Zlata teleta v davčni politiki

Zaradi zahtevnosti, pomembnega vpliva na družbene in ekonomske razmere in močno razhajajočih mnenj je odločitev vlade, da nekoliko odloži izvedbo davčne reforme, umestna. Ker pa je naš davčni sistem resnično potreben prenove, je koristno, da se s širšo javno in strokovno razpravo, z razčiščevanjem dilem ter z iskanjem optimalnih rešitev čim prej prične. Jasno je potrebno opredeliti osnovne cilje, ki jih želimo doseči, oblikovati realno dosegljive možnosti, omejiti populizem ter zlasti vpliv raznih zmotnih prepričanj tako imenovanih ˝zlatih telet˝. Najprej kaže opozoriti na močno uveljavljeno mnenje, da davčne obremenitve plač povečujejo stroške poslovanja in zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva, zaradi česar je potrebno zmanjšati davčne obremenitve z zmanjšanjem izdatkov za skupne družbene storitve. Te naj bi bolj racionalno zagotavljalo konkurenčno tržišče kot potratna država. Praksa ne potrjuje koristnosti takšne usmeritve. Države z uveljavljanjem te politike (začetnika sta M. Thatcher in R. Reagan=) niso izboljševale, ampak praviloma poslabševale svojo razvojno uspešnost. Severno evropske države so navkljub visokemu deležu družbenih izdatkov tudi ekonomsko zelo uspešne. Koristnost države potrjuje tudi izjemno uspešen razvoj Singapurja, Kitajske in nekaterih drugih držav z aktivnejšim državnim intervencionizmom.

Tudi v Sloveniji se zaostanek za razvitejšimi državami s privatizacijo ni zmanjšal. Na splošno s privatizacijo ne dosegamo pričakovane koristnosti. Pokazalo se je, da eventualno povečana konkurenčnost večinoma ne odtehta prednosti celovite skupne državne organiziranosti posameznih dejavnosti in aktivnosti, ki se predvsem odražajo v uspešnejšem obvladovanju monopolnih dejavnosti, v zmožnosti organiziranja velikih bolj racionalnih sistemov za celovito kontinuirano pokrivanje potreb prebivalstva, v manjši odvisnosti od spreminjajoče tržne interesantnosti, v večji usmerjenosti v dolgoročne kot tekoče profitne interese ter v uspešnejšem uveljavljanju želenih družbenih kvalitet. Državam, ki dajejo večjo prioriteto kvaliteti kadrov kot njihovi strankarski pripadnosti, pa celo uspeva, da je tudi upravljanje državnih dejavnosti na visokem kvalitetnem nivoju. Seveda pa pretirani državni intervencionizem, zlasti če slabi družbeno motiviranost in iniciativnost, ni dober. Primeren obseg intervencionizma za sedaj najbolje uveljavljajo skandinavske države. Slovenija še vedno ne dosega skupnih davčnih obremenitev (sem štejem tudi vse državno predpisane prispevke) mnogih družbeno in ekonomsko uspešnih držav. Problem Slovenije torej ni v pretirani skupni davčni obremenitvi, pač pa v ne dovolj racionalni organiziranosti družbenih dejavnosti. Kvalitetno družbeno upravljanje se izkazuje v sposobnosti racionalnega organiziranja in zagotavljanja čim večjega obsega tistih želenih storitev, ki so jih javne dejavnosti sposobne zagotavljati bolj celovito, bolj širše družbeno koristno in bolj racionalno kot tržni ponudniki. Mogoče se premalo zavedamo neprecenljivosti celostnega obveznega pokojninskega sistema, ki nam omogoča, da zadovoljivo preživljamo velik del svojega življenja brez večjega obremenjevanja potomcev ali humanitarnih ustanov v starosti. Kako neprecenljivo je vsesplošno solidarnostno zdravstveno zavarovanje, ki poleg individualne zdravstvene pomoči zagotavlja izboljševanje splošne zdravstvene kondicije prebivalstva in s tem tudi večje družbeno zadovoljstvo in produktivnost, kako pomembno je brezplačno izobraževanje ki omogoča da se v čim večji meri izkoristijo potencialne sposobnosti prebivalstva in s tem poveča splošno blagostanje države, kako koristno je zagotavljanje vsesplošne varnosti, ki nas razbremenjuje vsakodnevne skrbi in stroškov osebnega varovanja, kako nam izboljšujejo življenje infrastrukturne, komunalne, raziskovalne ter številne druge načrtne, dolgoročne in skladno uveljavljene skupne družbene aktivnosti. Davki, potrebni za izvajanje vseh teh družbenih aktivnosti, praviloma ne dražijo, ampak izboljšujejo kvaliteto našega življenja in obenem še povečujejo socializacijo (počlovečenje) družbe. Zato moramo glavno skrb posvetiti racionalizaciji, ohranjanju in uveljavljanju čim večjega obsega javnih storitev in uveljavljanju ukrepov, ki racionalizirajo njihovo delovanje in povečujejo njihovo konkurenčnost, ne pa zniževanju davkov. Obseg javnih storitev in s tem večja ali manjša socializacija družbe naj se ne uravnava po apriorni ideološki naravnanosti, ampak po naši sposobnosti racionalnega organiziranja skupnih družbenih dejavnosti. To zagotavlja prebivalstvu najboljšo zadovoljitev njihovih življenjskih potreb. Pripravljenost za demokratično sprejemanje višjih davčnih obremenitev je gotovo eden pomembnejših kazalnikov, ki odraža kvaliteto posamezne družbe. Seveda pa visok obseg družbeno financiranih skupnih dejavnosti ni v osebnem interesu prejemnikov nadpovprečnih dohodkov. Ker imajo le ti pomemben vpliv na sprejemanje družbeno-ekonomskih odločitev in oblikovanje javnega mnenja, ne preseneča, da je podpora ˝racionalni˝ neoliberalni politiki še vedno sorazmerno visoka ne glede na to, da je za dve tretjini prebivalstva neugodna. Prav tako ni presenetljivo, da se predvolilne obljube o večji socialni naravnanosti začnejo po prevzemu oblasti praviloma močno krhati.

Zaželeno bi bilo večje angažiranje ekonomistov in drugih zlasti socialno čutečih strokovnjakov za ozaveščanje prebivalstva in uveljavljanje učinkovitega sistema, v katerem si ne bi zastavljali apriorne davčne omejitve, ampak bi presojali koristnosti vsake posamezne dejavnosti ločeno in bi za vsak izdatek posebej ugotavljati njegovo stroškovno sprejemljivost s stališča pričakovane dobrobiti za celotno prebivalstvo. Rezerve za znižanje davčnih obveznosti je potrebno iskati v izboljševanju in racionalizaciji in eventualnem ukinjanju posameznih manj učinkovitih družbenih aktivnosti, ne pa v posplošenem demagoškem pozivanju k davčni razbremenitvi gospodarstva, k zmanjšanju obveznosti delodajalcev ali delojemalcev ipd. S takšnimi predlogi se poskuša doseči kratkotrajno korist posameznim skupinam, preusmerjati pozornost ali dokazovati svojo prizadevnost in koristnost. S stališča višine osebnih obremenitev in fiskalnih potreb je dokaj nepomembno, ali smo davčno obremenjeni kot delojemalci, kot delodajalci ali kot plačevalci DDV in drugih obveznosti, kajti breme vseh teh izdatkov ne glede na njihovo obliko, nosimo državljani, ki z davki določamo, kakšen del naših življenjskih potreb bomo pokrivali s svojimi neto prejemki, kakšen del pa s financiranjem širših družbenih dejavnosti. Konkurenčnost gospodarstva ne opredeljujejo posamezne davčne obveznosti, ampak skladnost naše produktivnosti z vsemi družbenimi izdatki in neto osebnimi prejemki skupaj, ki kot celota predstavljajo strošek dela. Seveda pa davki različno obremenjujejo posamezne skupine državljanov in imajo lahko bolj ali manj koristne družbeno ekonomske učinke.