Nominiranke

Pisateljica Dijana Matković o nedavni podelitvi Delove nagrade kresnik za najboljši roman, na kateri je bila ena od štirih nominirank za nagrado

Na prireditvi smo bile nemirne, na oder, na intervju smo hodile – kot je komentirala ena od sonominirank –, »kot pred šolsko tablo, da boš vprašana«. Do osme zvečer smo bile že utrujene od vseh obvez pred začetkom dogodka, od intenzivnega tedna pred podelitvijo, od »sedenja v izložbi«, kot sem naše omizje pred odrom komentirala sama. Samo čakale smo, da vse skupaj mine in se pritisk umakne utrujenosti. Deset minut prej, preden sem bila na vrsti, me je začela boleti glava – kasneje sem ugotavljala, da morda zato, ker sem v tistem trenutku končno prebrala prostor, povezala spoglede profesorjev, urednikov in drugih. Na skrivaj sem vzela protibolečinsko tableto, jo poplaknila z vodo in cigareto in se odpravila gor.

Opazila sem, da ne zmorem sestaviti niti treh stavkov, kaj šele, da bi misel lahko razvila. Vprašanja novinarke niso pomagala. V enem od njih me je spraševala o Goranu Vojnoviću, ki je na tem istem hribu prejel že vso pozornost, ki bi jo lahko, in sem poskušala samo olikano – preveč olikano – vijugati mimo. Drugo vprašanje se je glasilo: »Moja prijateljica ’na ić’ gre na razgovor za službo v muzeju. Ali bo zaradi svojega južnega izvora naletela na prepreke?« Sanjalo se mi ni, kaj naj na vprašanje, ki je terjalo zagovarjanje moje pozicije izrekanja – nekaj, česar privilegiranim nikoli ni treba – odgovorim. Iz prazne glave, kot da naravnost iz ust, je prišlo: »Odvisno, v kateri muzej gre na razgovor.« Sledila sta smeh in aplavz publike. »Recimo kak moderen slovenski muzej,« se ni dala novinarka, kot da obstajajo takšni tabula rasa javni prostori ali žirije in komisije brez vpetosti v družbo, v mrežo izmenjav uslug in izplačevanja dolgov. Možgani so mi zatrokirali.

Žal mi je, da nisem imela moči na primer reči, da je čas za vulgarno primerjavo, od nas, pripadnikov priseljensko-delavskega razreda, se tako ali tako pričakuje, da se ne bomo znali vesti, in bi si to lahko privoščila. S svojo prostodušnostjo bi razrahljala preveč zategnjeno proslavo, za kar so nam na koncu nekateri hvaležni, ne nujno odprto. Zakaj nisem povedala, da je to z muzejem tako, kot ko sem očetu – ćaletu – razlagala o procesu izbire nagrajenke oziroma nagrajenca, o žiriji, ki gre na samem dogodku v enourno klavzuro, rezultat odločanja pa izvemo šele na koncu, in je ćale mojo možnost kronanja z vencem komentiral: »To sve zavisi – ima li janšista u žiriju?«

To se na takšni proslavi, menda najuglednejši na področju literature, ne pove. Literatura je nekaj, k čemur pridemo sklonjene glave, oh, kanon, oh, tradicija! Ne moreš uletet s ćaletovo neposredno, a po svoje točno opazko. Kot pišem tudi v knjigi: »Uspeh je možen samo, če si bolj kot tistim, iz katerih izhajaš, podobna uveljavljenim.« Odstopanja, »problematičnost« so sankcionirani – odpadniki, odpadnice so iz sodelovanj, iz nagrajevanj izločeni. Lahko nas nasmejijo, so nam v zabavo, ne sodijo pa v vrhove umetnosti, h kateri naučeno prihajamo sklonjene glave v kombinaciji z vseenostjo za razplet dogajanja, ker pravi umetnici za posvetne reči, kot so družbena priznanja v obliki nagrad, menda ne sme biti mar. Kaj šele, da bi sam razplet nagrajevanja komentirala.

Toda kdo določa, kaj je spodobnost, sem se spraševala tudi ob dekoltirani obleki, ki sem jo za prireditev nameravala obleči. Odgovorila sem si, da lahko to, kaj se sme, določim tudi jaz, a sem si glede obleke na koncu vseeno premislila in se raje zapela do vratu. In vendar mi ni dalo in mi ne da miru. Mar niso pravil olike in spodobnega določili prav ti isti meščani, ki so začrtali tudi, kaj je roman? Mar niso romana napolnili s svojimi temami, svojim okusom, svojimi problemi, s svojim načinom čustvovanja? Mar ni res, da radi berejo, ker se ob tem počutijo lepe, torej za razred višje? Mar ni res, da iz istega razloga zelo radi razkazujejo svoje bralne sezname, svoje knjižnice, poudarjajo pomen branja? Mar ni res tudi to, da jih njihovi problemi, popisani v njihovih romanih, navadno družinski, navadno ljubezenski, sicer bolijo, a so rešljivi, trpijo pa vedno ob istih problemih in vedno na isti način? Mar iz tega ne sledi, da je funkcija (malo)meščanske literature ohranjanje statusa quo, torej njihovih privilegijev? In v drugo smer: mar ne velja, da je pisanje o deprivilegiranosti v kontekstu romana, ki je elitistična literarna zvrst, nujno pisanje proti romanu? Proti statusu quo?

Kakšna je sploh bila funkcija nas, nominirank, ob vsem tem pompu okoli kresnika?

Pravim, žal mi je, da nisem izstopila iz vloge – kot sem iz pravil literature izstopila v romanu –, ki jo je prireditev od mene zahtevala, in storila ravno tega, kar se ne sme: v globokem dekolteju omenila ćaletovega spraševanja, ali v žiriji sedijo »naši« ali »njihovi«. Naj žirije rečejo, kar želijo o tem, da se osredinjajo zgolj na kvaliteto posamičnih del, da delujejo strogo znotrajliterarno, potem pa si preberimo, kako izbirajo na primer nobelovce – kako je Ivo Andrić to postal zaradi kakih desetih soc-političnih dejavnikov: ker je pisal v pravem zgodovinskem trenutku, ne premlad, ne prestar, ne mrtev, in ker je, najpomembneje, prihajal iz prave države. Z nagraditvijo Andrića je žirija signalizirala tudi naklonjenost takratni jugoslovanski politični drži. Nagrajevanje je politični akt. Žiranti niso tabula rasa, kot je tudi »moderen slovenski muzej« čista abstrakcija.

Na koncu se je izkazalo, da so v kresnikovi žiriji prevladali »njihovi«. Literarno konvencionalni, tradicionalistični, primerjalnooddelčni, če hočete. Meščani. Ali malomeščani, ki želijo svetu signalizirati svojo dozdevno meščanskost. Kimanje samim sebi, saj si je žirija dodelila najvišjo literarno moč, moč »vpisovanja v kanon« (formulacija, ki so jo za objave v medijih kasneje predrugačili v »vpisovanje med slovenske klasike«). Pa tudi kimanje svojim, svojemu oddelku, svojemu spolu, svojemu razredu. Dolg je dolg. Tradicija nekaj pomeni. Ali pa samo ta nekaj pomeni. Dejstvo, da je nagrajenec pokojen, zgolj poudarja moje opažanje, koga so dejansko nagradili. Lada Kralja niso mogli, tega tudi meni ljubega profesorja žal ni več.

Edini, ki je na oder prišel bolj sklonjene glave kot me, nominiranke, je bil predsednik žirije, ki ga je dočakala mučna naloga ubeseditve dejstva, da niso zmogli bolje. Kot bi vnaprej vedel, kakšno komorno vzdušje bo sledilo, ko prebere ime nagrajenca. Trenutek razglasitve je bil bizaren. Slišati je bilo medlo ploskanje, večina si je pod prsmi prekrižala roke in, predstavljam si, v sebi bentila. Še ministrica za kulturo, ki je uro pred tem brala govor o ženskah in njihovi angažirani literaturi, je za hip, ko naj bi se šla fotografirat, kar obsedela na mestu.

Toliko govora o »ženskem vrhuncu«, ki da nas bo »čakal na Rožniku« (povzemam iz Delovih časopisnih naslovov, ki so zveneli, kot bi sodili v erotične, ne kulturne rubrike), da bi na koncu doživele počasen, iz tradicije rastoč fuck off malomeščanov, nosilcev patriarhata. Boste prišle na vrsto, ko kanoniziramo vse zaslužne avtorje, kar morda pomeni – nikoli. Vrsta za slovensko literaturo pomembnih avtorjev, ki se lotevajo pomembnih tem, je dolga in se nikoli ne konča, »vpisovanje v kanon« pa večinoma poteka brez motenj – doslej beležimo le štiri napake v sistemu, zgolj štiri prejemnice kresnika. Kakšna je sploh bila funkcija nas, nominirank, ob vsem tem pompu okoli kresnika? Sta časopis Delo in žirija profitirala z vključevanjem, izpostavljanjem nominirank, da je žirija na koncu lahko izvedla, kar je? Česar ni mogla ne izvesti?

Spomnila sem se stavka, ki mi ga je pred kakimi desetimi leti namenila urednica, pripadnica tega istega razreda, ki ga poskušam tu orisati, po okrogli mizi, na kateri sem nastopala in menda v treh minutah, ki so mi bile na voljo, tudi blestela, a potem več nisem prišla do besede, dobila nisem nobenega vprašanja več, ta so bila rezervirana za moške za omizjem. Takšne, ki vedo, kako se vesti, in z nastopom ne rušijo samega koncepta pogovora, takšne predvidljive, torej zanesljive. Urednica me je po dogodku potrepljala po kolenu in pokroviteljsko rekla: »Ti si še mlada, boš pa drugič več povedala.« Če ne bi sedela, bi me vrglo po tleh.

Kako je bilo nesrečnemu predsedniku žirije, ki se je moral po razglasitvi sprehoditi skozi to isto publiko, ki jo je večinsko ravno pustil na cedilu, napaljeno brez orgazma, če si privoščim omenjen novinarski slog, si težko zamislim; med drugim mu je moja prijateljica tako rekoč v obraz – v jezi neosredinjanja na to, kdo hodi mimo nje – zavpila: »I want to speak to the manager!« »Glih je šel mimo tebe,« sem ji rekla. »Me sploh ne briga!« je vztrajala pri svojem. »Kar naj sliš!«

»Menda niste naivno verjele, da se moč patriarhata konča z avtorjevo smrtjo,« mi je po podelitvi rekel črnogorski pisatelj Andrej Nikolaidis. »Šele mrtev patriarhat je najmočnejši patriarhat.« Človek ve, o čem govori – da bi dal moderni črnogorski literaturi količkaj možnosti uveljavitve, je moral z lastnimi pestmi porušiti to, na čemer je bila utemeljena in iz česar se je hranila: iz mita mrtvega vladike (cerkveni in posvetni vladar) ter pesnika Petra II. Petrovića Njegoša. V intervjujih je Nikolaidis svoje dejanje sesutja nacionalne svetinje in vpeljave nove paradigme komentiral: za zataknjenost naroda in literature v Njegošu ni kriv Njegoš (kot tudi za konvencionalni potek nagrajevanja ni kriv Lado Kralj), ampak tisti, ki so okoli njegovega dela zgradili svoje politično-literarne programe. Ki se od njih niso hoteli, znali in upali ločiti.

Bi rekla, da bo morala v slogu Nikolaidisa ena, eden, morda več nas, minirati to celotno v 20. stoletju zagozdeno kvazimeščansko literarno sceno, a v resnici nismo v tako nevarni situaciji, kot so bili v 90. mladi Črnogorci, in imamo početi kaj pametnejšega kot se ukvarjati s kanonom, ki se ne ukvarja z nami. Naše knjige na srečo živijo onkraj in mimo njega. Me pa tudi, za silo in za zdaj. S sredstvi za ustvarjanje, ki nam jih, tistim brez premožnih staršev, brez zaslombe, brez kanonizacije, uspe včasih, z veliko truda, od nekod celo napraskati. Večinoma preobremenjene z delom, ki bi zagotovilo ta sredstva, nekaterih besedil ne napišemo, a tu in tam kakšno vendarle doživi čudežno dokončanje, me pa pomirjenost ob zadnji piki.

Toda ni videti, da smo že pri pikah. »Dijana, a prebereš moj tekst o kresniku,« se mi je ravno izpisalo v pogovornem oknu.