Janša vidi državljansko vojno

Hujskanje o metanju v jame je nevarno početje

Ostra retorika hujskanja in igranja žrtev je zagotovo nekaj, kar je Janez Janša mojstrsko nadgrajeval skozi celotno svojo nekratko politično kariero. Novinar in urednik Ali Žerdin je v svojem omlednem zapisu, v katerem ni niti enkrat opozoril na njegov ekstremizem, nacionalizem in demokraciji nevarno avtoritarnost, spomnil na visoko obletnico: 15. maja 1993 je prvak SDS prevzel vodenje SDSS in nasledil Jožeta Pučnika. Te dni je na čelu svoje stranke fantastičnih 30 let. Kar tvori njegov odmik od začetne socialdemokracije in sprememba političnega nazora, je ves čas zgolj njegova politična, retorična in ideološka radikalizacija, očitno nekaterim nevredna omembe.

Neokomunistična vlada

Ko se je Golobova vlada odločila preklicati sklep o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, Janša niti malo ni okleval. V tvitu je opazil restavracijo »neokomunistične« vlade in v takšnem dejanju takoj razbral napoved nove državljanske vojne. Ni je omenjal prvič. Zagledal je rdečo cunjo, s katero mu mahajo, on pa že brusi sekiro, da se upre tistim, ki ga bodo pahnili v jamo: »Včeraj je neokomunistična vlada RS s tem zavržnim dejanjem napovedala novo državljansko vojno. Pred 33 leti je ob konstituiranju večstrankarske skupščine in odstranitvi kipa Josipa Broza iz preddverja stavbe dr. France Bučar dejal, da se je s tem končala državljanska vojna v Sloveniji. Včerajšnja režimska rehabilitacija komunističnih zločinov hkrati načrtno izničuje izjemne spravne napore generacije, ki je Slovenijo demokratizirala in osamosvojila. Ukinitev spomina na žrtve zločinov, ki večinoma še vedno nimajo niti izdanih mrliških listov niti groba – ob hkratni rehabilitaciji in slavljenju množičnih morilcev – je zlovešča napoved aktualnega režima, da je pripravljen spet polniti jame in rudniške jaške z drugače mislečimi.«

Zakaj je Golobova vlada ukinila omenjeni dan spomina, ki ga je s prenosom v živo pospremila Janševa nacionalka, je pojasnil Martin Premk, poslanec stranke Gibanje Svoboda. Po njegovem je v prejšnjem mandatu prišlo do zlorabe zgodovine mimo ustrezne javne in strokovne razprave, kar pomeni, da je Janševa vlada instrumentalizirala drugo svetovno vojno in »tragične usode ljudi« za politične oziroma strankarske namene. Ker nobena stranka nima pravice do izključnega razlaganja zgodovine, saj morajo to storiti poklicni zgodovinarji, ne pa politične stranke, so omenjeni dan na vladi umaknili.

Že Pirkoviča metali v jamo

Metaforika metanja v jame ni nova in je v Janševih ideoloških krogih izjemno priljubljena. Leto nazaj jo je uporabil njegov zvesti portparol Uroš Urbanija, trenutno eksekutor na ugrabljeni TV Slovenija, da bi z njo zaščitil svojega varovanca Igorja Pirkoviča: »Upam, da @IPirkovic ne grozijo s smrtjo in metanjem v jame. #stopsovraštvu na @RTV_Slovenija.«

Kar je takrat zmotilo Urbanijo, je bil zgolj nasprotovanje kolektiva novinarjev RTV Slovenija, novinarskega sindikata in DNS, ki so oporekali imenovanju Igorja Pirkoviča za v. d. urednika uredništva za nove medije na MMC novinarski portal. Takoj opazimo, da je logika omemb metanja v jame drugače mislečih v obeh primerih skrajno arbitrarna, enaka in enako preprosta: nekako se moraš razglasiti za žrtev (victim playing) in za to velja včasih uporabiti karseda dramatične opise in besede brez vsake podlage.

Če je omemba državljanske vojne v komunikaciji nevarna po sebi, se ji Janša ne želi odreči, saj predstavlja del njegove utečene in silno učinkovite psihopolitične metode, kjer pod krinko jeze, nezadovoljstva in nestrinjanja s političnim dejanjem nasprotnika predstaviš kot nevarnega Drugega, ki ti grozi s smrtjo. Zakaj? Da bi uspešno zmanipuliral ljudske množice in oblikoval njihova prepričanja skozi vplivanje na čustveni potencial. Psihološka tehnika je tukaj preprosta, širiti radikalno retoriko, dezinformacije, stereotipe in druge trike za oblikovanje javnega mnenja sebi v prid, pri čemer ustvarjanje vtisa, da si žrtev krvavega masakra, razumljivo deluje čustveno skrajno intenzivno in s tem prepričljivo.

Empatija, strah in jeza

Igranje na karto žrtve je priročna in maksimalno popularna manipulativna taktika, ker se z njo zlahka zamegljujejo dejstva, zmanjšuje se negativno javno mnenje, odlično deluje v podporo izogibanju odgovornosti in predvsem služi preusmerjanju pozornosti, sploh če si na oblasti. Njen pomemben element je iskanje sočutja zase, pri čemer se stavi predvsem na čustvi jeze in strahu, da bi se pridobilo in mobiliziralo svoje privržence in sebe predstavilo nič manj kot tistega, ki bo vsak hip vržen v jamo.

Iskanje empatije je pomemben del tovrstne psihopolitike, ker se z njo v naslednjem koraku lažje konstruira podobo sovražnika skozi domnevno grožnjo – Golob je vendar nekdo, ki bo napolnil rudniške jaške z drugače mislečimi, čemur se moramo upreti! Na ta način oblikovana fiktivna grožnja preprosto poenoti in mobilizira pristaše, z njo se spodbuja agresivnost in nasprotovanje vladi, ustvarja se občutek ogroženosti in racionalizira potrebo po zaščiti. Da je takšna presoja fiktivna, je na koncu nepomembno.

Orožje, Balkan in strpnost

Nekaj tega je, čeprav zelo nereflektirano, želel povedati vodja poslanske skupine Borut Sajovic v svoji zaskrbljenosti, ko je v Janševi reakciji videl ustvarjanje stalnih delitev in nestrpnosti, besede pa je primerjal z dogajanjem v Srbiji: »Od poziva k nasilju do orožja in do dogodka, kot se je zgodil na Balkanu, je le korak. Pozivamo k strpnosti in temu, da se ta korak ne zgodi.«

Sajovičeva dramatizirana interpretacija je pomembna, ker opiše Janševo gesto kot apel k nasilju in jo celo primerja s psihologijo serijskih masakrov v Srbiji. Toda na kakšen način so v Svobodi Janševe izjave o državljanski vojni razumeli na ta način in kako so do tega spoznanja prišli? Znašli smo se sredi unikatnega hermenevtičnega problema par excellence in izziv je kar velik: na kaj se opirajo v vodilni stranki, ko Janševo »zloveščo napoved aktualnega režima« o morebitni državljanski vojni razumejo kot apel k nasilju? Kako je zgolj omemba državljanske vojne ter metanja v jame odprla prostor razumevanju odnosa med besedami in dejanji, pri katerem prvak SDS ščuva k nasilju in si predstavlja, da se bo našel nek neuravnovešen posameznik, ki bo začel streljati neokomunistih? Ali morda Sajovic meri na performativno gesto, na tisti »kako kaj napraviti z besedami«, kot je temu dejal filozof John Austin? Kaj bi torej »napravile« Janševe besede?

Ne le, da smo se znašli sredi ideološke razprave, kar je voda na mlin veteranu takih razprav in manj energetiku, ki rad razlaga, da je na prisilnem delu v politiki, ampak je Gibanje Svoboda reagirala na psihopolitično propagando s tem, da ga interpretira kot najavo nasilja. Razumeti Janševo retorično provokacijo kot grožnjo že po sebi spodbuja čustva njegovih nasprotnikov na način, da se ti v zameno čutijo enako ogroženi kot Janševi privrženci, s čimer se spirala nevarno odvija dalje.

Samouresničujoča se prerokba

Sajovičevo presojo lahko razumemo kot preventivno, ker je Janševa gesta hujskaška in nosi s sabo nevaren potencial samouresničujoče se prerokbe. Ne le, da obstaja psihološki vpliv skozi širjenje strahu med ljudmi, zaskrbljenost in končno tudi mobilizacijo, ampak lahko njegove besede realno vplivajo na obnašanje množic, povzročijo konflikte, napetosti in pripeljejo do delitev med državljani, okrepijo polarizacijo in ustvarijo atmosfero, v kateri se spodbuja izpolnitev začetne napovedi. Povedano drugače: državljani lahko začnejo delovati na način, da povečujejo verjetnost konflikta in s tem pripomorejo k »prerokovanemu« stanju.

Odgovoren politik bi se zato opisani psihoretoriki izogibal in bi raje spodbujal strpnost in medsebojno razumevanje. Toda kaj, ko ga v Janši že dolgo zaman iščemo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**