropske Unije in Slovenije ni nič novega. ZDA so ob vietnamski vojni videle priložnost, da svoje orožje prodajo Južnemu Vietnamu in s tem pomagajo svojemu gospodarstvu in obrambni industriji. Tudi med iransko-iraško vojno v osemdesetih letih je več držav, vključno z ZDA in Sovjetsko zvezo, prodajalo orožje obema stranema. To ni le podžigalo spora, ampak je koristilo tudi orožarski industriji v teh državah. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriška vlada spodbujala prodajo orožja Indoneziji med njeno okupacijo Vzhodnega Timorja.

ZDA so indonezijski vladi kljub kršitvam človekovih pravic zagotavljale vojaško usposabljanje in pomoč, saj so imele od prodaje orožja potencialni dobiček. V sedanjem konfliktu v Jemnu je več držav, vključno z ZDA, Združenim kraljestvom in Francijo, prodajalo orožje Savdski Arabiji, čeprav je ta vpletena v humanitarno krizo v Jemnu. So morda dobički tisti dejavnik, zaradi katerega omenjene države podpirajo vojaško kampanjo Savdske Arabije?

Podjetniki navdušeni

Zato na istem ministrstvu pozivajo slovenske gospodarske družbe, da najpozneje do 30. marca pošljejo »pisno informacijo o svojih razvojno-proizvodnih zmogljivostih oziroma interesu za sodelovanje pri vzpostavitvi proizvodnje pehotnega, topovskega in minometnega streliva«.

Navedeni slovenski podjetniki so navdušeni nad poslom, zaskrbljeni pa so zgolj nad domačo zakonodajo, saj ta omejuje izvozni biznis, ko gre za promet z vojaškim orožjem. Zato bo treba spremeniti 77. člen Zakona o obrambi in odpraviti ovire, da bi orožarski posel lažje stekel.

Zdaj verjetno lažje razumemo, zakaj tudi Sloveniji vojna ustreza. Tudi če dopustimo, da je omenjeni mednaslov v Delu rahlo, toda ne preveč tendenciozen, hkrati pa tudi sarkastičen, dovolj natančno opiše duhovno stanje protipacifističnega resentimenta, ki je trajno zajel Evropo in svet. Ne samo, da je biti na strani Ukrajine pravično in pošteno, ob tem lahko še celo mastno zaslužimo!

Le koga še zanima, da vojna vodi v neizmerno trpljenje, kršitve človekovih pravic, uničenje infrastrukture in kulturne dediščine, v stopnjevanje nasilja in končno pripelje do nevarnosti njene širitve tudi do jedrske vojne? Nič hudega, to bo še veliko neizmernih poslovnih možnosti za vse!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**